Psihoterapevti zunaj zdravstva zdravstvenim delavcem očitajo, da želijo z odklonilnim odnosom do njih ohraniti svoj primat na tem področju, zdravstvena stroka pa njim, da niso usposobljeni za diagnostiko, ki je nujna za kakovostno obravnavo uporabnikov. Ministrstvo za zdravje je kljub nasprotovanju vseh glede usode zakona optimistično.

Predlogu zakona o psihoterapiji nasprotujejo tako psihiatri in klinični psihologi kot psihoterapevti. Psihoterapevte med drugim moti to, da zakon opredeljuje dva poklica: kliničnega psihoterapevta znotraj zdravstva in psihoterapevta zunaj zdravstva. Takšne delitve ne pozna nobena evropska država, poudarja Irena Kosovel s Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje. "Delitev psihoterapije na dva poklica je dejansko umetna, v praksi si težko predstavljam, kako bi prepoznali, kje je meja med zdravljenjem in lajšanjem težav."

Sana Čoderl Dobnik z Zbornice kliničnih psihologov pa zavrača očitek, da zdravstveni delavci, ki opravljajo psihoterapijo, porabljajo javni denar, kot jim očita Zveza pacientov. Ta trdi, da je vsako leto iz državne blagajne plačanih 250.000 ur psihoterapevtskih storitev, od tega pa je kar 60 odstotkov kratkih obravnav, ki nimajo učinka. Razlaga, da gre pri kratkih obravnavah za podporno psihoterapijo, ne za površnost. "Je najpogosteje uporabljena oblika psihoterapije za ljudi, ki imajo resne in hude duševne motnje. Nevarno in škodljivo je pri ljudeh, ki imajo hudo duševno motnjo ali pa duševno motnjo v določeni fazi bolezni, uporabiti kateri koli druge, bolj invazivne psihološke terapevtske postopke."

Mojca Zvezdana Dernovšek z ministrstva za zdravje pravi, da je kljub nasprotovanju vseh zakon namenjen uporabnikom. "Človek bo vedel, pri kom išče pomoč in kakšne kompetence ta človek poseduje, se pravi, bo lahko prilagodil svoja pričakovanja." Čeprav je glede usode zakona optimistična, pravi, da vsebina še ni dokončna in zagotavlja, da bodo s sodelavci pregledali vse pripombe na zakon.