Posest, do katere vodi ozka in strmo vijugasta cesta visoko navzgor v zaselek Mravljevi pri Preserjah, s pogledom na bohotno kraško planoto, je bila nekoč ena bogatejših kmetij na tem koncu; v stari kamniti hiši ob cesti, ki se skladno s hribom nagiba malo navzdol, je bila tudi krušna peč, ki je napekla dovolj kruha za vse vaščane. Ko pa jo je pred nekaj leti zapustil njen zadnji gospodar, ki je odšel v dom, se je tudi ona prepustila svoji usodi.

Ta je hotela, da je v te konce pot zanesla Igorja Kozlarja. Mariborčana, ki so mu gorice (sicer štajerske) še kako blizu, športnika, ki obožuje kulinariko in arhitekturo, popotnika, ki je imel dovolj ostro oko, da je v zapuščeni domačiji opazil potencial za razvoj butičnega turizma, v tujini še kako privlačno smernico, ki zahtevnejšim gostom ponuja mir in udobje. "Projekt je bil zasnovan tako, da smo ohranili čim več starega in ga kombinirali z novim," zadovoljno pripoveduje Igor sedeč za masivno tikovo mizo, pred katero se k soncu razrašča stara oljka, sicer pripeljana iz Italije, medtem ko se sapica burje neusmiljeno poigrava s prameni njegovih las.

Arhitekturna rapsodija
Od stare domačije ni ostalo dosti: vila Mravljevi je danes sodoben kompleks dveh popolnoma nasprotujočih si objektov, ki v svoji surovosti vendarle dihata kot eno. Na mestu, kjer je bilo nekoč gospodarsko poslopje, je danes manjši sodobni objekt; betonska enoprostorna hišica z zastekljenim sprednjim delom, skozi katerega pogled prodira na neokrnjeno naravo in modrino bazena na spodnji terasi. "Čelni fasadi sta v celoti stekleni, transparentni, saj smo hoteli, da mimoidoči vidijo skozi objekt, ki ne zastira pogledov. Objekt tako postane okno, skozi katero se vidi pogled v naravo," pojasni arhitekt Marko Doleček iz Abiroja.

Brbončice dodatno povzdigneta viseči temen kovinski kamin organske oblike in sinje modra zofa, ki ju tik pod stropom dopolnjuje svetilo v obliki regratove lučke Taraxacum 88 (oblikovalec Achille Castiglion, 1988, Flos), katere obliko na 20 trikotnih aluminijastih podstavkih tvori kar 60 žarnic. Asketskost interierja navdihujejo tudi tla iz brušenega betona, stene, premazane z le enim slojem bele barve, tako da so vidni sledovi opažev, na določenih delih pa so vgrajeni reciklirani kosi kamenja iz podrtega gospodarskega poslopja.

"V arhitekturnem smislu se objekta odlično dopolnjujeta, kot nekakšen jin in jang. Obstoječa stara hiša je apartmajska vila s šestimi ležišči, nov objekt pa ga kot depandansa s prostorom za druženje in velnesom dopolnjuje," še pove Marko Doleček in doda, da so z modernim videzom novega objekta hoteli ustvariti antipod staremu. "Predvsem zanimiv je naklon strehe, ki ni značilen za to območje, kot tudi izbor samega materiala, beton in cementno vlaknene plošče v temni barvi kot sekundarna fasada."

Pri starem kamnitem objektu, tistem ob cesti, ki se skladno s hribom nagiba malo navzdol, razen njegovega skeleta niso mogli rešiti veliko. "Ugotovili smo, da je bila hiša v veliko slabšem statičnem stanju, kot smo predvidevali. Tako je vse novo, razen zunanjega kamna, sten in tramov, pa še te smo morali na določenih delih zamenjati," pojasni Igor. Stare tramove so speskali, določene tudi zamenjali in pri tem "pustili vidne žeblje, da lesen strop deluje bolj pristno. Prav tako smo ohranili stare preklade, kjer je bila kamnita zloženka še v dobrem stanju," doda arhitekt. V spodnjem delu, kjer sta bila nekoč hlev in tudi preša, ki zdaj stoji pred hišo, so manjša jedilnica, dnevna soba z vinskim kotičkom, kuhinja in sanitarije. V zgornjih dveh prostorih, kjer so nekoč na podstrešju sušili pršut, so spalni prostori.

Stari del skoraj v celoti obnovljen
Dušo stare in zamolkle hiške so osvežili z izbranimi oblikovalskimi kosi, na delu stopnišča pa celo nekoliko odprli. "Pri rušenju starega gospodarskega objekta smo dobili veliko odpadnega kamenja, ki smo ga ponovno uporabili, v starem objektu kot delilno steno med dnevnim prostorom in vinsko kletjo ter steno, ki sega po celotni višini objekta, okoli katere se vijejo jeklene stopnice," še pojasni arhitekt.

V najvišjem podstrešnem, nekoliko boemskem prostoru, so tla pustili kar v surovi OSB-plošči in ga prekrili z veliko svetlo tkano preprogo, ležišče pa postavili na lesene palete. Poleg vidnih tramov in ostankov kamnitega zidu je investitor prostoru dodal svoj pečat z izborom glinenih ometov na stenah. "Do te ideje smo prišli, ker imam v sebi tudi malo Prekmurca, v Prekmurju pa je glina popolnoma naraven material, ki se na teh koncih sicer ne uporablja. Glina gre v kombinaciji s kamnom dobro skupaj, saj diha, prejema in oddaja vlago. Omete se naredi tako, da se glina zmeša s slamo, ki je vezivo, zaradi česar je sama površina stene rahlo valovita," pojasni Igor, ki je posebno pozornost namenil energetski učinkovitosti objekta; hiša namreč proizvede toliko energije, kolikor je na letni ravni tudi porabi. Stari objekt ima na strehi namreč solarni sistem, na katerega se ogreva tudi vsa voda, vključno s tisto v bazenu. S toplotno črpalko pa se ogreva tudi talno-stensko gretje v hiši, zaradi česar so stroški gretja minimalni.

Fotografije: Nina Kurnik, Katja Štok

instagram.com/katjastok, katja.stok@rtvslo.si

*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.