Izvajalce je obiskal na vajah, na koncertih - se z njimi spustil v bolj ali manj sproščene pogovore in na koncu sedel za njihove bobne. Gradil je na minimalizmu. "Vse, kar 'štima' je slika," je v šali opisal DVD. Zbrani denar bo bobnar namenil nakupu novih instrumentov za slovenske osnovne šole, ki si jih sicer ne morejo privoščiti.

Za stanje, ki je nastalo v Sloveniji, krivi tako glasbenike kot medije. "Začeli smo se preveč prilagajati trendom in medijem. Sami sebi smo zje**** moč alternative in smo začeli delati glasbo za avtorske pravice. Ko smo začeli to, je iz stotih rokerskih skupin nastalo deset, potem osem in zdaj jih pet niti ne napolni Kino Šiška, razen če se ne lotijo konkretnega projekta z orkestrom, s tem, da že vsak član orkestra pripelje s seboj pet ljudi. To pomeni, da nekaj ni v redu. Moj projekt ni namenjen finančnemu izkoriščanju, ampak vzgoji za naslednjih 50 let," je pojasnil Soršak.

Cel intervju si lahko preberete spodaj.

Ste samovšečni?
(Tišina) Ta odgovor prepuščam drugim.

Za DVD 20 za 20 ste obiskali dvajset različnih skupin, ki so zaznamovale vašo kariero - ene bolj, druge manj. Kaj je bilo merilo, po katerih ste jih izbirali? In ali so vse skupine, ki ste jih poklicali, privolile v sodelovanje?
Ko sem dobil to idejo, sem se zavedal, da ne bo lahko, ko bom začel zbirati glasbenike. Z glasbeniki ni nikoli lahko (smeh). In sem vsakega posebej poklical in mu na hitro razložil, kaj je bistvo mojega projekta. Vseh dvajset, ki so na DVD-ju, razen skupine Elvis Jackson - s katerimi se precej pogosto vidimo (smeh) - sem povabil na kavo in nihče ni rekel ne. Izbor je bil zadetek v polno.

Merilo kdo, pa sem izoblikoval glede na to, s katerimi glasbeniki sem največ sodeloval in s katerimi sem imel krajšo izkušnjo. Navsezadnje pa tudi s tistimi, s katerimi smo samo igrali skupaj, pili za točilnim pultom ali delali neumnosti. Na neki način smo morali biti povezani, da sem jih izbral. Lahko bi jih izbral več kot 40, ampak to sledi čez 20 let.

Rekli ste glasbenike. Potem priznavate, da je bobnar najboljši prijatelj skupine?
(Smeh). Poznam veliko šal na svoj račun.

Ste bobnarji "prijatelji" ali motor skupine?
Smo zagotovo motor, če gledamo z glasbenega vidika. Lahko ti odgovorim zdaj na vprašanje, če sem samovšečen: mi nimamo težav z egotripom, ker smo vedno zadaj (smeh). Smo pa najpomembnejši člen skupine - najodgovornejši, čeprav smo videti najbolj površni.

Koliko bobnarjem v skupinah, ki ste jih zbrali za svoj DVD in z njimi zaigrali, je bilo težko odstopiti bobnarski stolček?
Mislim, da ni nihče hotel priznati ali pokazati, ampak dobil sem občutek, da pri tistih, ki so vedeli, za kaj gre - recimo, da je bilo teh deset odstotkov - ni bilo začutiti nobene težave. Včasih pa je bila težava sploh razložiti, za kaj gre in zakaj bi bobnal jaz. Tudi, ko sem razložil, niso vedeli, za kaj gre. Verjamem, da imamo glasbeniki polno glavo misli in včasih poslušamo le na pol. Ko nekdo res želi nekaj od nas, je zelo težko. Tudi že, ko privolimo, še vedno ne vemo, zakaj (smeh). Malo za šalo malo za res. Na koncu je projekt uspel, bili so za akcijo. Zagotovo podpirajo ta projekt in idejo. Vse drugo so malenkosti.

Katere skupine so tudi po izdaji DVD-ja donirale?
Najprej bi želel poudariti, da DVD nima cene. Vsak, ki želi in se čuti, da lahko pomaga mladini, se sam odloči za višino donacije. Tako je storila glasbena skupina I.C.E., ki bila prva in je bila samoiniciativno pripravljena prispevati in projekt podpreti z velikodušno donacijo. Njim so se do danes pridružile skupine Carpe Diem, Mit in Bohem. Želim si tudi, da bi to število glasbenikov vse bolj naraščalo.

Kateremu bobnarju bi vi odstopili svoj sedež za bobni za dve ali tri skladbe pri skupini Elvis Jackson?
Komur koli.

V redu, komu ne bi nikoli?
Larsu Ulrichu.

Zakaj?
Ker je moj idol (smeh).

DVD prihaja v času, ko je rokerska glasba v Sloveniji postavljena na stranski tir. Zakaj ravno zdaj?
DVD nima samo dobrodelne note. Čeprav, ko sem začel projekt, je bil DVD - zdaj, ko gledam nazaj - res egotrip, vendar ne v dobesednem pomenu. Želel sem narediti nekaj dobrega in z nekom deliti sporočilo, ki sem ga imel. Koncept me je vodil, da želim to sporočilo prenesti drugače - dobrodelno. Razmišljal sem, kako. In izkušnje z večletnim delom z mladimi, so privedle do ugotovitve, da smo največji krivci za trenutno stanje na glasbeni sceni, mi glasbeniki. To je moje osebno mnenje. Razlog pa je v tem, da, ko se je začela internetna doba nenadzorovano širiti, smo sedeli na stolčkih in se nismo prav nič brigali za mulce. To je trajalo nekaj let.

Ko se je zamenjala generacija, je nastala luknja, in če se spomnimo nazaj: v osnovni šoli so bili moji idoli Aleš Uranjek, Bor Zuljan ... Ta imena, ki so zdaj že stara. Zdaj pa ti otroci, ki bi morali biti na naših mestih, nimajo nobenega slovenskega idola. Imajo ameriške, kot smo jih imeli mi. Ampak mi smo imeli še vedno kakšnega slovenskega. K temu so bili nagnjeni vsi mediji.

In če se vrnem k obrazložitvi, zakaj smo krivi glasbeniki: začeli smo se preveč prilagajati trendom in medijem. Sami sebi smo zje**** moč alternative in smo začeli delati glasbo za avtorske pravice. Ko smo začeli to, je iz stotih rokerskih skupin nastalo deset, potem osem in zdaj jih pet niti ne napolni Kino Šiška, razen če se ne lotijo konkretnega projekta z orkestrom, s tem, da že vsak član orkestra pripelje s seboj pet ljudi. To pomeni, da nekaj ni v redu. Moj projekt ni namenjen finančnemu izkoriščanju, ampak vzgoji za naslednjih 50 let.

Potrebuje glasbeni izvajalec res spektakel - nekaj več -, da je opažen danes? Oz. koliko je po vašem mnenju "škatla" pomembnejša od vsebine?
Večina se jih boji narediti nekaj drugačnega. Ker seveda ni denarnega prispevka. Tomi Meglič je lepo rekel. Užitek je strošek in on, če bi moral plačevati ta to, kar počne, bi plačeval. Pri takšnem mišljenju sta določen uspeh in določen ugled mogoča. To, kaj pa industrija ponudi, je pač zelo omejeno glede kakovosti. V medijih pa so sploh zloglasni "rumenkoti", ki nimajo ponuditi niti vsebine in prodajajo jajca, da se o njih piše. Spektakel je tista pristnost benda samega, ki lahko nekaj ponudi. Vsi tega ne morejo imeti, in prav je tako. Trenutna težava je pa to, da povprečni bralec, niti ne ve, kje lahko najde in sliši alternativni in dober slovenski bend. Dajte tudi to večkrat v člankih omeniti.

Z izkupičkom, ki ga boste dobili z donacijami za DVD, boste kupili instrumente za osnovnošolce. Zakaj ste si izbrali osnovne šole?
Tam je največji primanjkljaj. Tam imajo mladostniki še vedno največjo možnost izbire in so še vedno vodljivi. 17-letniku, če mu zdaj ni všeč kitara, mu ne bo tudi čez pet let. Če pa osemletnik začuti, da mu je to zanimivo in soustvarja, se lahko zgodi, da bo nekaj časa ostal v tem. To pomeni, da obstaja možnost, da bo imel čez leta skupino in bo pri 13 letih začel hoditi na koncerte. To so naši koncerti. Krog se zasuče. Moj namen je, da glasbeniki to začnemo razumeti, in zato sem jih vpeljal v ta projekt - ker lahko oni naredijo največ. Vsi sestavljamo to "sceno". Toda zdaj je konec z jemanjem, saj je treba tudi dajati nazaj.

Bi sedli za bobne, če bi bila pred vami harmonika na odru?
Bi, če bi bila to zabava. Z veseljem. Nič ni narobe s tem. Sami smo krivi, da smo pripeljali do tega. Če 10-letni otrok nima možnosti, da igra bobne, bo harmoniko, ker živi v krajih, kjer je dostopnejša. Če nikoli ni imel možnosti prijeti v roke bobnov ali kitare, ni kriv otrok. Če je zdaj sto izvajalcev in je cilj vsakega, da bi bil predvajan, potem iz teh nastane deset, ki nimajo moči. Potem pa vsi lajajo drug na drugega.

Kdo je naredil na vas največji vtis, da ste si nato želeli igrati bobne?
Arnold Schwarzenegger.

Pojasnite ...
(Pokaže ohranjevalnik svojega zaslona na telefonu, kjer je podoba Terminatorja.) Leta 1991 je v kino prišel film Terminator 2, ki sem si ga ogledal na kulturni dan s sošolci v osnovni šoli. Takrat sem bil star 11 let in pred filmom so zavrteli videospot Guns'N Roses. Luči so bile ugasnjene in zaslišal se je zvok bobnov. Prišel sem domov in rekel: "Mama, jaz bi bobnal."

Kaj je rekla mama?
Eh ... Trajalo je nekaj časa, da je popustila. Ponudila mi je klaviature in kitaro (smeh).

Potem ste bobnali po Mariboru in nato je prišlo obdobje Billy's Private Parking. Kako težko je bilo priti iz Maribora?
Težko. Odpovedoval sem se vsem žurkam v srednji šoli, in ko sem manjkal pri pouku, sem vadil. Takrat sem manjkal z dovoljenjem, ker so mi učitelji zaupali. Prav se je začelo s klicem Aleša Uranjeka: "Ti, Soki, imam jaz ene za tebe." Billyse (smeh). Šel sem na avdicijo in prišel sem čez "mejo". Potem pa je nastala težava, da sem rastel in ustvarjal, delo Billyjsev mi ni bilo več blizu, zato sem tvegal in odšel. Nekako se je sovpadlo, da so v tistem času ravno Elvis Jackson iskali novega bobnarja. Prijavil sem se na njihovo avdicijo. In mi je uspelo. Življenje se mi je obrnilo za 180 stopinj. Spoznal sem veliko ljudi, dobil priložnost delati s svetovno znanimi imeni ... Potem pa videl, da lahko tudi nekaj naredim, da vrnem, kar sem prejel.

Razlagali ste, kako se je zreducirala slovenska glasbena scena in da nihče noče priznati svoje krivde ... Mislite, da bi pomagalo, če bi rekli bobu bob?
Ne. Težava je, ker bi zelo malo ljudi to sprejelo in bilo pripravljeno poslušati. Mislim, da ima vsak svojo razlago. Vsak je prepričan o svojem prav, ampak nihče ni več življenjsko tako energičen, da bi kaj spremenil. To so skupine iz 90. let prejšnjega stoletja. Ni več tako enostavno. Ni več najstnikov, ki bi bili kakovostni in bi prodirali s svojo bazo oboževalcev. Mi pa hodimo samo na "vikend paket" nastope in vzamemo tisti denar, na leto posnamemo dva videospota in na vsake tri leta nov album. Krivi pa ste vi, ker ni prostora za glasbo: ni Videospotnic, ni novih oddaj ... Ampak izhajam iz tega, da imamo mi izdelke in te skupine so včasih imele moč.

Če je poplava izdelkov, ki je na približno isti ravni in nihče ne izstopa, je tudi mediju težko nekaj izpostaviti.
Nihče ne hodi med ljudi in se z njimi ukvarja. Kako se bo 11-letnik zaljubil na primer v Skočirja?! Kako? Če ga deset let ni bilo med mladimi. Pojavljal se je samo na žurih, kjer se nič ne zgodi. To ne kupi mladih.

Kako gledate na začasne rešitve nekaterih skupin, ki so se želele približati ljudem s serijo akustičnih koncertov?
Gredo mi na živce. To so najbolj poceni rešitve. Tudi pri skupini Elvis Jackson smo dobili to ponudbo, pa smo jo zavrnili. Znamo zaigrati, ampak nočemo tega prodajati. Potem pa tekmujemo med sabo, kdo ponavlja za kom.

Koliko je bila povprečna starost glasbenikov v domačih skupinah, ki ste jih poslušali kot najstnik na koncertih?
Med 25 in 35 leti. Takrat je bilo dovolj vsega. Bil sem velik oboževalec Šank Rocka, Gu-Gu-ja, Don Mentony Banda ... To je bil moj najljubši bend. Zakaj? Prvič sem se srečal z bobnarjem preko Salamonovega oglasnika, ker sem kupoval činele. Dobila sva se pri Celju pri gostilni Štorman. Robert je prišel s svojo katrco. Ko mi je povedal, kdo je, se mi je strgal film (smeh). Star sem bil 13 let in doma sem imel vse kasete. Podpisal se mi je na činelo in še zdaj jo imam.

Ste oboževalec, ne samo ustvarjalec. Zakaj je danes vedno težje izreči nekomu pohvalo?
Tudi jaz znam kritizirati, ampak velikokrat zato, ko mi gre kaj na živce. Izhajam iz sebe. Oboževalec pa sem zato, ker me to motivira. Če nekoga osebno ne maram, ne pomeni, da mi na neki način ne more biti vzor pri tem, kar dela. Ne zanima me zasebna energija, ampak izdelek. Če je tam dober, mi je vseeno, kakšen je osebno. Velikokrat grem rad na koncerte mladih skupin. Gledam, da so čim bolj kakovostni. Saj jih je veliko. In če le lahko, komu tudi pomagam.

Kakšen je nasvet za mlade, da ne obupajo?
To sporočilo nosi ta DVD.

Ste se znašli kdaj v svojem življenju na točki, kjer ste premišljevali, da bi vrgli palice v zid?
Ne vem, ali bi zares to naredil. Prelomna točka se je zgodila, ko sem končal šolo. Med šolanjem je vedno rezervni načrt: vedno lahko greš še drugič na izpit. Ko pa jih zmanjka in dobiš v roko papir, ni več toliko možnosti. Glasbeniki tu velikokrat padejo na tej točki, ker se zaposlijo. Težko je voditi tako svojo službeno pot kot glasbeno kariero. Vsak reče, da se ne da živeti od glasbe. Da se! Iz vsakega s*** na svetu se lahko, samo vedeti moraš, kaj si želiš. Kdor pa reče, da bo igral za denar, se mu slabo piše. Imaš službo, najti moraš čas, da igraš deset ur na vaji s skupino, potem če greš po standardni poti - imaš tečno 'babo', ki si jo zaplodil - in nastane trikotnik. Omisliš si še psa in dopuste. Sesuje se sistem. Tu pa so pomembne minute, ki jih vložiš v glasbo.

Se zato še vedno niste ustalili?
Tako nekako, ja. Vem, da nimam neskončno časa na voljo. Vse kar bi želel, da izkoristim čas, ko še to lahko.

Ste atipični bobnar za slovenske razmere. Kolikokrat imate težave v skupini, da preveč izstopate?
To je bila vedno težava v moji karieri. Imam svojo vizijo in cilje. Ne delam zato, da bi izstopal ali 'fural' skupino. Enostavno delam stvari, ker jih rad delam. In rad imam rezultate. Če pripeljejo do tega, da izstopam, je to stvar, na katero ne morem vplivati. Ni mi dovolj, da sem v skupini in bobnam. Raje se ukvarjam z dosežki. Recimo pred šestimi dnevi so mi hekerji vlomili v sistem in izbrisali vse podatke. Trenutno ne obstajam na spletu. Niso niti ugotovili, ali je bilo načrtno, saj so bile izbrisane vse sledi. Dan za tem pa so Sabian na svoji uradni strani Facebooka objavili našo skupno fotografijo in me pohvalili. Odziv je bil neverjeten. In veseli me, da je do izraza prišla vsebina, ne pa tračarske malenkosti, kot jih beremo v slovenskih medijih.

Na MetalDays smo vas videli za bobni. Kaj vas je vodilo v metalske vode?
Vedno sem bil metalec, ampak nikoli nisem igral v metalski skupini. Zdaj pa je prišla skupina, ki je potrebovala bobnarja - konkretno za nastop na MetalDays in ni bilo preprosto. Ko sem že nekaj naredil, sem tudi pri sebi videl napredek. Gre za čisto drugo vejo glasbe, kot sem jo do zdaj ustvarjal. Predstavlja mi izziv. Niti slučajno ne bom z njo obogatel, mi je pa izziv, ker je nekaj posebnega in mlada, da lahko naredimo skupaj še kaj več. Mogoče ustvarimo denar ali nekaj, kar bodo ljudje cenili.

Ste materialist?
Kaj pa vem ... Mislim, da ne. Potrebujem denar. Izziv mi predstavlja izdelava stvari, ampak ne prodaja. Tisoč ali deset tisoč evrov mi v tem trenutku ne predstavljajo razlike, ker jih ne znam porabiti.

Je alternativec, ki v Sloveniji služi denar, prodana duša?
Ne. Nikoli ne bi rekel, da se ljudje prodajajo. Bolj mi gre na živce, da se nekdo obrne za 180 stopinj in začne delati nekaj drugega. Kot da bi zdaj začel širiti med mladimi vero v neko glasbo, naslednji dan pa bi začel plesati.

Izmed vseh dvajsetih skupin, ki se pojavijo na DVD-ju, za bobne katerih bi se usedli, če bi lahko? Odštejmo Elvise.
Zdaj, ko jih poznam, nikjer. Elvis Jackson so najboljša skupina.