Staranje ni bolezen, za dolgoživost so pomembni geni in življenjski slog, so se strinjali udeleženci četrtkovega pogovora na temo staranja v Biološkem središču Nacionalnega inštituta za biologijo.

Zdravnik Zvezdan Pirtošek iz ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra je opozoril na osupljivo moč medicine v zadnjem stoletju, ko je povprečno življenjsko dobo, ki je bila precej pod 50 let, na začetku 20. stoletja skorajda podvojila. "Tako, da danes povprečna Slovenka lahko upa, da bo živela nekaj več kot 80 let in povprečen Slovenec morda nekaj manj kot 80 let," je dejal.

Zato je po njegovem mnenju eden največjih izzivov tako bazičnih raziskav kot tudi medicine, da osvetli procese staranja in starejše opolnomoči oz. "izkoristi" vse njihove potenciale, njihove izkušnje, znanje in tudi modrost, še dolgo v starost. Od vsega tega družba lahko po njegovem prepričanju ogromno pridobi.

Senolitiki – preprarati, ki bi lahko podaljšali življenje brez s starostjo povezanih bolezni

Ob tem je spomnil, da v medicini obstaja veliko raziskav, ki želijo ali podaljšati življenje ali pa morda vsaj narediti staranje bolj kakovostno. "Govorimo o novi skupini preparatov, ki jih imenujemo senolitiki in jih za zdaj preskušajo na živalih. Danes s temi senolitiki lahko pri miškah podaljšamo življenje brez s starostjo povezanih bolezni že za 30 odstotkov," je pojasnil Pirtošek.

Vlado Dimovski iz ljubljanske ekonomske fakultete je povedal, da se na fakulteti zaključuje kar nekaj projektov s področja staranja z vidika age managementa oz. upravljanja starostnikov. V enem projektu so, kot pravi, ocenjevali možnosti socialnih inovacij na področju staranja. "To je izjemno perspektivno področje, sodelovalo je osem držav in vsaka je prispevala nekaj od teh svojih načinov. Eden je tudi ta, ki se ga zdaj poskušamo lotevati tudi v praksi. Gre za deljeni dom starostnikov z osnovnim logističnim centrom in enotami, v katerih ljudje samostojno živijo," je pojasnil.

To so po njegovih besedah koncepti, ki so odziv na novo strukturo starajoče družbe, kjer je postalo vprašanje, ali se sploh upokojujemo pravočasno ali bi z drugačnimi prijemi lahko izboljšali prehod v stanje upokojevanja. "Zavrgli smo tezo, da je pred upokojitvijo nujno, da se produktivnost starejših ljudi zmanjšuje, ker je to odvisno od motivacijskih mehanizmov. Če bi se ti spremenili, bi se seveda spremenile tudi krivulje produktivnosti," je poudaril.

Pogovor je sledil po tematskem znanstvenem predavanju Tamare Lah Turnšek na temo, zakaj se staramo in zakaj ne. V prispevku se je dotaknila tudi medicinskega vidika staranja – ali je staranje samo po sebi bolezen, za katero bomo nekoč odkrili zdravila oziroma jih že odkrivamo – t. i. senolitike, ali je staranje pravzaprav kopičenje nekih obrab v genomskem delu našega telesa v možganih in organih. Dotaknila se je tudi spremenjene slike najpomembnejših bolezni v družbi.

"Pojavnost raka v poznejšem starostnem obdobju strmo narašča, ker se naš organizem v prvih 40–50 letih našega življenja uspešneje izogiba njegovemu nastanku, a ti preventivni mehanizmi s starostjo upadajo. Prav ti pa opredeljujejo hiter proces staranja kot bolezen," je izpostavila.