Čeprav je bilo v zadnjih letih pomembno spoznanje, da gre pri nasilju v družini za kršitev človekovih pravic in da ne gre samo za telesno nasilje, ampak tudi za psihično, spolno in ekonomsko, se še vedno premalo zavedamo, da nasilje v družini ni nekaj, kar spada v zasebno sfero, zgolj zato, ker se dogaja med štirimi stenami. Nasilje v družini je širši družbeni in splošni problem, pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. V zadnjem času smo sicer priča bolj odločni politiki proti nasilju, proti diskriminaciji, sovražnemu govoru in praksam, ki preprečujejo enake možnosti ter kršijo človekove pravice.

Hkrati pa živimo v času, ko je nasilja vse več. Kako doseči ničelno toleranco do nasilja? Kako doseči, da bo zatekanje k nasilju postalo nekaj popolnoma nepredstavljivega? Zakonodaja s predvidenimi spremembami, ki jih prinaša novela zakona o preprečevanju nasilja v družini, gre v pravo smer, vprašanje pa je, koliko bo uspešna njena izvedba v praksi. Se bodo res morale zamenjati generacije?

Statistika je nedvoumna. Vsaka tretja ženska v Evropi je žrtev nasilja, v Sloveniji fizično nasilje med štirimi stenami doživlja vsaka peta ženska, vsaka druga trpi zaradi psihičnega nasilja in vsak četrti otrok je žrtev nasilnih odnosov v družini. Ob tem ne smemo pozabiti, da so to zgolj uradni podatki in da večina primerov ni nikoli prijavljenih. Povečalo se je tudi število najhujših kaznivih dejanj, umorov. Policija je lani zaznala 1,5-odstotno rast števila kaznivih dejanj nasilja v družini. Vsako leto izreče okoli tisoč ukrepov prepovedi približevanja. Maja Plaz, predsednica društva SOS-telefon, pravi, da je lani pri njih poiskalo pomoč 3 tisoč žrtev, 70 žensk in otrok pa se je zateklo v njihovi dve varni hiši.

Zato je še toliko pomembneje, da država sistemsko rešuje problem nasilja v družini. Nedavno se je končala javna razprava o noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini. Kot pojasnjuje predsednica društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, prinaša predlog novele več pomembnih sprememb. Razširja opredelitev družinskih članov, pa tudi opredelitev nasilja v družini.

Dodatno naj bi za fizično nasilje štelo prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja. Za spolno nasilje pa naj bi veljalo tudi objavljanje spolnih vsebin o žrtvi. Kot psihično nasilje novela dodatno opredeljuje razširjanje informacij o žrtvi. Širša naj bi bila tudi opredelitev ekonomskega nasilja. Novela uvaja popolnoma novo obliko družinskega nasilja, zalezovanje. Hkrati dodaja dolžnost prijave nasilja za osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, kar pomeni, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar obstaja sum nasilja v družini.

Za odraslega, ki udari otroka, ni opravičila
Novela zakona o preprečevanju nasilja v družini med drugim predvideva nedvoumno prepoved telesnega kaznovanja otrok. Svet Evrope je že večkrat opozoril, da Slovenija še vedno ni v celoti prepovedala telesnega kaznovanja otrok, hkrati pa tako Svet Evrope kot tudi številne nevladne organizacije pozivajo k cilju, da se telesno kaznovanje otrok konča po vsej Evropi. Za odraslega, ki zlorabi svojo fizično moč in udari otroka, ni nobenega opravičila. Zatekanje k nasilju mora postati nekaj, kar je popolnoma nedopustno in nepredstavljivo. Telesno kaznovanje otrok je v Sloveniji sicer že prepovedano, vendar smo še vedno velikokrat priča upravičevanju nasilja nad najšibkejšimi. Novela zakona o preprečevanju nasilja v družini to po novem zelo jasno prepoveduje.

Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije, pravi, da je telesno kaznovanje otrok popolnoma neprimeren in nesprejemljiv vzgojni ukrep. Meni, da se starši ne zavedajo, kakšne dolgotrajne posledice povzročijo otrokom, ki jih telesno kaznujejo. Hkrati se s takšnim ravnanjem ustvarja družinsko nasilje. Tisti, ki so bili v otroštvu deležni telesnega kaznovanja, pogosto pozneje v svojem življenju nasilno ravnajo s svojimi otroki. Na takšen način je začarani krog nasilja sklenjen.

Žalostna statistika evropskih držav je, da je vsak peti otrok v Evropi žrtev spolnega nasilja. V Sloveniji vsako leto odkrijejo približno 200 kaznivih dejanj spolnih napadov na mlajše od 15 let. V od 70 do 85 odstotkih primerov je storilec človek, s katerim je otrok v pogosto v stiku, večinoma so to sorodniki, učitelji, trenerji ali družinski prijatelji. Kar 90 odstotkov primerov zlorab ne prijavijo na policijo, saj otroci ne govorijo o spolnih zlorabah. V mnogih primerih se jim takšno vedenje odraslih zdi normalno. Kljub molku žrtev in tudi širše okolice se moramo zavedati, da se spolne zlorabe otrok dogajajo povsod okrog nas, postopki za zaščito otrok pa so slabi.

Težave so predvsem sodno izvedenstvo, neupoštevanje načel, ki jih imenujemo do otrok prijazno pravosodje, in neuporaba varnih sob. Kot pojasnjuje Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije, imamo v Sloveniji 11 okrožnih sodišč in 11 varnih sob, ki so namenjene temu, da otroka, ki je žrtev nasilja v družini, zaslišijo v primernejšem okolju, kot je sodna dvorana, in da to storijo na otroku prilagojen način. Hkrati bi morali otroka izprašati samo enkrat. Neuporaba varnih sob in večkratno zasliševanje otrok kažeta na temeljno nerazumevanje stisk in psiholoških travm, ki prizadenejo žrtve.

Grožnje moramo jemati resno
Od oktobra lani so na predlog ponovno pregonljive grožnje. Jasna Podreka je v svoji raziskavi preučila 24 sodnih spisov, povezanih z umori in poskusi umorov med partnerji. Izsledki raziskave so pokazali, da se večina primerov najhujših kaznivih dejanj začne z grožnjami. Kot opozarja Podrekarjeva, gre v večini primerov za napovedana kazniva dejanja; moški, ki jih izvedejo, so pred kaznivim dejanjem praviloma kazali svojo namero z grožnjami in drugimi oblikami nasilja. Okolica in žrtve pa grožnje večinoma ne jemljejo resno. Jasna Podreka še pravi, da je pri preventivnem ukrepanju potrebno učinkovitejše sodelovanje pristojnih institucij, pa tudi aktivno ukrepanje najbližjih – družine, prijateljev, sorodnikov. Najhujša kazniva dejanja se namreč redko zgodijo nenadoma, zato jih je mogoče preprečiti.

Nasilje se ne začne s prvo klofuto, ampak veliko prej
Jasna Podreka opozarja, da je nasilje dolgotrajen proces, ki se redko začne s fizičnim nasiljem, ampak gre pogosto za psihično in ekonomsko nasilje. Vendar je psihično nasilje izredno težko prijaviti, saj ga je zelo težko dokazati, pregon storilca pa je velikokrat popolnoma nemogoč. Pogosto se tudi dogaja, da se žrtev sploh ne zaveda, da se nad njo izvaja psihično nasilje. Zaradi kulturnih vzorcev mnoge ženske in dekleta mislijo, da je popolnoma normalno, da jih partner zmerja, ponižuje, da jim omejuje gibanje in da je ljubosumen. Redkokdo se zaveda, da gre v teh primerih za nasilje, a kot opozarja sociologinja, se nasilje začne prav s tem.

Zaradi kompleksnosti nasilnih odnosov mnoge žrtve molčijo o trpljenju. Ker družinsko nasilje še vedno razumemo kot nekaj, kar spada v sfero zasebnosti, o nasilju med štirimi stenami molčijo tudi sosedje, sorodniki in prijatelji. Družbeni vidik nasilja v družini se zrcali tudi v miselnosti, da sta za težave v odnosu vedno kriva dva. Ob tem pogosto zamenjujemo konflikt, ki se zgodi med dvema enakovrednima partnerjema, in nasilje, pri katerem eden prevladuje in obvladuje drugega. Zato je, kot opozarja Podrekarjeva, porazdeljevanje krivde med žrtev in storilca nesprejemljivo.

V Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami piše, da je nasilje odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med ženskami in moškimi, ki je privedlo do dominacije moških in diskriminacije žensk ter s tem do preprečevanja polne uveljavitve žensk. Zavedati se moramo, da se nasilje ohranja zaradi neenakosti spolov, kulturnih norm, rigidno zastavljene vloge spolov, vzgoje in patriarhalnih vzorcev, ki jih prenašamo na dečke in deklice, ter spolne diskriminacije, neprijavljenih zlorab in širšega družbenega dopuščanja nasilja nad ženskami.

Kot še opozarja Jasna Podreka, so ozaveščanje družbe o problemu nasilja, izobraževanje o pomenu enakopravnih medosebnih odnosov, poudarjanje pomembnosti nenasilne komunikacije in vedenja ter pravilna vzgoja mladih, novih generacij ključne strategije za doseganje ničelne tolerance do vsakršnih oblik nasilja.

Martina Černe, Radio Slovenija