Od leta 2011 je pri nas dovoljenih 77 homeopatskih zdravilskih pripravkov, ki jih lahko prodajajo le lekarniški farmacevti z dodatnim znanjem iz homeopatije.

Slovenski zdravniki jih ne smejo - in to edini v Evropski uniji. Če jih, lahko izgubijo zdravniško licenco in dobijo naziv "zdravilci".

Spremembe je sprožil nemški zdravnik, ki živi v Sloveniji. Joachim Gross ima tako slovensko kot nemško zdravniško licenco, pa tudi licenco homeopata. Samoprijavil se je. Zdaj so v pripravi spremembe ureditve, ki gredo v smer sprostitve dejavnosti, in za katere si prizadeva tudi Slovensko homeopatsko društvo. Predlagala jih je Zdravniška zbornica Slovenije.

Kaj je homeopatija?
Homeopatijo je začel Nemec Samuel Hahnemann leta 1796, ko se je odločil, da je treba "podobno zdraviti s podobnim". Od tod tudi izraz homeopatija - homoios pathos v stari grščini pomeni "podobna bolezen". Torej, če neka snov ob zaužitju povzroči podobne simptome kot točno določena bolezen, je dotična snov tudi pravo zdravilo zanjo.

Odločil se je tudi, da je treba zdravilno snov - ali učinkovino - zelo razredčiti. V sto kapljic razredčila (navadno vode ali alkohola) je dal eno kapljico učinkovine. Iz dobljene razredčine je vzel nadalje kapljico ter jo dal v novih 100 kapljic razredčila. Postopek je velikokrat - tudi do 30-krat - ponovil. V na koncu dobljenem pripravku praktično ni bilo niti molekule osnovne učinkovine več.

Nadalje je bil Hahnemann mnenja, da je treba takšen pripravek "potencirati". To pomeni, da je s pripravkom dolgo udarjal v desko, da bi v njem zbudil "življenjsko silo". Na teh temeljih vztraja tudi sodobna homeopatija.

Dobro metodološko utemeljenim znanstvenim raziskavam do zdaj še nikoli ni uspelo dokazati, da ti principi delujejo. Natančneje, njihovega učinka statistično ni mogoče razločiti od učinka placeba.

Tarča v živo:
Kaj pa so o tem povedali sodelujoči v oddaji Tarča? Udeležili so se je: zdravnica homeopatinja Špela Peternelj, farmacevtka Maruša Hribar, ki posega po homeopatskih zdravilskih pripravkih, predstojnik katedre za družinsko medicino v Mariboru Janko Kersnik, upokojena profesorica novinarstva Manca Košir, predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina ter zdravnik in kolumnist Alojz Ihan.
Peterneljeva je priznala, da niti homeopati sami ne vedo ali razumejo, kako deluje. To sklepa po svojih 3.000 pacientih, od katerih je po njenih besedah kar 85 odstotkov zadovoljnih. Vsi ti ji povedo, da ne gre za učinek placeba, je zatrdila.

Po njenih besedah jo obiskujejo tako bolniki z akutnimi kot krončnimi boleznimi, ki so "oblezli" že vse možnosti v uradni medicini.

Placebo pri živalih in rastlinah?
Hribarjeva poudarja, da tudi o homeopatiji obstaja velika kopica znanstvenih raziskav, ki so treh tipov. Prve so klinične študije, denimo na spletišču PubMed se najde 5000 takšnih člankov; druge so metaštudije (združene analize tisočev raziskav na isto temo); tretje pa so farmakoekonomske študije, kjer, denimo, zavarovalnice ocenjujejo prihranek z uporabo homeopatskih pripravkov.
Poudarila je, da placebni učinek najdemo pri vseh tipih zdravljenja. Najde se tudi v homeopatiji, a ga je tam po njenih trditvah le slaba tretjina. Vsega preostalega pa ne gre pripisati placebu, je zatrdila v oddaji. Dvomljivce je pozvala, naj pojasnijo učinke homeopatije na dojenčke, živali in rastline.
Ihan je poudaril, da je 5000 študij pravzaprav izjemno malo, glede na število vseh zdravil in mogočih zapletov. Moralo bi jih biti na milijone, je dodal.

"Ne razumem in me ne prepriča"
Možina je poudaril, da prihaja iz drugačnega sveta izobraževanja - tistega, kjer vladajo znanstveni dokazi in kjer je treba uporabljena sredstva razumeti. "Tega, kar sem do zdaj slišal, ne razumem in me ne prepriča," je izjavil. Je pa poudaril še drugo načelo uradne medicine: v ospredju naj bo bolnik. In če uporabniki homeopatskih pripravkov čutijo blagodejne učinke, je to pač treba spoštovati. Izpostavil je še, da očitno homeopatske pripravke uporabljajo predvsem pri tistih boleznih ali stanjih, ki večinoma sami prej ali slej izzvenijo - z zdravljenjem ali brez.
Na vprašanje, zakaj Slovenija šele po 25 letih dobiva evropsko ureditev in zakaj zbornica ni ukrepala že prej, pa je odvrnil: "Imeli smo pacienta, bolnika z malarijo, ki je umrl zaradi homeopatskega zdravljenja."
"Obstajajo še drugi svetovi"
Upokojena profesorica novinarstva in soustanoviteljica TRS-a Koširjeva je uvodoma okrcala Možino, da jo - v nasprotju z njim - še naprej vse zanima. Tudi zato uporablja homeopatska zdravila, tudi za svojo hčer in vnukinje. S tem jih je "rešila marsikaterega nepotrebnega antibiotika". Uporablja jih pri blažjih stanjih, kot so, denimo, gripe in vnetja ušes. Če gre za hujša stanja, pa se napoti k zdravniku, je pojasnila. "Zelo spoštujem šolsko medicino in pravim, da je tudi ta od boga. A biti moramo strpni in priznati, da obstajajo tudi drugi svetovi," je izjavila.
Postavlja se vprašanje, kako urediti in točneje umestiti to alternativno zdravilstvo znotraj tradicionalnega zdravstvenega sistema. Tako Možina kot Hribar sta bila ostro jasna: če se zdravnik že ukvarja s homeopatijo, mora biti to najprej jasno razvidno, da pacient ve, h komu prihaja. Poleg tega mora biti homeopatija jasno ločena od uradnega zdravstvenega sistema oziroma del "popoldanske" dejavnosti zunaj ordinacije - vsekakor zunaj zdravstvenih domov in bolnišnic. Zagovorniki homeopatije so bili mnenja, da je takšno stališče neevropsko in da bi morali kombinirati oba sistema.
Agrohomeopatija
Kaj pa rastline in živali? V prispevku oddaje Tarča je kmet pričeval, da je s homeopatskim pripravkom odgnal nekatere škodljivce na poru ter preprečil polžje objedanje. Je pa homeopatinja, ki je pripravila sredstvo, poudarila, da je le-to narejeno iz rastlin in mineralov, ki jih polži pač ne jedo.

Lastnica psice Gilia je predstavila svoj primer. Gilia je imela številne alergije ter strahove in tesnobe. Naposled so ji veterinarji predpisali antibiotik, a je bila alergična tudi nanj. Ko pa ji je lastnica dala homeopatsko zdravilo, so alergije v dveh urah izginile, prav tako strahovi. Tako je lastnica po lastnih trditvah pozdravila tako psihične kot fizične bolezni na živali.

Žal je za komentar teh dveh primerov v oddaji zmanjkalo časa.