40. rojstni dan Plestenjak praznuje z novim albumom v roki in z dokumentarnim filmom na poti. "Album Večja od neba je zelo kantavtorski in se mi zdi, da je ponudil še to drugo življenjsko plat. V filmu je zelo malo muzike. Namensko. Bolj se vrti okoli nekega momenta, atmosfere, razmišljanja. Kaj pravzaprav je pesem? To je življenje," je o vzrokih, zakaj je v svoje življenje za leto dni spustil kamere, spregovoril glasbenik.

"To ni resničnostni šov," poudarja Plestenjak in razlaga, da Priznam - kakor bo naslov dokumentarcu - ni nikakršno razgaljanje pred ljudskim sodiščem: "Jaz sem kot javna osebnost nenehno pred ljudskim sodiščem, in to je včasih zelo naporno. Mogoče si tega vedno nisem želel."

Od nastopanja pred petimi ljudmi do razprodane Hale Tivoli in nenazadnje Opere: vse to pravi, da pride z delom in iskrenostjo. S Plestenjakom smo sinoči - dan pred njegovim rojstnim dnevom - pogledali skozi prizmo nedavnih dogodkov, ki so ga zaznamovali in se sprehodili po njegovih spominih - vse do raperskih začetkov in Ali Ena.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Jan, sami ste že nekajkrat poudarili – nedavno tudi na vašem koncertu v Operi –, da ste povedali že vse. Kaj ostane človeku, ki je povedal že vse?
Lahko opazujem, kaj se dogaja okoli mene. Lahko sem občutljiv do okolice. O sebi nimam kaj novega povedati in tudi mislim, da sem pri svojih letih – zdaj bom dopolnil 40 let – postal kreativni opazovalec. Poslušalcem želim dati nekaj, kar že vedo, in jim pomagati skanalizirati njihove emocije skozi svoje ustvarjanje. In to je moja dolžnost. Ni niti treba, da sem kritični opazovalec, lahko sem samo čutni opazovalec.

Obe vrsti opazovanja, ki ju omenjate, "zahtevata" iskrenost. Kakšno ceno lahko ima ta iskrenost?
Če se slika ne izkrivi, je OK. Če pa se izkrivita tvoje opazovanje in ocena ali pa se ju narobe interpretira, pa je škoda. Saj ima vsak pravico do svoje interpretacije, nima pa pravice do izkrivljanja pogleda. In če si ti pošten, etičen in spoštljiv, te ne more biti niti strah posledic, ker si čist. Jaz imam v življenju popolnoma čisto vest in sem zato lahko v teh pogledih samozavesten.

Sami precej gradite na komunikaciji z občinstvom. To smo lahko videli vse od dobrodelnih koncertov decembra lani. Številni to potiskajo na stranski tir. Ali kdaj obžalujete, da ste kaj preveč izrekli v trenutku interakcije? Navsezadnje je veliko odzivov sprožil vaš komentar o kulturnikih na demonstracijah v Operi. Vam je žal za ta komentar?
Žal mi je, ker se je narobe interpretiral in ker so vpletli ljudi, ki jih izjemno spoštujem, čeprav nisem nikogar omenil z imeni. Žal mi je, da se vsaka stvar spolitizira in da se je tisti pravi razlog, zaradi katerega se to rekel, zameglil. Sploh ne mislim več tega komentirati.

V svoje življenje ste pred meseci spustili ekipo neznancev, ki je imela pred sabo nalogo, da dokumentira dele vašega življenja na filmski trak. Kakšno zrcalo so vam postavili?
Zanimivo. Včeraj (v ponedeljek op. a.) sem si prvič ogledal cel film, preden bo šel pred zaključno obdelavo in fantje so bili presenečeni, da nisem iz njega izključil niti enega kadra. Čeprav sem si vsaj trikrat v filmu šel na živce. Sam sebi sem se zdel zoprn. Ampak sem si rekel sam pri sebi, da ti trenutki morajo ostati v filmu, ker tudi to sem jaz: ko pridem mogoče z odra in ni brisače pri roki in se razjezim. To je moje življenje: jaz imam naslednji dan koncert in ne smem zboleti. Moram pa priznati, da sem prvi dan ekipo obravnaval za filmarje, drugi dan že kot člane benda. In zavestno nisem želel ničesar skrivati pred občinstvom, zato bo verjetno v filmu tudi nekaj piskov čez naše govorjenje. Nisem hotel, da to postane 'piarovsko' zlikan izdelek. Pravzaprav bi mi to šlo res na živce. Hotel sem, da so gledalci šesti član benda.

Naslov je Priznam. Že naslov daje občutek, da ste se postavili pred neko ljudsko sodišče.
Ne. Jaz sem kot javna osebnost nenehno pred ljudskim sodiščem, in to je včasih zelo naporno. Mogoče si tega vedno nisem želel. Toda če ustvarjaš in nastopaš za ljudi, si moraš to vzeti v zakup. Priznam je naslov, ki je posledica tega, da želim pokazati tako dobre kot slabe strani svojega življenja in svoje neke muhe, ki so zoprne. Tega tudi nisem izbrisal iz filma. Prav s tem, da nisem ničesar zbrisal iz filma, sporočam, da želim, da ljudje dobijo realno sliko preseka mojega enoletnega življenja, v katerem sem ustvarjal nov album. Najprej se začne z zaključkom prejšnje turneje in z ustvarjanjem zdajšnjega albuma. V njem se vidi, kako jaz diham z glasbeniki in z življenjem. V bistvu je to simboličen naslov.
Imam pa tudi na albumu eno skladbo, ki ima naslov Priznam. Govori o človeku, ki je v svojih petdesetih, šestdesetih letih, na vrhu svoje kariere in se v trenutku osamljenosti spominja, kako je izgubil svojega prijatelja zaradi neumnosti, in se začne sam pri sebi spraševati: "A sem se spremenil jaz ali je življenje spremenilo mene? A sem del sebe prodal za uspeh?" V tretji misli že poišče v sebi tisto, kar je še dobro, in je še ostalo dobro, ter začne to negovati in poveličevati.

S tem dokumentarcem ste sami dejali, da želite bolj približati ljudem, kdo ste, in pokazati, koliko vam glasbeno ustvarjanje pomeni. Zakaj ravno v tem trenutku oz. v tem življenjskem obdobju?
Ker je to narekovala plošča. Album Večja od neba je zelo kantavtorski, in se mi zdi, da je ponudil še to drugo življenjsko plat. V filmu je zelo malo muzike. Namensko. Bolj se vrti okoli nekega momenta, atmosfere, razmišljanja. Kaj pravzaprav je pesem? To je življenje. Mislim, da smo prerasli to, da govorimo samo, kdo je kaj dobro zaigral in katere harmonije so, o virtuoznosti in kakšni so 'groovi'. To je stvar, ki je podložna zgodbi in mora biti. Zgodba pa je življenje. Zato je ta album sam klical po tem, da bi se gledalci za trenutek vkrcali na ta vlak, ki gre čez to leto z mano. In za trenutek začutim, zakaj so mogoče te pesmi takšne, zakaj tako razmišljam, in smo spet pri naslovu Priznam. Zato je takšen naslov.

Film je snemala ista ekipa, ki je posnela tudi Chorchypov dokumentarec.
Tudi o Tošeju Proeskemu so delali.

Na primer: Chorchypov dokumentarec so pozneje ustvarjalci poslali tudi na filmski festival Sundance, toda ni bil sprejet. Nameravajo kaj podobnega narediti tudi z vašim dokumentarcem?
To boste mogli vprašati njih. Film je izjemno lepo narejen. Fantje imajo takšen talent, da pokažejo emocijo. Tudi sami so rekli, da so zadovoljni, ker jaz tega nisem skrival, in so tako dobili možnost vsebinsko to tudi prikazati. Mislim, da je pred to ekipo še res dolga pot. In njihova predanost do ustvarjanja filma me je prav fascinirala. Saj … Če ne bi film ustvarila takšna ekipa ljudi, bi verjetno tudi jaz zlagan. Tako pa nisem bil.

Kam jih niste spustili?
Spustil jih nisem tja, kjer bi kompromitiral drugo osebo, ki mogoče ne bi želela biti v filmu. Zdi se mi, da je zaradi tega film še bolj avtentičen in nima nihče pravice nekoga izpostavljati. Ampak to tudi ni bil njihov namen. S tem nismo izgubili nobene ostrine.

Dejstvo je, da ko enkrat spustiš človeka blizu, je težko postaviti mejo nazaj. Obstaja morda bojazen, da bodo ljudje zahtevali vedno več od vas?
Ne, ker je inteligentno postavljen. To ni resničnostni šov. Je pa zelo neprečiščen dokumentarec. Ni preproduciran. Po svoje je zelo neposreden. Nimam tega strahu. Ta strah se pojavi, kadar si bizaren, banalen. In seveda banalnost kliče po večji banalnosti in temu ni konca. Potem je konec, ko ni več prostora za banalnost. Ampak mi nismo šli v to smer. Upam, da imamo tudi v intelektualnem smislu dovolj povedati. Je pa notri 'zafrkancija'. In smo kot otroci, ko nam uspe ena skladba in plešemo kot otroci (smeh). To je smešno videti. 40- invečletni "junci", ki se veselijo (smeh).

Ko sva ravno pri novih skladbah. V soboto ste končali svojo ekskluzivno miniturnejo, ki vas je vodila od Sežane, Kopra, Bleda, Celja do Krškega. Kakšni so bili odzivi na nove skladbe?
Pozorni. Jaz napovem pesem in povem, zakaj je nastala in o čem govori. Čutim, da občinstvo moje besede absorbira s pozornostjo. Seveda to ni še tisti 'žur', ko plešeš na hit. Ampak z neko pozornostjo poslušajo, kar se mi zdi zelo lepo. Je pa ena pesem, ki bo zdaj prišla – gre za naslovno pesem, Večja od neba, ki je neverjetna v smislu, da sem zdaj na vseh petih koncertih, šestih, če upoštevamo še Opero, zapel prvo kitico, refren, drugo kitico in sem bil že malo predrzen in rekel že na drugem refrenu: "Zdaj pa vi pojete." In so peli. Jaz temu rečem, da je naravni hit. Obstajajo pesmi, ki jih slišimo po desetkrat na dan na radiu, in ko vprašaš, o čem govori, ljudje ne vedo. Vprašaš, kako je naslov, in ljudje ne vedo. Potem pa imaš pesem, ki je nikoli ne slišiš po radiu, in je velik hit. In ta mislim, da ima tak potencial.

Torej to so zametki nastajanja novodobnih hitov pri nas: da posedeš poslušalca v dvorano, ga prosiš za kanček pozornosti in mu potem predstaviš, kar imaš povedati oz. pokazati?
Saj to je čista "formula" za hit.

Ampak, če nisi Jan Plestenjak, kako sploh pritegneš človeka v dvorano, da ti da možnost in pride poslušat?
To je pa huda težava, ki jo imajo predvsem mlade generacije. Res jim ne zavidam, ker jim praktično nihče res ne nudi priložnosti in jim pomaga. Po drugi strani pa zelo hitro obupajo. Takoj hočejo priti do cilja. Če ni takoj odziva, že obupajo in pravijo, da v Sloveniji nihče nič ne razume. Ni tako. Moraš si pridobiti enega po enega poslušalca. Jaz tudi ne vem, zakaj se ne ponudijo lokalom, da bi igrali za karte? Zakaj ne? Mogoče bo prišlo pet ljudi in bo pet krat pet evrov zneslo 25 evrov. Naslednjič pa bo mogoče prišlo sto ljudi ali 45 …

Obstaja prepričanje, da lastnik kluba proda več pijače, če bend igra Proud Mary, kot če igra avtorsko skladbo.
To je druga težava. Če ostaneva pri bendu: če si dober in imaš energijo, sem prepričan, da začneš dobivati svoj krog občinstva. Jaz mislim, da bi bil vsak vesel žive glasbe. Saj smo ljudje in nismo stroji. Ne vem, zakaj se ne ponudijo in rečejo, da bodo igrali za karte ali za to, da nas bodo videli. Ni vse samo YouTube. Tam lahko ljudje samo površno poslušajo: kliknejo in že pozabijo čez tri sekunde.

No, prav zdaj tudi sami večkrat poudarjate prvih sedem let delovanja v glasbi, kako ste se počasi prebijali.
Res je bila borba. Nemogoče. Jaz sem igral v baru Iirija pri bazenu in notri je bilo pet ljudi. In kaj? Ni bilo edinkrat tako. Še večkrat je bilo. In je bilo tudi z razlogom tako: ker sem bil slab!

Od kod ste črpali voljo, da niste obupali?
Ne vem, od kod ta volja, ta žar, da bi se dokazal drugim. Danes ne bi več imel takšne volje. Jaz se spomnim, da sem prišel v eno osnovno šolo – ker sem po veliko osnovnih šolah nastopal za zaslužek – in mi je cela telovadnica žvižgala, ko sem prišel notri. Potem sem si že na poti do odra rekel: "Ne, ne bom se vam pustil." In v 15 minutah so tisti otroci stali na stolu in ploskali.

Na vaše skladbe?
Ja. In to mi je veliko pomenilo in veliko sem se tam naučil.

V kakšnem razmerju sta koncerta in radijska realnost ta hip v vašem primeru? Sprašujem zato, ker je pred dnevi prišla nova lestvica Zavoda IPF o največkrat predvajanih skladbah na slovenskih radijskih postajah, kjer najdemo med stoterico vašo skladbo, ki ste jo posneli z Evo Boto in didžejem Maxom.
Lani je bil to moj edini singel, ker nisem imel albuma. Moja glasba je zelo vrtena in se ne morem pritoževati. Škoda je, ker je toliko tujih 'sforsiranih' korporativnih skladb na njej. Vmes so tudi izjemni umetniki. Ampak zdaj, če govorimo o realnosti na terenu, imamo mi znova vse koncerte razprodane. S tem, da mojega zadnjega singla ena precej močna radijska mreža sploh ne vrti. In očitno to nima nobene zveze. Ljudje, če te imajo radi, pridejo. Če jih zanima, poiščejo tvojo pesem. Imamo pa cel kup skladb, ki jih slišimo desetkrat na dan, in na terenu ni nobenega odziva. Zame je zato edino relevantno merilo, teren. Imamo tudi neke ljudi, ki imajo po milijon klikov na portalu YouTube in terenu ni nič. Nekdo pa ima 100.000 klikov in ima polne dvorane in prizorišče. Verjetno je zelo relativno. Mogoče je tistih 100.000 klikov relevantnih, tistih milijon pa iz 'firbca'.

Kakšen je bil občutek, ko ste razprodali Opero že mesec pred samim koncertom?
To je bila potrditev, da 20 let dela prinese ljudi, ki te spremljajo, in teh ljudi ni malo. Jaz imam na leto približno 80.000 ljudi na koncertih. Govorimo o prodanih kartah. Če pa štejem še odprte koncerte, pa morda še 20.000 več. To je veliko za Slovenijo. Ogromno. Mi smo brez enega plakata in reklame razprodali Opero in tudi naslednje teatre. Res je zdaj nekak čuden trenutek, ko ne veš, ali sploh potrebuješ radio, da imaš hit, ali je potreben video. Mogoče pa je to katarzičen moment, ko bo spet pesem dobila svojo vrednost. Upam, da je to to. Rad bi tudi povedal mladim, naj ne obupajo. Če bodo verjeli v svojo pesem in to, kar delajo, bodo zagotovo prišli do cilja. Jaz sem prepričan. Naj bo to po 'undergroundu', alternativnih prizoriščih ali 'mainstream' popu. Morda imajo pri zadnjem še največjo težavo, ker je res neke vrste ignoranca medijev do 'mainstream' kulture. Ampak, če imaš dobro skladbo, ti bo tudi uspelo. Poglej, kako se je zgodila predlani Bilbi: proti vsem pravilom – ni radijski komad, ni trendi, ni hip. Ampak je originalen, ima energijo in naboj. In to je hit. Vsak izmed nas, ki bi rad jamral, naj si pogleda ta primer.

Jutri (danes op. a.) je veliki dan, ko boste dopolnili 40 let. Če vprašam v športnem žargonu: je kaj treme?
Ne (smeh). Sem pozabil ravno v telefonskem pogovoru, ki sem ga imel pred tem intervjujem, da ga sploh imam.

Kako lahko človek pozabi na svoj 40. rojstni dan?
Če imaš veliko dela in skrbi za bližnje … Za zdravje … So takšni trenutki, ko pozabiš. Življenje gre naprej. Saj smo si to štetje let izmislili sami.

Torej je pred vami navaden dan?
Verjetno.

Kriza srednjih let že kaj trka na vrata? Je že za vami?
Včasih se vprašam, ali sem dovolj dosegel, ali sem dovolj dober pri svojih letih, ali sem dovolj pameten. So vprašanja, ki si jih zagotovo postaviš.

Dalaj Eegol (nekaj znan kot Ali En op. a.) je , ko se je približeval svojemu 40. rojstnemu dnevu, dejal za MMC, da ne more vse življenje ostati pri bureku.
(Smeh).

On se je do zdaj reinkarniral od Ali Ena do Recycle Mana.
Ja, dober je (smeh).

Kolikokrat pa ste se vi – recimo temu – reinkarnirali? Ali pa vsaj pomislili, da bi zgradili novo podobo na starih temeljih?
Ni bilo te misli. Moja nova podoba je bolj v glasbenem izrazu, toda ne gre za tako ostre odmike. Prvi se je zgodil s skladbo Ker te ljubim in je potem trajal še nekaj albumov do skladbe Sedem let nazaj, kjer sem bolj bendovsko začel izvajati skladbe. V besedilnem smislu pa je prišlo do tega preloma pri skladbi Lepa, ki je zelo drugačna od prejšnjih. Še ena prelomnica pa je bila skladba Ona sanja o Ljubljani, ki je pa že postavlja emocijo ljubezni v socialno okolje. Zdaj pa prihaja novo z novim albumom.

V kakšnih odnosih sta danes z Dalaj Eegolom? V Operi ste na primer izjavili, da ste mu oprostili za njegove besede strnjene v skladbi Plestenjak.
On je mene poklical enkrat ali dvakrat in sva se z njim normalno pogovarjala. Saj smo bili takrat mulčki. Takrat se mi je opravičil in s tem nimam nobene težave. On je izvajalec, ki je odmeven in pomemben v svoji branži in mu želim še veliko uspešnih albumov.

Zanimivo: ne samo, da sta oba letos dopolnila 40 let, pri obeh so začetki povezani z rapom.
Moj je bil tako smešen.

Ampak prav v teh dneh sem pogosteje kot običajno lahko slišala na radijskih postajah, da so bili zavrteni izseki skladbe Naj stvari so tri.
Vsi ljudje, ki bi radi mene zbadali, skušajo to narediti s to skladbo.

Pa doživljate to kot zbadljivko?
Jaz vem, da je to namen, ampak meni je to smešen. Jaz vem, da je to idiotski komad in da je blesav in ne vem, kaj sem sploh razmišljal pri 18 letih, ko sem to delal. Po drugi strani pa je vseeno, ko poslušam te korporativne skladbe, ki so sicer krasno sproducirane, si rečem: "Madona, vseeno je tam nekaj več žara in vere v nekaj – čeprav je blesav."

Večja od neba je danes prišla na prodajne police, toda njena posebna izdaja je dosegla vrh najbolj prodajanih albumov na iTunes Slovenija še pred uradno izdajo. Prehitela je Delta Machine Depeche Mode in 20/20 Experience Justina Timberlakea. Dober začetek. Kakšno bo nadaljevanje?
Super. Zelo sem vesel. Ponosen sem na ta album.