Kako bi se vam zdelo, če bi imeli namesto nerodnih zvočnikov čez zaslon napet zgolj tanek želatinast film, ki bi predvajal vaše najljubše melodije? Ni znanstvena fantastika. Tehnologija v osnovni obliki že obstaja, v prihodnosti pa bi se lahko uporabljala bodisi za protihrupna okna ali pa za zaslone na pametnih telefonih, ki bi predvajali vašo glasbo, piše New Scientist.
Ekipa pod vodstvom harvardskega raziskovalca Džiganga Sua je pri svoji iznajdbi navdih črpala iz človeškega telesa. Možgani v naših telesih za sporočanje ukazov preostalim delom organizma in deljenje informacij namreč ne uporabljajo elektronov, temveč ione.
Suova ekipa je uporabila kombinacijo morske vode, v kateri je veliko raztopljenih ionov, in polimera ter tako dobila trdno, a raztegljivo snov, znano pod imenom hidrogel. S "sendvičem" iz dveh plasti gela, na katerih sta bili priklopljeni dve bakrovi elektrodi in med kateri so vstavili tanko, prozorno, neprevodno plast gume, so dobili zvočnike.

Z računalnikom so nato ustvarili električne zvočne signale, zaradi katerih so se med plastema hidrogela začeli pretakati ioni in posledično povzročili vibriranje gumijaste membrane oz. ustvarili zvok. A čeprav je gel zelo elastičen (raztegne se lahko do petkratnika lastne dolžine) in poceni material, pa je njegova življenjska doba zelo omejena, saj je uporaben le, dokler voda iz njega ne izhlapi.
Ekipa, ki vidi številne načine uporabe svoje iznajdbe (npr. zasloni, ki služijo kot zvočniki), zdaj poskuša najti druge ionske prevodnike, ki ne izhlapijo.