David Skrbina, ki je s predavanjem o misli Teda Kacyzinskega gostoval v gledališču Glej, teroristovo zgodbo dobro pozna. Ameriški filozof slovenskih korenin je avtor številnih knjig s področja filozofije tehnologije in okoljske etike in si je s Tedom Kaczynskim ali Unabomberjem, ko je bil ta v zaporu, dopisoval.

Genij z bombami

Primer Unabomberja je odjeknil v ameriški javnosti leta 1978, ko je na univerzi v Chicagu eksplodirala njegova prva doma izdelana pisemska bomba. V naslednjih 17 letih je po pošti poslal ali osebno dostavil vrsto vedno bolj izpopolnjenih eksplozivnih naprav. V eksplozijah so umrli trije Američani, več kot dvajset pa jih je bilo ranjenih.

Leto po prvem bombnem napadu je bila pod vodstvom FBI-ja ustanovljena skupina, ki je sčasoma narasla na 150 ljudi, da bi izsledila – kot so ga oklicali – Unabomberja (UNiversity and Airline BOMbing). Zločinec se jim je izmikal, za sabo ni pustil forenzičnih dokazov, tako da so preiskovalci bolj ali manj tavali v temi, saj niso bili prepričani niti o njegovem spolu.

Preskok se je zgodil leta 1995, ko je Unabomber medijem poslal svoj esej v 35 tisoč besedah z naslovom "Industrijska družba in njena prihodnost" ter zahteval objavo. Zahtevo je spremljala tudi obljuba, da bo prenehal z bombnimi napadi, če The Times ali The Washington Post objavita njegov manifest, v katerem je razložil svoje motive in opisal tegobe, s katerimi se po njegovem mnenju spopada sodobna tehnološka družba. V njem je trdil, da je zaradi tehnologije življenje postalo nepopolno, da je povzročila obsežno psihološko trpljenje, in pozval k revoluciji.

Po objavi manifesta v časopisu Washington Post se je FBI-ju javilo na tisoče ljudi. En primer je izstopal: David Kaczynski je v manifestu prepoznal besede in misli svojega starejšega brata Teda, matematičnega genija, ki pa je zapustil obetavno akademsko kariero in se umaknil v osamo. David je navezal stik z oblastmi, a pod pogojem, da brata ne obsodijo na smrtno kazen, in Teda so prijeli.

Konec januarja 1998 je zaporniški psiholog Teda Kaczynskega razglasil za prištevnega, začelo se je sojenje, obtoženi pa je že dan kasneje priznal krivdo in sprejel kazen dosmrtnega zapora brez možnosti oprostitve.

Unabomber je tako izpeljal svoj načrt. "Sam je dejal, da bi manifest lahko objavil v akademski reviji o filozofiji ali tehnologiji, vendar bi ga prebralo le 25 ljudi," o nameri Kaczynskega pravi Skrbina. "Zato je želel popolnoma zaobiti intelektualno področje. Z bombnimi napadi je izsilil objavo na zelo prepoznavnem mestu in proti vsem pričakovanjem mu jo to uspelo."

Terorist z "nenasilnim" manifestom

Svoj manifest je napisalo več teroristov. Spisal ga je Anders Breivik, ki je leta 2001 na Norveškem ubil 77 ljudi, objavil ga je tudi Brenton Tarrant, ki je v pokolu v džamiji in islamskem centru na Novi Zelandiji leta 2019 ubil 55 ljudi. Njuni napadi so bili motivirani z belim nacionalizmom in supremacizmom, za tegobe zahodnega sveta sta krivila multikulturalizem in "politično korektnost", zgledovala sta se po množičnih zločincih.

Vendar v manifestu Kaczynskega ni poziva k nasilju, pravi Skrbina. "To me je po eni strani presenetilo, saj bi lahko objavil kar koli – tudi navodila, kako izdelati bombo. Ampak v manifestu ni ničesar takega. V njem ni poziva k ukrepanju, ni poziva k nasilju."

K nasilju ni pozival niti v osebni korespondenci, pravi Skrbina, vendar dodaja, da k temu ne bi mogel tudi zaradi omejitev v zaporu, kjer so skrbno preverjali vso njegovo pošto.

Antitehnološka revolucija

Kakšen je bil njegov resnični namen, ne bomo zato nikoli vedeli, razlaga Skrbina. "Tudi sam pravi, da o revoluciji, za katero se zavzema, ne moremo ničesar napovedati – lahko je hitra ali počasna, nasilna ali nenasilna. Vedel je, da ne more le en človek uničiti te 'pošasti'. To je delo skupine ljudi in mislim, da si je sebe predstavljal kot vodjo." Kaczynski je želel ustvariti gibanje, ki bo našlo način, kako zrušiti sistem, preden nas ta zasužnji.

"Način, kako zrušiti sistem, je opisal v nekaterih kasnejših esejih, ki jih je ustvaril v zaporu," pravi Skrbina. "Zavedal se je, da je sistem premočan in ga ne bo mogoče zlomiti, dokler ne bo pokazal znakov šibkosti. Tako v eseju z naslovom 'Udarite tam, kjer boli' piše, da bo novo gibanje pripravljeno porušiti sistem, ko bo ta na kritični točki, na nekakšnem robu propada."

"Vendar je bil jasen, da danes tega ni mogoče storiti. Na kar bi morali čakati, je, da se sistem zaradi svojih notranjih protislovij, zaradi stresa, ki ga doživljajo ljudje, zaradi stresa, ki ga doživlja narava, začne krhati in poči," poudari Skrbina.

"Industrijska družba in njena prihodnost"

Ted Kaczynski svoj manifest začne s stavkom "Industrijska revolucija in njene posledice so bile katastrofa za človeštvo", s čimer nakazuje, da je bila industrijska revolucija tisti korak v času, ko je tehnologija presegla naravne zmožnosti planeta in družbo premaknila na neustavljivo pot k uničenju. Vendar je Kaczynski del radikalne misli, ki ima svoje korenine že daleč pred tem, poudarja Skrbina.

"Njegovo stališče, s katerim se strinjam, je, da smo mejo že prekoračili. Ne glede na to, kje je bila ta meja, tehnologija že uničuje planet," pravi filozof.

Skrbina navede, da ima radikalna antitehnološka misel najmanj dvatisočletno zgodovino. Prva spraševanja o tehnologiji segajo v čase antične filozofije, pomisleke proti tehnologiji najdemo tudi v Bibliji ter pri kitajskem mislecu Lao Ziju. "Že takrat so videli, da je v uporabi preprostih strojev nekaj problematičnega," poudarja Skrbina.

V izumih industrijske revolucije pa angleški pisatelj in kritik Samuel Butler prepozna zgodnjo obliko samozadostnega stroja. "Butler v šestdesetih letih 19. stoletja pravi, da je naše edino upanje, da uničimo vse stroje, in to takoj. V nasprotnem primeru bomo zasužnjeni," navede Skrbina. "Neverjetno je, da je nekdo že takrat razmišljal o tem na ta način in podal tako radikalno rešitev."

Skrbina dodaja, da je bil Kaczynski mnenja, da se bo zlom zgodil dokaj hitro in nas bo pripeljal nazaj v nomadsko družbo lovcev in nabiralcev, ki bo poznala le nekaj preprostega kmetovanja. Tehnološki preskok bi bil po mnenju Kaczynskega nepovraten, saj bi družba padla v tehnološko spiralo in sistem bi ušel izpod nadzora. Zaradi pomanjkanja energije bi se ustavilo izkoriščanje fosilnih goriv, ki so zdaj globoko pod zemeljsko površino, človeštvo pa bo padlo na tehnološko dno, iz katerega se ne bo več moglo rešiti.

"To je zelo radikalen način razmišljanja o tehnologiji, s katerim se večina ne bi strinjala," pravi Skrbina, a doda, da tu ne gre za vprašanje strinjanja. "To se bo zgodilo."

Skrbina se z načrtom revolucije Kaczynskega ne strinja, vendar se mu pridružuje v tem, da je načrt potreben. "Če smo pri tem malo pametnejši, lahko celoten kompleksen sistem začnemo podirati z vrha." To lahko storimo počasi in previdno, pravi, ne da bi sistemu pustili, da se sesuje v celoti.

Sam zagovarja, pravi, vrnitev na tehnološko stopnjo zgodnje renesanse. "To bi bilo sprejemljivo v smislu, da bi lahko imeli trajnostno družbo, ki bi bila kulturno lahko na visoki ravni, vendar bi bila tehnološko trajnostno naravnana ter ne bi dosegla tega bliskovitega pospeševanja, v katerem smo zdaj." Kot drugo možnost navede tehnološko in kulturno raven antične Grčije.

Obstaja težka revolucija, kot je tista Kaczynskega, pravi Skrbina ter poda še svojo "mehkejšo" revolucijo, ki bi previdno in počasi dekonstruirala sistem, da bi prišla do trajnostne ravni. "Nabor rešitev je zelo majhen," še dodaja. "Vse ostale so po mojem mnenju napačne in bodo popolnoma neuspešne in nas bodo pripeljale do tehnološke katastrofe."

Število prebivalcev ni ekološko vzdržno

Ob napovedih, da se bo populacija planeta v naslednjih letih le še povečevala, Skrbina trdi, da ne obstaja noben scenarij, ki bi omogočil trajnostno preživetje tako velikega števila ljudi. Ekološko vzdržno število bi bilo verjetno okoli dveh ali treh milijard ljudi, pravi Skrbina, podobno kot pred 100 leti.

Kljub mnenju nekaterih, da bo tehnološki napredek omogočil večjo trajnost, Skrbina meni, da to ni rešitev. Po njegovem mnenju bi morali začeti razmišljati o zmanjšanju tehnologije in števila ljudi. "Za dosego trajnosti ne potrebujemo več, ampak manj razvoja," zaključuje, saj verjame, da je smiselno zmanjšati populacijo in tehnološki vpliv.

Tehno-optimizem

Skrajna meja tehnološkega napredka je že prekoračena, torej trdita Kaczynski in Skrbina. V nasprotju s prevladujočim mišljenjem tehnološke družbe, ki bi večjo trajnost dosegla z vse večjim napredkom, je njuno mnenje, da bi morali tehnološki napredek ustaviti. "Med okoljevarstveniki in voditelji obstaja pogled, ki mu pravim tehno-optimizem, po katerem potrebujemo boljšo in čistejšo tehnologijo, ki bo rešila naše težave, preprečila pregrevanje planeta, proizvajala čisto energijo in milijardam ljudem omogočila življenje na Zemlji."

Vendar ne deluje, opozarja Skrbina. Obljube dajejo ljudje, ki imajo pri spodbujanju razvoja tehnologije lastne interese, naj bo iz finančnih razlogov ali zaradi politične moči. Ohranjanje sistema in tehnološki napredek vzbujata le lažno upanje, da nas bo rešilo okoljske krize in preostalih težav, vendar se to nikoli ne zgodi. "Tehnologija napreduje, vendar se stanje planeta slabša, povečuje se število ljudi, ki ga planet ne more več vzdrževati, zdravje ljudi se kolektivno slabša."

Vrnitev v prvotno človeško družbo

"Ljudje smo 99 odstotkov svojega obstoja – rod homo namreč obstaja že skoraj 3 milijone let,– uporabljali zelo preprosta orodja, kar je določalo določeno vrsto družbe, nomadsko lovsko-nabiralniško družbo, kar je po mojem mnenju prvotna družbena narava homo sapiensa," pravi Skrbina. "V našo psihološko strukturo je vgrajeno, da živimo v majhni skupini ljudi s približno 150 člani."

"To je prvotna človeška družba. Bolj kot se oddaljujemo od te prvotne družbe, pod večjo fizično in psihično obremenitvijo smo mi in naš planet. Menim, da danes živimo pod velikim stresom, ker način našega življenja ne ustreza naši genetski zasnovi in naši evolucijski zgodovini," poudarja filozof.

Skrbina sicer dopušča možnost, da bi človek zavestno lahko spremenil svojo genetsko zasnovo z genskim inženiringom, vendar "za zdaj ni razloga, da bi mislili, da bi nam to uspelo".

"Mislim, da podcenjujemo moč genetike pri opisovanju našega delovanja, našega zdravja in psihe. In teh učinkov ne moremo izbrisati z okoljskimi vplivi ali s tehnologijo," poudarja Skrbina.

Tehnologija kot gonilna sila

Sklicujoč se na misel nemškega filozofa Martina Heideggerja, da "bistvo tehnologije ni nič tehnološkega", ki jo Skrbina zapiše na začetku svoje knjige Metafizika tehnologije, Skrbina nadaljuje misel, da tehnologija ustvarja težave, ki jih tehnološki razvoj ne more razrešiti.

"Ali lahko tehnologijo uporabite za reševanje težav, ki jih sama povzroča? Ne moremo, ker s tem ne pridete do bistva tehnologije, temveč se ukvarjate s površinsko ravnjo," pravi filozof. Rešitev tudi ni v tem, da raven reševanja težav, ki jo povzroča tehnologija, postavimo na raven političnega ali družbenega odločanja. "Večina ljudi ni 'tehnoloških deterministov'," nadaljuje Skrbina, "saj menijo, da ljudje nadzorujemo tehnologijo in da je možnost sprememb stvar etike ali politične volje". Tehnološki determinizem po drugi strani predpostavlja, da tehnologija v družbi napreduje po svoji notranji logiki, hkrati pa določa razvoj družbenih struktur in vrednot.

"Ljudje tako napačno razumejo tehnološke pojave in trdijo, da je rešitev težav vprašanje prihoda pravih političnih voditeljev ali večje izobraženosti ljudi, s čimer pa narobe razumejo položaj tehnologije in podcenjujejo njeno delovanje," razlaga Skrbina. "Ne razumejo, da ni v moči politike ali etike, da bi te spremembe izvedli, saj je tehnologija avtonomna, neodvisna in deluje kot naravni zakon. Je gonilna sila. Ni odvisna od kaprice politike, človeške volje ali etičnih kodeksov," poudarja Skrbina.

"Nimamo izbire"

Misel o "samorazvijajoči se" tehnologiji razširi angleški matematik in filozof Alfred North Whitehead, ki leta 1925 zapiše, da se "svet zdaj spopada s sistemom, ki se sam razvija, in ga ne more ustaviti". Ted Kaczynski v svojih spisih tesno sledil naukom Jacquesa Ellula, ki je leta 1954 izdal knjigo Tehnološka družba, kjer je opisal samodejno naravo tehnologije, ki se razvija in širi samostojno.

Napredek tehnologije je skorajda neustavljiv proces, pravi Skrbina, med razlogi za to je zagotovo dobiček, saj nove tehnologije prinašajo veliko denarja, prav tako tehnološki razvoj poganja vojaška industrija. Toda dejstvo je, da bo tehnologija napredovala ne glede na naše namere. "Kjer koli se pojavi tehnološki napredek, mu preostanek sveta mora slediti," poudarja Skrbina.

"S tem se strinjajo tudi sodobni zagovorniki tehnologije, pa naj bo govor o nanotehnologiji ali umetni inteligenci," pravi Skrbina. "Raymond Kurzweil [futurist in izumitelj na področju strojnega govora] ob tem pravi, 'da nimamo izbire'". To je tiho priznanje, da se mora proces nadaljevati, razlaga Skrbina.

Tehnologija je na neki način neodvisna od tega, kakšen je naš pogled na svet, ampak je vgrajena v metafizično strukturo resničnosti. "Površen pristop, da bi se tehnoloških problemov lahko lotili na drugačen način, ne bo deloval, ker spregleda notranjo naravo delovanja resničnosti. Tehnologija je kot zakon narave," razlaga Skrbina.

Tehnologiji je vseeno, kakšna je vaša vera ali svetovni nazor, še vedno boste uporabljali pozivnike, mobilne telefone ali balistične izstrelke, pravi Skrbina. Gibala se bo neodvisno od vas in vi se ji boste prilagajali, ker je prevladujoč način obstoja.

Samostojna narava razvoja tehnologije je po Skrbinovem mnenju razvidna tudi iz narave tehnološkega napredka. Ta je včasih temeljil na posameznem geniju, kot sta bila Isaac Newton ali Albert Einstein, poudarja Skrbina. "Preboj, kot ga je včasih lahko naredil posamezni genij, se danes zdi nemogoč. Tehnološki preboji so kolektivna dejanja ljudi, ki delujejo na več ravneh, iz katerih se kot emergentni pojav razvije nova rešitev. V naravi emergentnih pojavov je, da so pogosto nepredvidljivi in da ne morete napovedati njihovega delovanja. Mislim, da je umetna inteligenca tipičen primer tega."

Avtonomna tehnologija

Umetna inteligenca je naslednja zlovešča faza tehnološkega napredka, pravi Skrbina. "Mislim, da je umetna inteligenca logičen korak k resnični avtonomiji tehnologije," dodaja.

Medtem ko je umetna inteligenca že dolgo sposobna izjemno opravljati specifične naloge, zdaj sistemi napredujejo proti splošni inteligenci – sposobnosti opravljanja širokega spektra nalog, ki tudi že presegajo človeške sposobnosti. To vidi kot naslednjo, vendar potencialno nevarno fazo v razvoju tehnologije.

Skrbino skrbi tveganje, da bi umetna inteligenca postala samostojna in sposobna delovati brez človeškega posredovanja. Opozarja, da bi lahko, če bi sistemi umetne inteligence pridobili avtonomijo, nadaljevali z razvojem brez našega nadzora, kar bi vodilo v katastrofalne posledice za človeštvo in morda tudi za vse življenje na Zemlji.

Ideja, da bi umetna inteligenca delovala neodvisno od ljudi, je po njegovem mnenju "nesreča, ki čaka, da se zgodi", pri čemer so rezultati verjetno nepredvidljivi in skoraj zagotovo negativni. Kritizira optimističen pogled, da bi umetna inteligenca lahko avtonomno izboljšala družbo, saj to vidi kot nevarno naivnost in potencialno kriminalno malomarnost.