Kolegi na Siolu so zapisali, da je tu morda treba iskati razlago, zakaj Križanke niso bile napolnjene. Da Slovenija preprosto ni "urbana", ampak še vedno vezana na ruralno in aktualni, hip(sterski) trendi ne dosežejo tolikšne množice.
Čeprav je teza do neke mere povsem korektna, pa je vseeno težko tako posplošiti. Dejstvo je, da je okus širše množice Slovencev zelo predvidljiv, še organizatorji in poznavalci sodobne popkulture pa imajo velike težave najti formulo, katerim ta hip priljubljenim, uveljavljenim in priznanim mednarodnim izvajalcem bo uspelo napolniti tistih 3.500 stojišč.

Kanadčanoma Crystal Castles, Britancema The Ting Tings, Novozelandcu Willyju Moonu ter slovenskim silam v postavi Barely Modern-New Wave Syria-N'toko sinoči to ni uspelo. Lahko se izgovarjamo na vreme, lahko na relativno nerazvpita imena, nikakor pa ne na previsoko ceno vstopnice, na premajhno oglaševanost ali na nasičenost festivalov.

UF! (Urbani festival) sinoči je ponudil neko alternativo "balkanfestom" in "elektropartyjem", ter v času, ko so (sklepam, da zaradi previsoke cene) še mobilni operaterji odpovedali svoje res znižane koncerte in festivale trendovskih izvajalcev, se je ambiciozno lotil prvega festivala urbane glasbe v pravem pomenu besede.
Rokenrol v hip hop preobleki?
Barely Modern, v Londonu se kaleči garažni rokenrol trio iz Logatca in Ljubljane, so trenutno povsem aktualni in jih potiskajo naprej tako, kot so lansko festivalsko sezono počeli z denimo Archibald Archibaldovichi. Fantje so odprli festival okoli sedme ure zvečer, ko so bile Križanke še res prazne.
Ogrevali so za novozelandskega novinca Willyja Moona, ob sicer res doživetem, a praznem nastopu, ob katerem se nismo mogli otresti občutka, da so ga organizatorji dobili na pol zastonj in je zato na odru. Fant, ki mu sloga in zagnanosti nedvomno ne moremo očitati, združuje retro rokenrol s hip hopom in elektro beati, rezultat pa je neka ne ravno prepričljiva mešanica, ki te pusti precej hladnega.

Spregledana New Wave Syria
New Wave Syria (Urša Golob in Rok Pezdirc), ki sta si za glasbeno podlago lanskega filmskega fenomena Izlet prislužila vesno za filmsko glasbo, sta si v zadnjih letih počasi nabrala zvesto četico oboževalcev njune hipnotične sintetizirane glasbe, a kaj, ko je bil njun (pre)kratek minimalističen nastop skoraj neopazno stisnjen pred zastrt oder med Moonom in Crystal Castles, tako da je bilo pred "kristalneži" kar nekaj takih, ki so na glas spraševali, zakaj so New Wave Syria odpadli. Kar je škoda.
Na festivalih si nihče ne želi predolgih odmorov med izvajalci, a vzeti v račun "čik in pir pavzo" obiskovalcev bi bilo v bodoče morda smotrno. Šest izvajalcev ni malo, vsekakor pa preveč za časovni okvir med sedmo zvečer in polnočjo.

Izjemna, zlovešča Crystal Castles
Če kritiziramo nenapolnjene Križanke, pa je treba povedati, da je ta maloštevilna množica več kot prepričljivo "prinesla notri" z zanesenostjo, entuziazmom in gorečnostjo med nastopom Crystal Castles. Kanadčana, ki sta tudi v Ljubljani upravičila svoj sloves odtujenosti in nekooperativnosti z medijsko mašinerijo (kar ni nujno kritika, da se razumemo), sta pokazala, kako se dela alternativni elektro.
Ni bilo govoranc, ni bilo pozdravnih nagovorov v slovenščini, kot so to počeli Ting Tings, ni bilo zahval, ni bilo smehljanja v kamere in ni bilo hvalospevov "beautiful Ljubljani". Njun nastop je bila ena sama zvokovna distorzija, do potankosti dodelana s posebnimi učinki, da je bil končni vtis nadzemeljski zvokovni kaos, povsem neprimeren za epileptike. Alice Glass in Ethan Kath sta verjetno najbolj asocialen duo v svetu glasbe, a tudi eden najbolj intrigantnih.

Ona skače, se zvija, zavija z belim in urgentno, kot harpija kriči v mikrofon zlovešče krike, on jo spremlja s svojo temačno elektro podlago. Množica se je v hipu, ko so začeli v en val z beatom utripati reflektorji, spremenila v podivjan val, ki je Alice dobesedno jedel iz roke. Pil, bi bil v bistvu primernejši izraz, saj jim je ona v grla velikodušno zlivala steklenico viskija - ko si ni ravno samodestruktivno ovijala mikrofonske žice okoli svojega vratu in ječala, kako je to "tvoj krst in jim ne moreš oprostiti" (Baptism), spraševala, "če moliš z zaprtimi očmi" (Celestica) in zatrjevala, da "ni zaljubljena" (Not in Love, sicer v originalu posnet z Robertom Smithom iz The Cure). Nastop, primeren za eksploziven zaključek večera, ne pa za sredino.

Ting Tings za finale
Pred ting tingovcema je občinstvo nato razgrel domač raperski poet N'toko, ki bi si, prav tako kot New Wave Syria, zaslužil več manevrskega prostora. Za N'toka je bil to zadnji nastop pred odpravo na Japonsko, končal pa ga je z "N'toko ne obstaja".

The Ting Tings sta poskrbela za res doživet nastop, v katerem sta nanizala vse svoje MTV-uspešnice (Shut up and let me go, Hang it up, We Walk), vključno z nepogrešljivo (ne pa tudi njuno najboljšo), zaključno That's Not My Name. Izstopala je nedvomno Hands, ki je njuna ne najbolj izvirna ali globoka besedila ovila v silovito elektromešanico, netipično za njune za odtenek preveč pop in "prijazne" nastope. Sta pa postregla s povsem korektnim in všečnim nastopom, med katerim je pevka Katie v maniri poskočne navijačice skakala po bobnih in silovito udrihala po svoji električni kitari, pri čemer ji je nekajkrat nevarno grozilo, da se bo zapletla v žico.

Če potegnemo črto, UF! je izvrstna osnova za festival, ki ima še ogromno potenciala za razvijanje. Upajmo samo, da še tokratni organizatorji, Kino Šiška, ne bodo izgubili motivacije v Sloveniji graditi na nečem "urbanem".