Z ukinitvijo te nepravilnosti bi jih lahko razporedili v oba centra – ljubljanski in mariborski - in bolnikom ne bi bilo treba več dnevno potovati. Slovenija je ena redkih držav v Evropi, ki ohranja te ugodnosti, v kolektivni pogodbi so ostale na pritisk sindikatov. Mesečna poročila uprave za varstvo pred sevanjem o obremenjenosti s sevanjem v zdravstvu kažejo vrednosti, ki so v povprečju 20-krat nižje od dovoljenih.
Nekdanji direktor Onkološkega inštituta Janez Remškar pravi, da je po normativih mednarodne jedrske agencije radioterapevtov že zdaj dovolj za vse bolnike v Sloveniji. Povedal je, da so bili "konec leta 2014 na obiskih na ministrstvu za zdravje in ministrstvu za delo, jim predali dokumentacijo in jih seznanili z nepotrebnimi beneficijami zaposlenih, vendar se ni zgodilo nič". Te ugodnosti so očitno relikt preteklosti, saj je danes tehnologija povsem drugačna.
Za izpostavljenost drugje ni ugodnosti
Direktor uprave za varstvo pred sevanji, Damjan Škrk, potrjuje, da je trend v Evropi, da za radiologe v bistvu ni posebnih ugodnosti v povezavi z izpostavljenostjo, niti glede števila dni dopusta niti glede delovnih ur.

Mejne vrednosti izpostavljenosti sevanju so 20 milisilvertov letno, pri nas v zdravstvu dosegajo povprečno 0,3. V nuklearni medicini so 2,5-krat višje, v intervencijski medicini pa dosegajo 0,65 milisilverta letno.

Škrk ob tem opozarja, da raven izpostavljenosti sevanju ni edino merilo, kajti ta je lahko nizka tudi zaradi dobre oziroma odlične usposobljenosti ljudi in upoštevanja vseh pravil varstva pred sevanji. Ta pa je pri nas tradicionalno dobra, kar izhaja tudi iz mesečnih poročil. Ocena tveganja pri delu na, denimo. pospeševalniku v Mariboru je za radiološkega inženirja pod 0,5, za zdravnika radioterapevta pa pod 0,1 milisilverta letno. Podobne izpostavljenosti so tudi na Onkološkem inštitutu.