Finski hardrokerji oz. heavymetalci so mojstri uprizarjanja grozljivk na odru. So uresničenje vseh idej absurda in groze prvega moža in ustanovitelja skupine Mr. Lordija. Skupaj s kitaristom in spremljevalnim vokalistom do danes ostaja jedro skupine, ki je v letih obstoja doživela kar nekaj sprememb.

So zagotovo eden izmed avdiovizualno najodmevnejših izvoznih artiklov Finske, ki je prav zaradi njih v svoji deželi doživela evrovizijski utrip. Pa vendar Lordiji so veliko več od treh minut, po katerih se jih je zapomnila večina.

O skupini, ki se po nastopu v Ribnici leta 2009 vrača v Slovenijo, natančnejše v ljubljanski Kino Šiška, smo se pogovarjali z Mr. Lordijem med njihovim potovanjem po cestah Švice in Italije.

Več si lahko preberete spodaj.

Čeprav se skrivate za maskami, se zdi, da so vaše maske veliko bolj transparentne od mask drugih ljudi v glasbeni industriji.
Tako je.

Je to skrivanje prednost ali slabost?
Seveda je prednost. Za nas je to nekaj, česar ne bi nikoli spremenil. Če dobro pomislite, mi gremo lahko v trgovino ali kamor koli po svetu, ne da bi se kdo oziral za nami. Nihče ne ve, kdo smo. Imam veliko prijateljev, ki so na Finskem slavni, in če grem ven z njimi, vidim iz prve roke, kako jih na vsakem korak maltretirajo. In to jih moti. Mene pustijo pri miru, in to je nekaj, kar ne bi zamenjal za milijon evrov. Uspelo nam je v popolnosti ohraniti zasebno življenje, kar je neprecenljivo.

Na drugi strani imamo glasbenike, ki trdijo, da bi bili raje skriti, češ da bi se ljudje bolj osredotočali le na njihovo glasbo. Pri vas pa naletiš na številne opazke le na račun zunanje podobe, češ: "Da, oni so tisti, ki nosijo maske."
Seveda nismo prva skupina v zgodovini glasbe, ki pretirava z ličili oz. smo po svoje maškare. Le poglejte Alicea Cooperja, KISS … Iz nekega razloga vedno obstaja skupina ljudi, ki meni, da močna vizualna podoba zastira pogled na glasbo. Vedno vprašam, kaj bi bilo, če bi Beatli ali Led Zeppelin oz. katera koli velika skupina danes nosila masko? Kaj, če bi Beatli nosili KISS-maske ali naše? Bi bila njihova glasba slabša? In žalosten je odgovor, da obstaja veliko ozkoglednih ljudi, ki ne znajo razlikovati vizualne podobe od glasbe. Veliko ljudi dejansko misli, da glasba odseva videz. To je na neki način rasistično. Hipotetično: kaj, če bi Lordiji res bili videti kot močno iznakažene osebe?

Ko delamo glasbo, jo delamo 110-odstotno resno. Ko ustvarjamo in smo v studiu, ne nosimo mask. Toda, ko je čas, da pridemo ven tržit glasbo, ki jo ustvarimo, si nadenemo maske. To nas dela prepoznavne – zaradi tega nas ljudje poznajo. Včasih uporabim primerjavo, da smo kot božično darilo. Darilo je glasba, ki je znotraj škatle. Ali vam je všeč ali ne. Ovoj pa je samo za videz. To je tisto, kar vzbudi pri ljudeh pozornost. Ampak morate razumeti, da vsak glasbenik na svetu nosi svojevrstno masko. Tudi Beyoncé.
Z vsakim albumom spremenite svoje maske. Zdaj pri novem albumu Scare Force One so te postale malce bolj temačne. Kaj pa glasba? Ste tudi želeli, da jo razumemo kot bolj temačno?
Ne bi rekel, da je bolj temačna. Ampak zanimivo je, da je ta odgovor odvisen od osebe, ki jo vprašate. Zame osebno je bil album Deadache iz leta 2008 najbolj temačen, čeprav vsebuje skladbe, ki jih drugi ne bi označili za takšne. Napisal sem jih v času, ko sem trpel za ožganinami, izgubil sem sluh na enem ušesu, občutek za vonj, bil sem na robu živčnega zloma. Pravzaprav sem bil prava živčna razvalina v času, ko smo snemali album. Zato je to temačnejši album.

Kar se tiče Scare Force One, pa se mi ne zdi nič bolj temačen ali vesel. Lordiji so Lordiji. Po drugi strani se vedno trudimo najti nove pristope h glasbi. Na Scare Force One smo se trudili združiti naš pretekli zvok z modernejšimi aranžmaji. Mogoče so melodije malo bolj temačne, toda ne preveč. Ni dobro, če greš v skrajnosti. Kaj bi bilo, če bi AC/DC izdali diskoalbum? Njihovi oboževalci bi bili razočarani. Zato nočemo veliko spreminjati glasbe, ki jo ustvarjamo. Še vedno morate početi to, kar imate radi. Če bi naredili zelo temačen album, bi to pomenilo, da se morajo ljudje v skupini zamenjati (smeh).
Na albumu so pristale skladbe, kot so She's a Demon, Hella's Kitchen, Sir, Mr. Presideath, Sir ... Ali obstaja kakšna tema, ki je prepovedana oz. se je ne dotikate v vaših besedilih?
Ne, kar z vsem se ukvarjam. 95 odstotkov mojih besedil je grozljivih. V njih skušam poustvariti grozljive zgodbe iz knjig in filmov. Kakor koli obrnete, Lordiji so grozljiva skupina. Nam ne bi uspelo izvajati pesmi, kot je I Was Made For Lovin' You. Nastal bi paradoks med konceptom skupine, če bi naredili nekaj, kar nam je všeč, brez grozljivega elementa.

Toda, ko pišem besedil, se ne dotikam kritike. Na novem albumu je skladba How To Slice A Whore, pri kateri so pri naši založbi samo zmajevali z glavo: "Ne, ne, ne … Morate spremeniti naslov." Spraševal sem jih, zakaj. Predlagali so mi nadomestne besede, toda nisem hotel, da mi uničijo idejo. Po navadi zadržki prihajajo od zunaj. Po navadi se sile za skupino bolj bojijo besed, ki jih napišem, kot se jih mi.
Obstaja kakšna ideja, za katero se vam zdi, da je perfektna, toda bi bila v družbi morda narobe razumljena?
Obstajajo. Na primer obstaja še vedno nerealizirani zabavni naslov oz. ideja za skladbo Jesus Was An Original Zombie. To je nekaj resničnega in zabavnega, toda ni doživelo izvedbe. Vedno, ko povem ljudem idejo na glas, dvignejo obrvi. Ustavljajo me, naj se umirim. Toda to ni nič slabega. To ni bogokletstvo. Le ideja. Seveda ima v sebi veliko črnega humorja, ampak tako je. Če vstanete od mrtvih v kulturi grozljivk, ste zombi. Zanimivo je, kako je moj prag tolerance veliko večji od drugih. Moja meja, ko pride do slabega okusa, je veliko večja od večine ljudi. Večina je hitreje užaljena.

Menim, da je vse le zabava. Ne govorim, da morajo zdaj ljudje koga razrezati. Sem zelo miroljubna oseba. Toda veliko ljudi ne razume žanra grozljivk, ki je v resnici podžanr komedije. Grozljivke, pa naj bodo to serije, stripi, filmi, glasba, so mišljene, da so zabavne. Ne smešne, ampak zabavne. To je tako, ko greste v zabaviščni park: nekateri gredo radi na vlak smrti in so na njem ves čas, drugi pa gredo enkrat, bruhajo po koncu vožnje in ne gredo nikoli več nanj.
Domnevam, da ste velik ljubitelj črne komedije?
Sem ljubitelj vsega, kar je dobro. Od črne komedije do komedije. Kar je dobro, je dobro. Vse imam rad, razen hiphopa (smeh).
Spomnim sem, kako so vas ob izidu skladbe Hard Rock Hallelujah ljudje začeli obtoževati, da ste častilci hudiča. Kakšna je prava zgodba za to skladbo?
To je tako smešno, kajti v skladbi ni niti ene vrstice, ki bi lahko namigovala na čaščenje hudiča. Prav nasprotno je. Na Finskem je bila Cerkev zelo ponosna na nas. Sam prihajam iz krščanske države. Moja mama, oče in sestra so zelo religiozni. Nimam prav nobenega razloga za bogokletstvo ali žaljenja drugih ver. Da, spomnim se, kako so bili po izidu Hard Rock Hallelujah nekateri ljudje – sploh na jugu Evrope, v Grčiji na primer – zelo ogorčeni.

Toda, če ne bi bili tako videti, kot smo, nikogar ne bi zanimalo besedilo. Če bi Hard Rock Hallelujah pelo lepo dekle, ljudi sploh ne bi zanimalo, kaj poje. Ampak, ker so to pele pošasti z rogovi na glavah, pa so označili našo glasbo za nekaj slabega. Oni sploh niso poslušali besedila, mnenje so si izoblikovali, še preden so kaj slišali. Na našem prvem albumu, ki smo ga izdali štiri leta pred Evrovizijo, smo izdali skladbo Devil Is A Loser. Verjamete, noben častilec hudiča ne bi napisal, da je hudič zguba.

Lani je prišel dokumentarni film Monsterman, ki razkrije vašo zgodbo in tudi del zasebnosti, ki je še nihče ni spoznal oz. videl. Ali lahko Monsterman, torej Mr. Lordi živi zunaj okvirjev Lordijev? Tako kot Wolverine zunaj okvirjev X-Man?
Vsi liki imajo svoje življenje, ne v fizični resničnosti, ampak v fikciji. Dober primer je, da naši oboževalci že deset pišejo zgodbe likov in te zgodbe nimajo nobene zveze z glasbo. Tako imamo stripe. Lik kot posameznik ne obstaja. Vsi člani so del skupine in zaživijo skupaj na odru in umrejo po nastopu, ko odložimo maske in kostume in se vrnejo v kovčke. Takrat so mrtvi in ne obstajajo stran od odra.
Da odgovorim na vaše vprašanje: v fizični obliki ne živijo, ampak v drugih oblikah.

Koliko so značajske lastnosti likov odraz vaših osebnosti?
V mojem primeru prav nič. Sem čisto nasprotje svojega alter ega. Ljudje okoli mene pravijo, da sem zelo prijazen, vljuden, vedno pripravljen pomagati, nisem nasilnež, vedno sem vesel … Toda, ko si nadenem kostum in masko, nastane moje popolno nasprotje. Vso svojo negativno energijo sproščam na takšen način. V številnih primerih so člani skupine svoj lik. Konkretno: Amen je precej isti brez maske ali z njo. Kar vidite, to dobite. On je na intervjujih isti z masko ali brez nje.

Sam pa sem popolnoma drugačen. Ko imamo tonske vaje, kjer nimamo kostumov ali mask, se počutim gol. Ne sodim na oder brez Mr. Lordija. Zame je zelo neprijeten položaj in mi ni všeč. Zelo sem nesrečen. Na vsak način želim, da si nadenem masko in da me ljudje gledajo. Toda, ko sem brez nje, nočem, da bi me kdo gledal. Samo hočem stran od luči.

Torej ste zasvojeni z vročino, ki jo morate prenašati pod masko?
Tako je (smeh).
Lordiji so doživeli kar nekaj sprememb članov. Kako je to vplivalo na skupino?
Na žalost je bilo tako. Ko sem ustanovil zasedbo, sem vedno mislil, da bomo člani skupine ostali skupaj za vedno. Toda po drugi strani je težava, ko imate v skupini pet članov. S časom se življenja ljudi spremenijo. Ljudje se spremenijo. V življenju se spremenijo prioritete, tako da ne moreš nikogar prisiliti, da ostanejo v skupini. Nekaj smo jih odpustili iz skupine, drugi so želeli oditi. Na žalost je to nekaj, česar si nikoli ne želiš.
Toda ne moreš vplivati na odhode ali obnašanja ljudi. Če se nekdo začne obnašati idiotsko, si prisiljen sprejeti težko odločitev. Ko imaš v skupini pet ljudi, je tako, kot da bi bili poročen z vsemi. Vpliva na kemijo v skupini. In ta se spreminja. Je kot juha s petimi različnimi sestavinami. Če odstranite črni poper in ga nadomestite z belim, je okus seveda drugačen. Toda do zdaj so bile vse spremembe precej dobre.
Obstaja pozitivna stran teh zamenjav?
Ko koga izpustimo, smo žalostni, toda po drugi strani pa se s prihodom novega člana odprejo nova vrata. Pomagajo nam, da pridemo na naslednjo stopnjo v ustvarjanju glasbe. Konkretno, ko smo se poslovili od prvotnega bobnarja – Kite -, smo bili žalostni. Z vsem spoštovanjem do njega, njegove sposobnosti igranja niso segale do kolen njegovim naslednikom. Zdaj imamo za sabo zelo dobrega bobnarja, če bi imeli še vedno Kito, ne bi mogli posneti zadnjih treh albumov, ker preprosto ne bi znal odigrati skladb z njih. Tako da obstajajo tudi pozitivne stvari pri menjavah.
Imajo novi člani besedo pri ustvarjanju njihovih likov?
Seveda. Podobo, ki si jo zgradijo, temelji na njihovih željah. Takoj, ko pride v skupino nov član, jih po pogovoru o glasbi, vprašam, ali imajo radi grozljivke in kakšen lik bi rad postali. Na primer: Mana – nov bobnar je zelo tih in zelo v stiku z resničnostjo. Preden kaj reče, dobro premisli. Ni eksploziven, vse analizira. Rekel je, da ne more postati volkodlak ali nori manijak. Zato je njegov lik podoben starodavnemu duhovniku. Namreč lik mora odražati osebnost.
Maska je le maska. Lik pa začne obstajati, ko si nekdo nadene kostum. Maska je sestavljena iz 50 odstotkov videza in 50 odstotkov, kako upodabljate lik. Mora se ujemati. Če se ne počutite tako, kot ste videti, nima smisla. Vsem članom – prehodnim in sedanjim – rečem, da mora biti njihov lik najljubši v Lordijih. Če je najljubši tisti, ki stoji poleg njega, pomeni, da mu njegov ni všeč.
Na novem albumu imate na primer skladbo Hella's Kitchen. Je to način, kako pokazati svetu, da so Lordiji več kot le en član, torej Mr. Lordi?
Da, tako je. Pravzaprav je to pogosto napačno razumevanje skupine. Čeprav je ime skupine Lordi in napišem večino glasbe, smo zelo demokratična skupina. Nisem diktator. Večino stvari naredim sam: od intervjujev, pisanja glasbe, besedil, oblikovanja naslovnic albumov, kostumov, mask … Veliko naredim. Toda to ne pomeni, da drugi ne prispevajo toliko. Hella's Kitchen in Amen's Lament to Ra sta delčka sestavljanke, ki delujeta kot odmora na albumu in dopuščata več svobode inštrumentalnemu delu skupine. Dobro je, da pokažemo nekaj drugega, kot smo. Ni treba, da so vse skladbe na albumu triminutne rock eksplozije. Če bi pel ob njih, ne bi zvenele isto. In tu je prostor, da drugi člani prispevajo k celoti: juhi dajejo nove sestavine.

Kot dodatna skladba na albumu Scared Force One, ki ste jo izdali na Japonskem, se je znašla priredba I'm So Excited, ki jo v izvirniku pojejo Pointer Sisters. Zakaj?
Običajno vedno posnamemo svoje skladbe za posebne izdaje, tokrat pa nismo imeli časa. Zato sem sestavil seznam skladb, ker nismo imeli časa za skladanje nove skladbe. Najlažje je bilo prirediti že obstoječo skladbo, toda ker smo tudi sami razpršeni po vsej Finski in se težko dobimo v prostem času, smo se morali zateči k alternativi. Na seznamu smo imeli skladbe KISS, Modern Talking in tudi omenjeno. Vsi so bili navdušeni nad njo. In še nikoli se nismo tako zabavali pri snemanju priredbe, kot smo se takrat. Po mojem mnenju je to najbolj zabavna dodatna skladba. Zveni tako umazano in perverzno, toda besedila nismo spremenili prav nič.
Spomnim se, kako ste dejali v enem intervjuju, da ste pri 16, 17 letih želeli postati režiser grozljiv ali rockzvezda. Če bi danes dobili možnost, da posnamete grozljivko, kakšna bi bila?
O, še vedno imam v načrtu, da jo posnamem. Nekega dne jo bom. Že nekaj let se pogovarjam s finskimi producenti, toda edina ovira je, da bi mi izvedba vzela veliko časa in denarja. Svetovna ekonomija je v padcu in je težko najti finance. Še posebej za grozljivke. Največja težava pa je, da, ko in če bom začel snemati, bom moral postaviti v kot skupino vsaj leto dni. Snemanje filma vzame veliko več časa kot snemanje albuma. Toda nekega dne jo bom posnel. Že zdaj vem, da jo bom posnel tako, kot si jo želim sam. Ne bom sprejemal kompromisov. Naredil bom najbolj kruto, šokantno in ogabno grozljivko, kot se jo bom spomnil. Res bi rad naredil zelo grozen film.
Kdaj se je začela ta ljubezen do grozljivk?
Ne vem. Moj prvi spomni na grozljivko sega še na črno-bele stripe z grozljivkami, ki sem jih videl pri petih morda šestih letih. Prav takrat sem videl izvirni film King Kong na televiziji. Gledal sem ga s starši. Tako se je začelo, v bistvu se je razvijalo. Mama je namreč shranjevala vse risbice, ki sem jih narisal kot otrok, in nikoli nisem risal rož ali sonca, vedno – še preden sem znal pisati – sem risal pošasti.

Prvič, ko sem dobil v roko svinčnik, sem začel risati pošasti. To imam v krvi. Ne vem, zakaj pošasti ali nenavadna bitja. V mojih očeh so lepa. Nikoli se jih nisem bal. Vedno so se mi zdela 'kul'. In vedno sem sočustvoval z njimi. Vedno navijam za zlobneža oz. pošast. Dober primer je Frankenstein ali neverjetni Hulk, ki je moj junak iz stripov. Veliko je pošasti, ki niso slabe, ampak jih samo ne razume okolica.

Fascinira me koncept, da obstajajo stvori, ki postanejo pošasti, ker na njih vpliva zunanji svet. Odnos okolice vpliva na to, da se začnejo obnašati kot pošasti. Četudi prej niso bile videti kot pošasti. To je ta koncept, ki me vedno privabi. Konotacija sega tudi v človeške interakcije. Če vidite osebo, ki ima veliko "piercingov" in tetovaž na sebi, imate takoj v mislih, da gre za slabo oseba. Zakaj? Ljudje sodijo druge glede na to, kako so videti, še preden izrečejo eno besedo.
Kako danes - po malo manj kot desetih letih - gledate na svojo evrovizijsko zgodbo?
(Smeh) Dobro je, da smo šli v njo. Ampak dejstvo je, da je bil naš nastop veliko večji dogodek za Fince kot zame ali skupino. Če bi moral našteti deset ali dvajset dosežkov v svojem življenju, zmaga na Evroviziji ne bi prišla na seznam (smeh). Pa ne zato, ker imam kaj proti Evroviziji, ampak tega nimam v krvi. Zanjo se nisem odločil. Vedno sem govoril, da smo bili napačna skupina, na napačnem mestu v pravem trenutku. Šlo je za splet okoliščin. Prosili so nas, da se prijavimo. Rekli smo, zakaj pa ne.

Mislili smo, da nimamo nobenih možnosti za zmago že doma. Toda sam pri sebi sem si rekel, če zmagamo na Finskem, imamo velike možnosti za zmago na Evroviziji. In tako se je zgodilo. Toda to ni nekaj, kar sem sanjal. To ni bil nikoli moj cilj. Šlo je preprosto za splet okoliščin. Šli smo: "Jeb*** ga, zakaj pa ne." In smo zmagali. In še danes je to veliko večji dosežek za Fince, kot za nas. V redu je, če nas poznate od tam, toda smo vse, le to ne, kar ste videli na Evroviziji.
Koliko se je spremenil pogled ljudi iz vaših krogov in vaših oboževalcev, ki ste jih imeli pred Evrovizijo, spremenil?
Se je. Včasih je kar nadležno, ko imajo ljudje drugačna pričakovanja. Pred Evrovizijo smo bili na turneji pet let in imeli smo že bazo oboževalcev razpršeno že po vsej Evropi. Imeli smo izdane tri albume. Vedeli smo, kaj počnemo in kaj so Lordiji. Po Evroviziji pa so nas ljudje začeli soditi po treh minutah, ko smo stali na odru.
Prihajali so na naše nastope z mislijo: "Gremo gledati Lordije, bili so na Evroviziji, jeej ...". A niso imeli pojma, kaj jih čaka. Na odru pijem kri, ubijam lutke otrok … Gre za grozljivo zgodbo na odru. Toda na Evroviziji tega nismo počeli, imeli smo le pirotehniko. Ljudje so se začeli pritoževati, zakaj po tej "častitljivi" zmagi na Evroviziji, uničujemo vse z dodajanjem grozljivih elementov. In mislil sem si: "O, moj bog, kako so ljudje neumni. Nimajo pojma, kdo smo. Poznajo eno pesem in na podlagi nje mislijo, da vedo, kdo smo."
Še danes se včasih zgodi, ko so ljudje v občinstvu, ki nimajo pojma, kaj smo. Samo debelo gledajo. Na nastopih vas lahko poškropimo s krvjo. In ko vidite obiskovalca, ki začne na našem koncertu paradirati v najbolj svetleči majici za na plesišče, ga bomo polili (smeh). Ljudje naj preverijo, kaj jih čaka. Ne naročite pice s pekočimi feferoni, če ne prenesete pekočega okusa.