Ta tragedija skupaj z nedavno smrtjo Chrisa Cornella opozarja, kako sta zasvojenost in depresija smrtno nevarni, a vendar v družbi še vedno stigmatizirani. Še posebej, če se z njima spopadajo uspešni glasbeniki, za katere se zdi, da imajo vse.
Nič kaj manj zlovešče se po samomoru pevca skupine Linkin Park ne bere besedilo pesmi Leave Out All The Rest: "Močen sem samo na površju /.../ Ko pride moj čas/Pozabi vse, kar sem storil napak/Pomagaj mi pustiti za seboj/Nekaj razlogov, da me bodo pogrešali."
Benningtonov "čas" je prišel precej prezgodaj. Pevec z enim impresivnejših rockovskih vokalov je bitko z depresijo izgubil v četrtek, star komaj 41 let in dva meseca za tem, ko je odpel Cohenovo Hallelujah na pogrebu svojega dobrega prijatelja, pevca skupine Audioslave in Soundgarden Chrisa Cornella, ki si je maja po koncertu v Detroitu vzel življenje. Čas in način slovesa dveh velikih vokalistov sta si tako srhljivo podobna, da so mnogi menili, da gre pri novici o Benningtonovi smrti za še eno v vrsti spletnih potegavščin.
"Znaki so bili v njegovih pesmih, še posebej v besedilih, prek katerih se je Chester spopadal s svojimi demoni," je za Variety povedal radijski voditelj Matt Pinfield. "Pesmi zdaj, zaradi načina, kako je umrl, poslušaš drugače. Zavedaš se, kako resnična so bila ta besedila – ko je pel o tem, kako je otopel (Numb) in kako gomazi v lastni koži (Crawling). Te stvari niso za predstavo ... Nekateri ljudje, ki trpijo za depresijo, posežejo po substancah, drugi jo prelijejo v svojo glasbo."
Odpovedana svetovna turneja One More Light in skupna turneja Blinkin Park
"Ne predstavljamo si, da bi na turneji igrali brez Brenningtonovega neverjetnega talenta in glasu. To ne bi bilo mogoče," so povedali člani zasedbe Blink-182, ki bi se morali na turnejo Blinkin Park odpraviti s skupino Linkin Park. Ta je po Benningtonovi smrti oznanila, da odpoveduje svojo svetovno turnejo One More Light, ki bi se morala začeti ta teden v Massachusettsu.
Skupina Linkin Park je spremenila tudi svojo spletno stran, na kateri lahko oboževalci zapisujejo svoja sporočila. Objavili so tudi seznam spletnih strani in telefonskih številk, na katere se lahko obrnejo ljudje v stiski.
Kanaliziranje jeze in stiske
Benningtonove pesmi se v retrospektivi berejo kot velik opozorilni znak. Pevec ni skrival, da se je zlasti v mladosti boril z depresijo in prepovedanimi snovmi ter da je bil kot otrok žrtev spolnih zlorab. Z mogočnim, pretresljivim glasom, ki je rezal čez hiper sproducirano glasbo skupine Linkin Park, je pel o hlinjenju nasmeha (Pushing Me Away), o samoti (My December), o tem, kako noče biti tisti, ki ga vedno izberejo bitke (Breaking the Habit), se v By Myself spraševal, ali naj "se vda žalostnim mislim, ki ga spravljajo ob pamet," in v Shadow of the Day sklenil, da je včasih "zbogom edini način". In, seveda, najbolj fatalistična od vseh, In The End: "Tako zelo sem se trudil/In prišel tako daleč/A na koncu niti nič ne šteje."
S svojim glasom je kanaliziral osebne stiske in zavrto jezo, s kričanjem iz zadnje pljučne alveole je dajal z golim, potetoviranim in prepotenim torzom vtis odrske zveri, zasebno in v intervjujih je bil topel, mil in popolno nasprotje svoje koncertne persone.
Ali je tudi v eni svojih zadnjih pesmi konkretno namigoval na samomor, se zdaj sprašujejo mediji - isti mediji, ki so tako pesem Heavy (Težko) kot celoten zadnji album Linkin Park, skupaj z razočaranimi oboževalci skupine in njenimi večnimi kritiki, razglasili za bolj ali manj obupno slab. Skupina, ki je v začetku stoletja definirala žanr nu metala ter se proslavila z udarnim zvokom in posrečeno kombinacijo melodije in katarzičnega kričanja Chestra Benningtona ter rapom Mika Shinode, je z albumom One More Light (izšel 19. maja letos) zavila v malodane pop vode.
Porazne ocene zadnjega albuma
V singlu Heavy Bennington še vedno razgalja svojo dušo in demone, vključno z zloveščo vrstico "če bi samo izpustil vse, bi bil svoboden", a se melodično duet z gostujočo mlado pevko Kiiaro zdi precej lahkoten. Kar je prijazno povedano, glede na kritike, ki jih je bil deležen album.
"Bo One More Light najslabši album Linkin Parka vseh časov?" so se spraševali oboževalci skupine na spletnih forumih. "Linkin Park preizkušajo potrpljenje oboževalcev z One More Light," so zapisali na Cleveland.com. "One More Light ni kaj prida," so bili neposredni pri Vulture, medtem ko so pri Consequence of Sound (pravilno) ugotavljali, da je različica Linkin Parka, ki jo slišimo na njihovem sedmem albumu, "popolnoma neprepoznavna".
Jasno, Benningtonovo duševno stanje zreducirati na slabe recenzije, je banalno. Pa čeprav so na Rockfeedu introspektivno zapisali, kako grdo je, da smo Chestru obrnili hrbet in se tako grdo spravili na njegovo glasbo, na katero je bil tako ponosen. Ob tem so priložili posnetek enega zadnjih nastopov Linkin Parka na Hellfestu, med katerim je množica ob pesmi Heavy Benningtona in skupino skoraj izžvižgali.
Nikdar ljubljenci kritikov
Bodimo iskreni, člani zasedbe Linkin Park so bili kritik vajeni. Skupina, katere prvenec Hybrid Theory (2001) je prodal 30 milijonov izvodov in je s tem najbolj prodajani album prejšnjega desetletja, nikdar ni bila ljubljenec rockovskih recenzentov, ki so v tistih letih orgazmirali nad bolj "čistim", neposrednejšim rockom brez sintetične elektronske podlage in spajanja žanrov. To so bila indie leta z The Strokes, Yeah Yeah Yeahs, Arctic Monkeys ... Linkin Park so bili odpravljeni kot zabava za množice, kot "lažni" rock za emo mladostnike, pri katerih so besedila o lastnih negotovostih in teži bivanja v lastni koži naletela na največ posluha.
Vem, ker sem bila ena od njih. Linkin Park so bili skrivna pregreha spodaj podpisane privrženke indieja, ki so našli svoj prostor nekje po rotacijah Interpola, Arcticov, Franza Ferdinanda in Radioheadov. Niso spadali v to zmes, celo v tisto drugo skupino, v kateri so bili za odtenek manj kul Red Hot Chili Peppers, Green Day z American Idiotom in Foo Fighters ne. Benningtonovih temačnih besedil iz nekega razloga nihče ni jemal tako urgentno, kot če bi jih pel kak ... drugačen tip rockerja. Drugačen tip skupine.
"Zadnja velika rock skupina"
Danes je zgodba drugačna. "Vsem pričakovanjem navzlic so bili Linkin Park zadnja velika ameriška rock skupina," so zapisali dan po Benningtonovi smrti na Stereogum. Pri NME-ju pa so se poklonili albumu Hybrid Theory, "ikoničnemu, življenje spreminjajočem prvencu", s katerim da so Linkin Park dosegli status ikon. Pri Rolling Stonu so Benningtona označili za "iskren glas bolečine in jeze celotne generacije", pri Los Angeles Timesu za "glas utehe iz teme". Chantal Da Silva, komentatorka časnika Independent, je v naslovu zapisala, da jo je Chester Bennington pospremil čez njene najhujše trenutke in da ji je žal, da ga nismo mogli pospremiti čez njegove.
Morda velja na tej točki skleniti z besedami Linkin Parkov, ki so danes, štiri dni po pevčevi smrti, zapisali takole: "/.../Tvoja odsotnost je pustila vrzel, ki ne more biti nikdar zapolnjena – bučen, zabaven, ambiciozen, ustvarjalen, prijazen, velikodušen glas v sobi manjka. Skušamo se opomniti, da so bili demoni, ki so te nam vzeli, vedno del paketa. Navsezadnje je bil način, na katerega si pel o teh demonih, tisti, zaradi česar so se vsi sploh zaljubili vate. Neustrašno si jih postavil na ogled, s tem pa si nas povezal in nas naučil človečnosti. Imel si največje srce, ki si ga vsem kazal."
Kaja Sajovic
Ta tragedija skupaj z nedavno smrtjo Chrisa Cornella opozarja, kako sta zasvojenost in depresija smrtno nevarni, a vendar v družbi še vedno stigmatizirani. Še posebej, če se z njima spopadajo uspešni glasbeniki, za katere se zdi, da imajo vse.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje