Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo opozarja, da predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga pripravili v civilni družbi, brez kakršnega koli predhodnega dialoga s psihiatrično stroko v več členih predvideva vlogo zdravnika psihiatra kot del samega izvajanja zakona.

V stališču navajajo še, da predlog zakona ne obravnava le terminalne bolezni, ampak brez podrobnejše definicije, kaj razume pod izrazom "tudi druge okvare zdravja", po mnenju razširjenega strokovnega kolegija odpira pot tudi za stanja duševnih motenj, saj da jih v definiciji ne izključuje. Po predlogu pravice do prostovoljnega končanja življenja ni mogoče uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.

Kot pojasnjujejo, so duševne motnje in stanja, pri katerih se najpogosteje izkazuje nevarnost samomorilnosti, zelo različne. Kronična samomorilna ogroženost se lahko izkazuje tudi pri ljudeh z mejno osebnostno motnjo in nihajočo samomorilnostjo. Narava omenjenih motenj pomembno spreminja način, kako ljudje čustvujejo, in način, kako razmišljajo ter kakšne pomene dajejo svoji izkušnji. Velika večina ljudi s temi motnjami ima tako po klinični oceni kot po določilih zakona o duševnem zdravju nezmanjšano sposobnost odločanja o sebi na splošno, pa tudi takrat, ko so v stanju akutnega poslabšanja motnje, so navedli.

"Predlog zakona tako implicira, da mora psihiatrična stroka spremeniti eno od svojih paradigmalnih strokovnih zavez. Ta strokovna in etična zaveza je, da pomaga bolniku preseči ali vsaj delno omiliti samomorilno ogroženost s pomočjo zdravljenja duševne motnje in s sooblikovanjem upanja oziroma glede smiselnosti življenja, tudi z aktiviranjem navezovalnih odnosov in ostalega okolja, ki je pripravljeno nuditi podporo," so zapisali v stališču.

Posebno strokovno zaskrbljenost posvečajo tudi bolnikom z demenco, ki so lahko v začetnem stadiju demence pretreseni zaradi svoje diagnoze in so lahko ranljivi glede sporočil okolja o smiselnosti njihovega nadaljnjega življenja oziroma glede zaskrbljenosti, da bodo ostali sami na poti slabšanja bolezni ali da bodo bremenili domače.

Poudarjajo še, da so med vsemi dejavniki tveganja za samomorilno vedenje v starejšem obdobju v ospredju duševne motnje. Najpogostejša so stanja depresije, njena izraznost pri starejših pa velikokrat ni tipična in jo je možno spregledati tudi klinično. Tudi manj izražena depresija je pri sočasnih telesnih boleznih velik dejavnik tveganja za samomorilnost starejših ljudi, so opozorili.

Vse družbene deležnike pozivajo, naj v čim večji meri podprejo dostopno strokovno pomoč in destigmatizacijske procese pri zdravljenju duševnih motenj in s tem nižanje samomorilne ogroženosti. Hkrati pozivajo k čim večjemu trudu za zagotavljanje solidarne družbe, v kateri bo posebej zdravstveno krhkim in trpečim ljudem in tistim, ki pripadajo ranljivim skupinam, zagotovljeno, da ne bodo izločeni iz odnosov in življenjskih tokov ter da bodo lahko tudi v bolezni v povezanosti z drugimi ljudmi v večji meri sooblikovali psihološko odpornost in smisel.

Pobudniki predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so sicer zbrali zakonsko zahtevanih 5000 podpisov volivcev in volivk, ki so potrebni za njegovo vložitev v parlamentarni postopek.