Ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki ga zaznamujemo 10. septembra, je potekala predstavitev projekta Moč, ki je po vsej državi vzpostavil devet psiholoških svetovalnic. Svetovalnice delujejo preventivno na področju preprečevanja samomorov, še ta mesec pa bodo nabor pomoči razširili, saj bodo namenjene tudi staršem v stiski, je dejala vodja projekta z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Saška Roškar.

Število samomorov se pri nas vztrajno znižuje in je bilo lani najnižje v zadnjih štirih desetletjih. V študiji so poskušali pokazati povezavo med zmanjševanjem števila samomorov in preventivnimi akcijami, a neuspešno. Roškarjeva vseeno poudarja, da tudi če preventiva reši enega samega človeka, je to zadosten razlog za nadaljevanje dejavnosti. V mreži psiholoških svetovalnic Moč so tako lani pomagali 712 ljudem.

Najbolj ogrožene so regije na vzhodu države, najvišji samomorilni količnik je tako imela celjska regija, najnižjega pa so zaznali na Primorskem in v Ljubljani.

.
"Vesela sem, da je količnik samomorilnosti v Sloveniji upadel, ravno našo spletno stran Živ? Živ! smo odprli konec leta 2013 in je ravno sovpadlo z znižanjem samomorilnosti v Sloveniji leta 2014," je ponosno dejala psihologinja Vita Poštuvan, ki je za MMC spregovorila ob robu novinarske konference. Mediji so veliko govorili o vplivu gospodarske krize na število samomorov, a tudi tu ni mogoče dokazati nobene statistične povezave, je dodala.

Samomor kot kulturni fenomen
Najnovejši podatki nakazujejo, da bomo na neslavni lestvici najbolj samomorilskih narodov, kjer je Slovenija vedno v vrhu, rahlo zdrsnili nižje, a dokončnih podatkov za druge države še ni, tako da bo s primerjavo treba še počakati, pojasnjuje Poštuvanova. "Državam zahodnega sveta se količnik samomorilnosti znižuje, zvišuje pa se v nekaterih državah v razvoju, tako se stanje nekako globalizira," je dejala o smernicah, ki jim sledi tudi Slovenija.

"Države v razvoju so se začele spoprijemati s tegobami in stiskami modernega sveta, nimajo pa še preventivnih akcij in servisov pomoči," je opisala razloge za rast samomorilnosti v razvijajočih se državah.

Med razlogi za samomorilnost glavno vlogo igrata kultura in genetska nagnjenost do depresije in drugih duševnih bolezni. "Introvertirane kulture smo bolj nagnjene k samomoru, proti sebi obrnemo agresijo, ekstrovertirane pa bolj verjetno agresijo obrnejo navzven proti drugemu," pojasnjuje Poštuvanova in dodaja, da se z globalizacijo sveta vse te kulturne razlike topijo v eno globalno kulturo in morda tudi zato opažamo vedno manjše razlike med samomorilnimi količniki.

Med najbolj samomorilskimi narodi najdemo introvertirane "severnjake", kot so Finci, potem Madžare, Japonce in baltske države, na drugi skrajnosti pa najdemo muslimanske države Bližnjega vzhoda, ki samomora praktično ne poznajo, saj "je tam samomor velik tabu, je strogo prepovedan". "Vera torej igra preventivno vlogo."

Depresija in alkohol
Samomorilnost gre z depresijo z roko v roki, a treba je biti previden, saj obeh pojavov - čeprav vedno nastopata skupaj - ne smemo enačiti. "Veliko ljudi je ta trenutek v zahodnem svetu depresivnih, raziskave kažejo tam pet odstotkov, ampak zelo majhen delež teh pomisli na samomor," opozarja Poštuvanova.

Samomorilnost se lahko pojavi, ko se depresija vleče dalj časa in se je ne zdravi. Namesto da bi si takšen človek poiskal pomoč in oporo v okolju ali psihološki svetovalnici, se sam "zdravi" z alkoholom ali čem podobnim in si tako dela še večjo škodo. "Povezava duševna bolezen in alkohol je zelo pomenljiva. Če pogledamo psihološke avtopsije umrlih zaradi samomora, ugotovimo, da je od 60 do 90 odstotkov ljudi imelo duševno bolezen, največkrat nezdravljeno depresijo," je dodala.

Na vprašanje, ali sploh kdo, ki ni depresiven, naredi samomor, Poštuvanova omenja t. i. "filozofski samomor", ko nekdo iz filozofskih prepričanj pride na idejo, da je življenje brez smisla. A velikokrat je vzrok, da filozof dobi takšno idejo ravno depresija, dodaja.

Vzroki in sprožilci
Vzrokov za samomor je veliko in jih ni mogoče zreducirati na preprosto, enoznačno razlago. Med starejšimi je pogosta osamljenost, telesne bolezni, ki onemogočajo normalno življenje, ter občutek nezaželenosti in nesprejetosti v okolju, našteje Poštuvanova.

Med sprožilce pa sodijo trenutni stresni dogodki, gre za odločitev v afektu. Od nedavnega prepira, ločitve, do izgube službe, finančne krize itd.

Obljuba za življenje
V pogovoru s samomorilno osebo velikokrat ne vemo, kaj lahko rečemo, na kakšen način pomagamo, da ne bi stanja še poslabšali. Tudi strokovnjaki, ki načeloma vedo, kaj reči in narediti, nimajo univerzalnega odgovora, ker je vsak primer drugačen. Za pridobitev tovrstnih spretnosti je potrebno veliko pogovora, dodaja.

Prvi potreben korak je, da si sploh upamo vprašati, a treba je paziti, da osebe ne obsojamo. "Ali ti je tako hudo, da razmišljaš, da bi si kaj naredil? To je eno klasično vprašanje, ki je primerno. Besedo samomor lahko vedno brez težav neposredno naslovimo, saj pomislek, da bomo tako nekoga šele spodbudili k samomoru, ne drži. Študije so pokazale, da na tak način ideje ne moremo vcepiti od zunaj," Poštuvanova opisuje primerno komunikacijo, ki predstavlja pozitiven trenutek, saj se tako človek v stiski razbremeni, morda prvič sploh nekomu zaupa svoje temne misli.

"Tunelski vid" samomorilca
Drugi korak je pa ta, da sogovornika poskušamo prepričati, da si v tistem trenutku ničesar ne naredi. Če je huda kriza, moramo z osebo ostati, dokler ne pride druga pomoč v obliki reševalcev ali pa sorodnikov. V tem kriznem trenutku poskušamo doseči, da nam oseba da za neki kratek čas "obljubo za življenje". "Ne rečemo za vedno, ker potem ljudje nočejo obljubiti. V terapiji dostikrat delamo z majhnimi koraki: za danes, ta teden oziroma do naslednjega srečanja. Mogoče to zveni na trhlih tleh, a osebi, ki razmišlja o samomoru, je vseeno za vse. Ena obljuba potem lahko dosti pomeni in velikokrat dobesedno reši življenje," opisuje, kako poteka delo v svetovalnicah.

Zadnji korak predstavlja iskanje pomoči in rešitev v vmesnem času, ki poskrbijo za pozitivne spremembe, da po izteku obljube oseba ni več v istem poraznem stanju. "Možganske strukture in kemija se začnejo popravljati, podobno kot pri antidepresivih, in ljudje vedno manj razmišljajo o samomoru. Samomorilska kriza je kot "tunelski vid", nobenih drugih rešitev ni mogoče videti," je sklenila Poštuvanova.