28. marca so Nasini sateliti Swift zaznali izjemno močan izbruh sevanja v oddaljenem vesolju. Nenavadna pa ni bila le moč izbruha, ki je bila do milijonkrat močnejša od do zdaj zapisanih podobnih dogodkih, temveč tudi nenavadno valovanje v intenzivnosti.

V štirih urah so takrat zaznali štiri zelo močne izbruhe sevanja v obliki rentgenskih in gamažarkov, kar kaže na dogodek, ki se pričakovano zgodi le enkrat na sto milijonov let na posamično galaksijo. Močne gravitacijske sile črne luknje trgajo žarečo zvezdo, ki je zašla preblizu, njeni plini pa nenehno potujejo proti črni luknji.
Če bi šlo za "običajno" eksplozijo zvezde supernove, bi videli sorazmerno kratkotrajen močan izbruh visokoenergijskih gamažarkov, pri tem nenavadnem dogodku pa se močni izbruhi sevanja nadaljujejo že dva meseca in pol, poroča Nasa. S pomočjo teleskopa Hubble so raziskovalci izvor sevanja locirali v središču oddaljene galaksije, kar je znanstvenikom prineslo odgovor.

Skoraj vsaka galaksija ima namreč v svojem središču črno luknjo. Ta, ki trga zvezdo, je sicer manj masivna od naše v središču Zemljine galaksije Rimske ceste, ki vsebuje maso približno štirih milijonov naših Sonc. Izjemno močna gravitacijska sila trga zvezdino maso, ki potuje proti središču črne luknje v gibanju, podobnem vodi v kuhinjskem lijaku. Le neprimerljivo hitreje.
Zemlja bržkone v samem središču snopa sevanja
Plini zvezde namreč potujejo s hitrostjo blizu svetlobne, pri tem pa se sprošča ogromna količina energije v obliki rentgenskega sevanja in gamažarkov. Da to na Zemlji zaznavamo tako izjemno intenzivno - do milijonkrat močneje kot podobni dogodki -, je najbrž posledica tega, da je curek teh visokoenergijskih delcev usmerjen naravnost proti nam, je za Science pojasnil Andrew Lewan z Univerze v Warwicku.

"Določeni vesoljski objekti sicer lahko proizvedejo ponavljajoče se izbruhe, ki pa so od tisočkrat do milijonkrat šibkejši," je za Naso povedal Andrew Fruchter na Znanstvenem inštitutu za vesoljske teleskope. Joshua Bloom v reviji Science napoveduje, da bodo plamtenje polagoma ponehalo v letu dni.

K ugotovitvam so veliko pripomogla opazovanja nekaterih najmočnejših vesoljskih in zemeljskih teleskopov, med drugim Hubblov teleskop, Nasin Swift, observatorij rentgenskega sevanja Chandra ter teleskopi Gemini in Keck.