Dubioza vas pozdravlja v Apsurdistanu. In kaj pravzaprav je Apsurdistan? "Država, v kateri malo število psihopatov upravlja številno množico maničnih depresivcev," je v MMC-jevem intervjuju pojasnil basist skupine Vedran Mujagić.
V sklopu promocije njihovega novega albuma so se sinoči podali tudi na ljubljanske ulice. Natančneje so se ob prepevanju svojih novih skladb podali iz lokala v Stari Ljubljani do hostla Celica in tam za nekaj več kot stoglavo množico uprizorili kratek brezplačen uvod v Apsurdistan, kjer ni manjkalo niti utrinkov v obliki najbolj prepoznavnih uspešnic skupine (Kokuz).
Skupina z izdajo novega albuma nadaljuje v istem neutrudnem tempu, kot smo ga vajeni od njih v zadnjih letih. "Mi smo kot pravi Bosanci trdoglavi in ne popuščamo ter delamo od začetka do konca predano," je pripomnil Mujagić.
Skupina, ki je v preteklosti ponudila plesne in družbenokritične uspešnice, kot so Blam Blam, Kokuz, Firma Ilegal, Walter …, pa v celotni zgodbi le še pogleduje po višjih ciljih, kjer žrtev ni, poudarja basist. "Najbolj trpi križ od sedenja v kombiju," pove v smehu.
Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.
Po istoimenskem prvencu, drugem albumu Dubnamite, Firmi Ilegal, 5 do 12 in Wild Wild East, ste za šesti studijski album ustvarili lastno državo in jo poimenovali Apsurdistan. Zakaj?
Družba, v kateri živimo - ne samo Bosna in Hercegovina, od koder prihajamo -, postaja vedno bolj podobna državi iz skeča Monty Pythona - Ministry of Silly Walks. Vsak dan se srečujemo s pogostejšim absurdnim položajem, zato je bilo nekaj popolnoma naravnega, da ustvarimo takšen koncept albuma in tako opišemo vse, kar se dogaja okoli nas. Meje Apsurdistana - teh držav, v katerih potekajo skladbe in na žalost tudi naša življenja - so zelo raztegljive in so lahko poosebitev mikrookolja, v katerem živi posameznik, ali pa so podobne mejam prave države ali kontinenta. Odvisno je le od tega, koliko ljudske neumnosti je v njih prisotne.
Kakšna družbena ureditev vlada v Apsurdistanu, ki ste ga ustvarili po lastni podobi?
Naš dobri prijatelj Selvedin Avdić je zapisal, da je Apsurdistan država, v katerem malo število psihopatov upravlja številno množico maničnih 'depresivcev'.
Zakaj ostajate pri klasični formi: hitre dinamike in zaključene celote v povprečju desetih skladb - kolikor jih lahko najdemo tudi na tem albumu?
Na koncu je bila zgodba Apsurdistana lepo zaokrožena z deseterico skladb. In tako smo tudi izpovedali vse, kar smo imeli za povedati na najboljši in najkrajši mogoči način. To je bil cilj. Končali so se časi albumov, ki trajajo dve uri. Pozornost ljudi se je zmanjšala na evrovizijski format treh minut. Toliko časa ti dajo ljudje, da pokažeš, kaj znaš. Če nisi povedal vsega v treh minutah - oprosti in več sreče prihodnjič.
Med drugim najdemo na njem tudi skladbo Brijoni. Gre za kraj, ki je v zadnjih letih pustil pečat tudi v slovensko-hrvaških odnosih. Kako to, da ni omembe Pahorja in Kosorjeve?
Kosorjeve nismo, ker je bila ta skladba rezervirana samo za predsednike držav. Ona pa je bila samo premierka. In na teh tristranskih sestankih predsednikov Slovenija ni sodelovala, ker je že bila del Evropske unije. Inspiracija za samo skladbo je bila tako prvi v vrsti teh sestankov na Brionih, ko so se sestali takratni predsednik Srbije Tadić, hrvaški predsednik Josipović in trojica predstavnikov iz Bosne in Hercegovine. Sestanek je postal resnično ozadje za skladbo, ker po navadi ti sestanki stanejo veliko denarja, na koncu pa pride ven samo ena zapomljiva kretenska izjava, v smislu - ljubezen, sreča, zadovoljstvo -, nič pa se ne zgodi ali spremeni.
Kdo imitira nastopajoče v skladbi?
Predsednike imitirata Almir in Armin, Josipa Broza - Tita pa imitira Boris Šiber iz originalne zasedbe Top lista nadrealista.
Pa imajo vaša besedila tolikšno moč, da so vplivala na kakšne spremembe v Bosni in Hercegovini?
To je težko izmeriti in reči, da so naše pesmi vplivale na določeno število ljudi. Kdor to reče izpade zelo prepotenten. In v osnovi laže. Mi se držimo tega, da ne govorimo ljudem, kaj naj govorijo in razmišljajo. Želimo jih navdihniti, da razmišljajo o stvareh, o katerih ne razmišljajo vsak dan. Ko smo mi izdali prvi album v bosanščini, je bila tema politike v glasbi precej nepopularna. Vsi so bili malo preplašeni in z njimi tudi občinstvo, češ, kaj imate vi glasbeniki za razpravljati o politiki: zakaj se mešate v stvari, kjer vam ni mesto. Nekaj let pozneje pa se je pojavila četa skupin, ki zelo konkretno in dobro analizirajo trenutno dogajanje v politiki - morda še bolje od plačanih političnih analitikov. In to štejemo kot zelo pozitivno stvar.
Namreč neke teme mediji ne obravnavajo ali pa jih obravnavajo na zelo suhoparen način, ki ne zanima mladih. Večina Dnevnik samo preklopi, čeprav se v njem prikazujejo stvari, ki so pomembne za njihova življenja. Mladi pravijo, da jih politika ne zanima, ne vedo niti tega, kdo je predsednik … kar je narobe. Moraš vedeti, o čem se gre v vsakem trenutku; kdo je kriv za situacijo, v kateri živiš in kako lahko to spremeniš. Mi smo poskušali navdihniti določeno število ljudi, da se angažirajo za družbenopolitično življenje.
Pa dobite kakšne odzive od politikov?
Politiki se zelo dobro branijo komentarjev. Zavedajo se, da jim lahko vsaka javna obsodba skupine bolj škodi kot koristi. Zelo dobri pa so v ignoriranju, tako opozicije kot protestov. In kritike, ki jo lahko sproži umetnik oz. glasbenik. So mojstri ignorance.
Večino leta preživite na poti - razpeti med eno in drugo koncertno postojanko. Kje najdete čas, da pozorno opazujete, kaj se dogaja okoli vas - z namenom, da to potem ubesedite v vaših besedilih?
Ni zdaj tako, kot da živimo v vakuumu kot kakšne rockovske zvezde. Ne moreš pobegniti od tega. Ne moreš pobegniti od Dnevnika, dnevnih poročil, radijskih vesti … niti od bolj prizemljenih medsebojnih odnosov. Od kakršnih koli odnosov, ki lahko proizvedejo kakšno travmo. Naša življenja so zelo prizemljena in se v njih soočamo s podobnimi težavami kot vsi drugi. Tako kot tebe prizadene dejstvo, da je recesija, da ni denarja, da desničarji 'harajo' in da so vlade postale popolnoma nore. To je stvar, ki se še nekaj časa ne bo spremenila. Pogosto nas vprašajo, od kod črpamo navdih za besedila. Navdih je prisoten povsod.
Podobno kot slovenski glasbeniki ste se tudi vi udeležili vseslovenske vstaje decembra. In to obdobje so številni izkoristili, da so v svoja besedila vnesli tematike, ki se navezujejo na demonstracije. V bistvu so jih kar malce izkoristili. Kako pa je to obdobje vplivalo na vas?
Že ko smo mi ustanovili skupino, smo jo zgradili na sporočilu. Naše osrednje vprašanje je bilo, kaj želimo sporočiti ljudem okoli nas. Nismo se veliko obremenjevali, v katerem glasbenem stilu ga bomo podali. Veliko pomembnejše nam je bilo sporočilo: o čem govorimo in kaj želimo povedati ljudem. V Bosni smo bili na začetku prisotni na vseh teh protestih in na t. i. "grassroots" aktivističnih shodih. Že takrat nam je bilo jasno, da je to edina rešitev, ki lahko popravi nastali položaj. Ampak to lahko storijo le zborovanja in ne tisti na silo organizirani shodi nevladnih organizacij. Pri njih gre predvsem kup denarja stran na račun pretiranega oglaševanja in trženja, nič pa se ne spremeni. Veliko večji učinek ima stoterica ljudi, ki se združi na enem mestu pet minut do dvanajstih in sproži demonstracije brez kakršne koli pomoči, zaradi čistega prepričanja.
Znana zgodba.
To se je zgodilo v Mariboru in zato so zelo hitro zamenjali župana. Stvari so hitro stekle naprej. Mi smo pravzaprav na začetku želeli priti na mariborske demonstracije, ampak v trenutku, ko smo našli prosti čas od vseh drugih obveznosti, ki nas vežejo kot skupino, so se stvari v Mariboru že uredile. Mariborčani so rekli, da je župan šel stran in da je mogoče bolje, če gremo v Ljubljano in tam podpremo njihova prizadevanja. Zato smo šli v Ljubljano. Ljudje so nas potem spraševali: "Kaj pa vi iz Bosne delate na slovenskih demonstracijah?" Mi nismo delili njihovega pogleda. To je zelo univerzalna stvar, ki jo je treba podpreti. Je boj za pravice vsakega državljana in človeka, ki živi v državi, da je soudeležen pri odločitvah o lastni usodi. In nam je najljubši angažma, kjer ni vpletene opozicije in političnih strani. Na ljubljanski vstaji so tako ljudje naslavljali svoja sporočila tako politikom na poziciji kot v opoziciji: proti Janši in proti Jankoviću. To je bilo zanimivo, saj so vsi odgovorni in soodgovorni. Eni manj drugi bolj. Ampak bistvo ljudskega državljanstva je, da ljudi poziva k odgovornosti za konkretne akcije oziroma 'neakcije'. Za konkretne situacije.
V redu, ampak kako pripraviti ljudi, da vas - glede na glasbeni stil, ki ga izvajate in vašo pojavo - ne obravnavajo kot parodije na sporočilo, ki ga želite podati. Največkrat nastopate – vsaj v Sloveniji – na festivalih, kjer pridejo obiskovalci predvsem po svojo mero sprostitve. Kako te pripraviti, da slišijo vaše sporočilo?
To je nekako mala prevara občinstva. Vcepljaš jim resno zgodbo s socialnopolitičnim ozadjem z glasbo, ki je plesna in vesela, samo zato, da dobiš idejno nasprotje. Najprej jih razplešeš in nasmejiš, potem pa jim daš v premislek, o čem pravzaprav poješ. Mi se igramo z različnimi metodami in pristopi, ki so se izkazali za zelo učinkovite. S humorjem, ironijo in samoironijo tako prideš do tega, da ljudje začnejo razmišljati o stvareh, ki morda niso tako vesele.
Spet po drugi strani pa … Kako to, da vaša besedila v angleščini niso toliko družbeno angažirana in vezana na regijo, iz katere prihajate?
Drugačne so, ker poslušalec v Združenih državah Amerike nima razloga, da bi poslušal o vsakdanjih političnih težavah, ki se dogajajo v Bosni in Hercegovini. Besedila v angleščini so tako malo bolj globalna - na primer besedila z zadnjega angleškega albuma Wild Wild East, ki je izšel pri založbi Koolarrow in doživel izdaje v Franciji in Argentini, bolj obravnavajo težave desničarstva, ki je prisotno povsod v svetu, in nestrpnost proti drugačnim. To so težave, s katerim se srečujejo ljudje tako na Norveškem kot v Ameriki. Vsi imajo svoje kroge in nezaželene goste v njih. Dobro bi bilo, da malo bolj konkretno spregovorimo o tej tematiki: ne samo o prebivalcih iz nekdanje skupne države, ampak tudi širše. Zdaj smo bili v Bolgariji, kjer smo nastopali pred množico, ki se je predtem zbrala na demonstracijah, kjer je bilo okoli deset tisoč udeležencev, ki so jim te teme blizu in jih razumejo. Bili smo šokirani, ko so vsi peli naša besedila. Ta ovira ni tako čista in jasna. Naši nastopi so že od začetka dvojezični: v angleščini in v bosanščini. Tako da tudi ljudje, ki ne razumejo vseh besed v besedilu, lahko še vedno razberejo, za kaj gre.
Imamo pa tudi ljudi, ki pravijo, da Dubioza Kolektiv ni nič drugega kot moderna oblika t. i. 'cajk' – popularnega turbofolka. Kaj bi odgovorili nazaj tem ljudem?
Vsak ima pravico do svojega mišljenja. Mi mislimo, da skušamo predstaviti predvsem na nastopih v tujini, da Balkan ni stereotipna združba 'cajk', turbačev … Ampak da obstaja tudi drugačna glasba na Balkanu. Pustimo stvari, da se dopolnjujejo, tako da dobijo popolnoma drugi kontekst. Zelo nam je pomembno, da ljudje slišijo, od kod prihajamo in da nismo samo še ena združba glasbenikov, ki poskuša preigravati angleški indierock, ker tako nimaš nobene identitete niti kredibilnosti, da govoriš o čemer koli, ker si samo podaljšana roka tega, kar prihaja z Zahoda. Mi pa imamo svoje glasbeno zaledje, ki je balkansko, in se z njim lahko ljudje poistovetijo. Imaš pa tudi številne nadobudne glasbene kritike, ki so alergični na vse, kar ima balkanski melos in te takoj vržejo v isti koš s 'cajkami'. Slišiš komentarje ljudi, ki so sodelovali z nami na preteklih albumih, ki se ne strinjajo s tem. Konec koncev je naš predzadnji album izdala založba Billa Goulda, basista Faith No More. In to postane relevantno, zato nam predalčkanje ne pomeni nič posebno pomembnega.
Saša Lošić je na primer v zadnjem intervjuju za naš portal na vprašanje, katera skupina meni, da je lahko naslednica Plavega orkestra, izstrelil v hipu: Dubioza Kolektiv.
Hvala Loši. On je s Plavim orkestrom popolnoma pretresel nekdanjo jugoslovansko glasbeno prizorišče. Kot najstniki so bili pravi fenomen. Tudi njihova interpretacija – novi primitivizem – je bila nekaj čisto novega in očitno dovolj vznemirljiva, da so ostali tako popularni še danes. Mi smo z Lošo sodelovali pri skladbi Vidi, vidi, vidi z odlomkom iz njihove skladbe Fa fa fašista. In to je bil dober pokazatelj, kako so se spremenili časi. Takrat je Fa, fa, fašista zvenel kot popolna parodija, danes pa – 20 let od nastanka – je Fašista daleč od parodije. Postal je vse bolj prisoten – prodrl je v 'mainstream'. Toliko je to desničarstvo in fašizem prišlo v javni govor, da smo mi morali na takšen način pokazati, kako tragična je ta situacija. Kar je bila pred 20 leti šala, je danes realnost, v kateri živimo.
Tudi Dubioza je na nek način postal fenomen. Od nastopanja v malih dvoranah ste v precej hitrem obdobju prišli do nastopanja na velikih festivalih. Kako vi gledate na ta hitri premik?
Mi smo kot pravi Bosanci trdoglavi in ne popuščamo ter delamo od začetka do konca predano. V nekaj manj kot desetih letih smo izdali šest albumov, eden EP, odigrali v zadnjih petih, šestih letih najmanj sto koncertov na leto in nismo hoteli, da se zadovoljimo z malim. Vedno mislimo, da zmoremo boljše in da lahko posežemo višje. In to se z vsakim dnem kaže za realno. Mi smo na primer v Sloveniji začeli nastopati leta 2004 pred občinstvom, kjer je bilo od 50 do 100 obiskovalcev. Letos pa smo med nastopajočimi na festivalih Roskilde, Lowlands, Paléo, Rock for People … o katerih smo lahko samo sanjali na svojih začetkih. A prišli smo do njih hitreje, kot smo si mislili.
Prihajate pa tudi na Schengenfest.
Res je, v Sloveniji imamo trenutno potrjene nastope za festivala Piše se leto, Čipkarija in Schengenfest.
Ampak Schengenfest ne bo več ob šengenski meji, saj se ta pomika proti Bosni na začetku poletja (smeh).
Dobro, ostal bo kot simbol nekega časa, ko je ta meja tam še obstajala. Sicer pa obstaja preprosta rešitev, da ga prestavimo v Slavonski Brod in bo znova pri šengenski meji (smeh).
Kakšne so pravzaprav žrtve nenehnih nastopov po festivalih, drugih koncertih, konstantnem snemanju plošč …? Kaj najbolj trpi?
Najbolj trpi križ od sedenja v kombiju (smeh). Mi ne gledamo tako na to. Žrtve nosijo ljudje, ki imajo običajne službe od osmih zjutraj do štirih popoldne. Vsak dan. To je na nek način žrtev in stvar odločitve, kaj želiš, da boš počel v življenju. Mi pa na našo glasbeno udejstvovanje gledamo kot na življenjski poziv in ob tem uresničujemo svoje otroške sanje. Ko smo se začeli ukvarjati z glasbo, smo želeli potovati in igrati ter komunicirati z različnimi ljudmi. Ob tem vidiš različna mesta in države, tako da ni nikoli dolgčas. Verjetno, če bi bili 'zasužnjeni' v neki regiji in bi krožili isti krog dvajsetih mest vsako leto, nam to ne bi bilo več zanimivo. Vsako leto pa pravzaprav širimo naš teritorij, kjer igramo. Letos gremo prvič v Rusijo, vračamo se na Portugalsko, kjer smo bili prvič lani. Gremo na sam sever Norveške na festival Traena, ki poteka v arktičnem krogu in kjer je sonce na nebu le nekaj ur. Tega se ne moreš naveličati. Enostavno se izplačajo vse žrtve, ki jih zahteva sodelovanje v skupini.
Kako naporno pa je vzdržati potovanja v kombiju s še sedmimi glasbenimi kolegi?
Obstaja razumevanje in potrpljenje do drugih. Ti odnosi so najpomembnejša stvar v celotni zgodbi. Mi zelo dobro funkcioniramo kot skupina ljudi tudi zasebno in do zdaj ni bilo še nobenih težav.
Se vidite v kombiju tudi čez dvajset let?
Upam, da se bomo vsaj prestavili iz malega kombija v malce večjega (smeh).
Sinočnje dogajanje z ljubljanskih ulic si lahko pogledate v videu spodaj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje