Seveda je razprodana dvorana okoli polnoči s to besedo v osnovi samo sklenila nastavek balade Odhajaš: "In sam sebi ostajam najboljši sovražnik. Ša-la-la-li, ša-la-la-la, življenje je ..." In malokdo je ob nastavku Toneta Kregarja - Tonča v tistem trenutku razmišljal o globljem pomenu skladbe kot morebitnem bistvu večera.

Mi2 so k svojemu koncertu leta - morda bodo o njem nekoč govorili celo kot o koncertu kariere - pristopili z realnimi pričakovanji. "To je precej velik zalogaj. Nekaj, česar nismo vajeni od prej. Za Halo Tivoli smo se odločili, ker enostavno nismo mogli prirediti enega praznovanja v različnih mestih, zato smo se odločili za večji prostor. Hala Tivoli je ne samo 'fajn' dvorana, ampak tudi simbolno prizorišče, v katerem so v preteklosti igrala velika imena. In seveda je bila naša prva izbira," je nekje, medtem ko so Zmelkoow ogrevali občinstvo s skladbo Bit, za MMC razlagal Jernej Dirnbek - Dimek v zaodrju.

Prvi dnevi v decembru so bili zadnja leta na koledarju Mi2 tradicionalno rezervirani za osvajanje občinstva malce stran od Šiške, v Cvetličarni. Razplet tamkajšnjega scenarija je bil vsako leto jasen že vnaprej: prepotena mala klubska dvorana z obiskovalci na robu izgube glasu. "Včasih je bl'o tak' na hokeju," so pred obljudeno Halo Tivoli ob osmi uri ugotavljali obiskovalci, ki so z vso vnemo iskali pravi vhod v dvorano.

"Razprodana ... Zgodilo se je. Mi smo na začetku upali na malo dvorano, potem je prišlo do velike. Ko je bila 14 dni pred koncertom razprodana, pa smo si rekli: 'Jupi!'," je preudarno analiziral stanje pred koncertom Dirnbek, ko še ni vedel, kaj čaka okrepljeno peterico (na odru jim je družbo za klaviaturami delal Miha Gorše iz skupine Muff), ko stopi na oder.

Občinstvo sinoči ni poskrbelo le, da se bo govorilo o številki, koliko ljudi so Mi2 spravili pod eno streho, ampak o sinergiji, ki se je vzpostavila v ledeni dvorani. Po dvajsetih letih so Mi2 našli pravi prostor za skladbe, ki najbolje funkcionirajo le, če jih poje cela dvorana. In nobena skrivnost ni, da so Tonč, Dimek, Egon Herman - Srajca, Robert Novak - Flik in Igor Peter Orač - Mali že celo kariero - naj bo to na koncertih za sto ali več tisoč ljudi - narekovalci takta. Kajti Mi2 - sam pojem in bistvo - zaživi šele z občinstvom.

Po skandiranju imena skupine v dvorani se je ob 20.45 na oder spustila tema. Brez padanja zaves se je na dveh zaslonih pojavila peterica z vnaprej posneto akapelo različico skladbe Pod Bočom. "Aaaaa, tako je živl'enje," je odmevalo iz zvočnikov, preden so pritekli po stopnicah člani skupine.

Kitari Srajce in Dimeka sta pripravila občinstvo, da so spominjali že ob prvem refrenu Zbudi me na 1. maj, na nekatera najboljša občinstva, ki so jih imeli Mi2 na festivalskih odrih. "Začeli smo s prazničnim prvim majem kot nalašč za ta veseli dan kulture, ki ga danes proslavljamo. V slavo in čast največjemu pesniku Slovencev vseh časov, ki verjetno ne bo nič jezen, če del tega praznovanja obrnemo tudi na svoj mlin. Namreč dosti manjši poeti, ampak k sreči še vedno živi, nocoj praznujemo 20. obletnico nastanka. 20 let delovanja. Izredno veseli smo, da ste nocoj z nami. Mi smo Mi2 in to je Brigita," se je zadrl Tonč.

Po AC/DC-jevskem uvodu v skladbo so Dimek, Srajca in Flik izravnali svojo vrsto in z vso surovostjo, ki tudi občasne napake spremeni v del programa, zagnali kolesje uspešnic, ki se je poganjalo na moči odmeva z dvorane.

"Moramo priznati, da imamo grozno tremo. Vseeno vas je kar precej, mi pa smo imeli samo en wc v zaodrju. Tako da smo zaradi tega malce prepesnili refren naslednje pesmi, ki gre po novem: To ni kriza srednjih let, to ni kakšna 'šarp' dieta, mi smo vedno samo vedno bolj odvisni od 'sekreta'," je v nagovoru pred skladbo Odvisen od vremena priznal Dimek.

Nostalgija s Fikijem
Večer kitarskih solaž Srajce, menjav ritma znotraj skladb ter dopolnjevanja Tonča tako z Dimekom (privlačnost njunih nasprotujočih se značajev se najbolj izkazuje med skladbami, kjer si izmenjujeta verze, kot je na primer skladba Ostal sn brez benzina) kot z občinstvom je prvi vrhunec dosegel ob prihodu ustanovitvenega člana skupine Robeta Firerja - Fikija na oder.

"Pridružil se nam je človek, za katerega urbani mit pravi, da baje sploh ne obstaja. Namreč Fikija so videli pred 20 leti, potem tega človeka nihče v živo ni videl. Kot jetija. Skratka ... To ni mit. To ni mit. To ni legenda, to je Robi Firer - Fiki," ga je napovedal Tonč, preden je odkorakal z odra in prepustil besedo glavnima krivcema za nastanek skupine - poleg Srajce (pravzaprav glavnega pobudnika, ki je oba zanesenjaka takrat spravil na glasbeno pot).

Vzklik "Ou yeah!" iz Fikijevih ust je vrnil neki drug občutek nostalgije v dvorane in Črtica je bila po dolgem času prej kot le izhodišče za glasno prepevanje refrena, ena izmed tistih skladb, ki si jo je obiskovalec želel v osnovi slišati v živi izvedbi. Z njim sta na oder tudi prišla prva tvorca ritemsekcije Vojko Hlupič in Vanja Janež. Ter z dvorano in Fikijem ostala še med predrugačeno izvedbo Tete Estere, ki sta jo odrecitirala skupaj z Dimekom.

Fiki je svoj "najboljši bend zadnjih 20 let" zapustil ob močnem aplavzu, a pred Mi2 je bil še dolg večer, zato je Tonč znižal intenziteto s skladbo z zadnjega albuma Strel v koleno. Tudi skladbe z zadnjega studijskega izdelka niso bile sinoči nič manj sprejete kot vse velike uspešnice skupine. Če ne že s prepevanjem, pa vsaj s pristnimi nasmeški ob nagovorih, kakršnega je navrgel Dimek pred začetkom balade Hči vaškega učitelja. "Z naslednjim komadom bi se radi poklonili bendom, ki so pred nami žgali odru Hale Tivoli. Bendi, kot so Queeni, Motörheadi, Pearl Jami, Nirvana in Tanja Žagar! Na vrsti je Hči vaškega učitelja."

Stari obrazi, stare skladbe
Mi2 so imeli v rokavu še nekaj gostov in adutov. Potem ko je Tonč poslal "stare kosti Srajce" za oder, se jim je na odru pridružil človek, ki je pred leti uspešno nadomeščal Hermana, ko si je ta vzel zaslužen počitek in je leto ali dve igral z Mi2 naokrog, Boštjana Imenška - Imeka. Ta je v svojih dneh skrbel za posodobljeno paleto MI2-jevih akordov.

Njegovi 'intermezzi', kot je odigral napev iz filma Cvetje v jeseni sredi popularne Ode gudeki, pa so pustili še do danes pečat med največjimi oboževalci skupine. Brez obžalovanje je bila tako namenjena izkazovanju Imekovih kitarskih sposobnosti, kjer so se v vlogo njegovega asistenta s prižganimi zasloni svojih prenosnih telefonov prelevili obiskovalci.

A kljub gostom je v prvi vrsti "dušo na parketu" sinoči pustil Dimek. Bil je kitarist, spremljevalni vokalist, animator, celo raper. "Naslednje pesmi nismo veliko igrali, skoraj nikoli. Ima 134 verzov. Normalen človek si tega ne more zapomniti. Prosim tiste z Mi2 majicami, da ste moja pesmarica," je svojo rapersko odisejo začel Dimek. Manjkalo je le, da bi vzel v roke harmoniko.

"Ampak. Ampak. Ampak," je začel Tonč in nadaljeval: "Glejte, prej smo se malo hecali, kdo je najboljši muzikant in kdo kitarist. Zdaj je čisto logično vprašanje, kdo je najboljši tekstopisec benda. Evo, Dimek, pred 6.500 ljudmi v Hali Tivoli, priznam, da je Visoka pesem, ki si jo napisal, naš najboljši tekst. Potem boste videli šest, sedem mojih in spet njegovi."

Mi2 za vse starosti in spole
Čeprav se je o koncertu govorilo, kot da je to večer, ko bodo Štajerci preplavili Ljubljano, se Mi2 niso zadovoljili s to oznako. "Mislim, da že dolgo nismo samo štajerski bend. Še vedno smo - to ne skrivamo in to se sliši vedno, ko zapojemo kakšen refren, ker ne znamo govoriti v knjižni slovenščini ali kakšnem drugem narečju. So pa naši koncerti že dolgo polni tudi v drugih koncih Slovenije. In verjamem, da je danes v Hali veliko Ljubljančanov in ljudi, ki so prišli z drugih koncev Slovenije," je pred koncertom razlagal Dimek.

A ni šlo brez poklona Rogatčanom s skladbo Sladka kot med, kjer je Tonč ustavil skupinsko prepevanje z besedami: "Ta pesem ne govori o dekletu, ampak o mladosti." In ob tej skladbi so se dokončno začele "ljudske karaoke". Občasno so jih prekinile opazke Tonča: "Glej, Dimek z vseh koncev so, vseh generacij so in tudi vseh spolov so. No, pa začnimo najprej z ženskim spolom. Oz. lahko pomagamo tudi tistim, ki se občasno počutimo ženske, saj smo vendar za."

Toda dežurni kronologi oz. popisovalci časa malega človeka so z uspešnico za uspešnico samo prelivali olje na razgreto Halo Tivoli, ki je še pred prvim dodatkom stala na nogah. "Z vašim prihodom, z vašo prisotnostjo, z vašim prepevanjem na ledenih tleh, ste naredili največ, kar lahko narediti za nas v 20 letih. Mi2 nazdravlja Tivoliju," je dejal Tonč.

Parter, vzhod, zahod so peli in ploskali in na najlepši možni način olajšali delo Alena Vraniča – Mikra, ko je stopil na oder za uvod v "mikrodance". Roke so švigale z desne na levo in grla prepevala Čisto jebo. Tudi malce zadržani Tonč na začetku je le spustil zavore, se začel gibati po celem odru in se vrgel na kolena med skladbo Ko bil sn še mali pizdun.

Jasno je bilo, da je občinstvo z odliko opravilo svojo nalogo, še preden jih je skupina počastila s skoraj 15-minutno izdajo Ode goudeki. Skladbo so tokrat nadgradili z Oračevim prepevanjem No Woman No Cry, ko sta Tonč in Dimek kar odkorakala z odra in ob nikoli izstopajočih, a vedno prisotnih Goršetovih sprehodih po črno-belih tipkah (pri Odi goudeku) z Je T'aime.

Še na novih 20 let
Na oder so se vrnili sinoči dvakrat. Vsakič z več energije. In vsakič z novim dokazom, da so se besede iz skladbe Ramonika rap spremenile v resničnost: "Pa smo špilali veseli, malo repali, malo peli. Melodija nas je gnala svojo pot. Bli so tisto lepi cajti, al na odri al ob čvajti. Radi so nas meli vsepovsod."

Prvih dvajset let, ki so jih pospremili z besedami, da je vsak konec nov začetek, so končali z obljubo: "Odhajamo, da se znova srečamo. Naslednjič na stadionu." A v svoji maniri še vedno ostajajo prizemljeni. "Skromnost izvira iz slovenske realnosti: nocoj igramo v polni hali, čez en mesec pa bomo nastopili v kakšnem malem kraju na veselici za 400 ljudi. V Sloveniji smo rokerji tudi tisti, ki nam v danem trenutku gre najbolje, na tem. In nič ni narobe. Lepo je obiskovati male kraje in se zrokat do konca," je zaključil Dimek pogovor za MMC, še preden se je zgodil večer Mi2 v Hali Tivoli.

Več pa v spodnji galeriji in videu.