1. Dolgih pohodov-6 bo vse več

Kitajska je v torek s Taijuana (Taiyuan) izstrelila raketo Dolgi pohod-6A, z njo pa meteorološki satelit Junhai-3 (02) (Yunhai), poroča Šinhua (Xinhua).

Junhai je po navedbah Šinhuaja meteorološki satelit, zahodne obveščevalne agencije pa ocenjujejo, da so tovrstni sateliti vojaške narave, poroča SpaceNews.

To je bila že 514. izstrelitev v raketni družini Dolgi pohod.

Dolgi pohod-6 je raketa Šanghajske akademije za tehnologije vesoljskih poletov (SAST). Visoka je 29 metrov, 3,5 metra dolga, ima tri stopnje in v soncesinhrono tirnico zmore eno tono. Žene jo motor YF-100 na kerozin in tekoči kisik.

Inačica Dolgi pohod-6A ima štiri stranske potisnike in večjo prvo stopnjo z dvema motorjema YF-100, kar zmogljivost v soncesinhrono tirnico dvigne na 4,5 tone. Vse dozdajšnje izstrelitve so bile uspešne in Kitajska namerava vse več tovorov nameniti prav šestici.

Sračji most pri Luni

Še ena kitajska novica: sonda Čuečjao-2 (Queqiao-2), izstreljena prejšnji teden (poglavje 4), se je pravilno utirila v orbito okoli Lune, piše Šinhua.

2. Poletela sta dva sokola, zvečer bo odprhutal še en

V minulih sedmih dneh je ameriško podjetje SpaceX opravilo dve izstrelitvi rakete Falcon 9 s po 23 Starlinki na krovu.

Video 1: Prva izstrelitev s Floride v soboto. Prva stopnja je naštela 19 poletov.

Video 2: Druga izstrelitev s Floride v ponedeljek. Prva stopnja je naštela osem poletov.

V noči s sobote na nedeljo sledi še ena misija Starlink, spremljanje bo možno tukaj.

Na nebu je že več kot 6000 od načrtovanih 12.000 Starlinkov. SpaceX razmišlja tudi o povečanju konstelacije na kar 42.000 satelitov.

3. Vodja francoske vesoljske agencije: Predragi smo in v nevarnosti

Evropska vesoljska industrija se še vedno prebuja. Počasi ugotavlja, da je SpaceX postal huda konkurenca že s Falconi 9 in da utegne postati še hujša s Starshipom; pa da po svetu nastajajo številne druge večkrat uporabne rakete, ki bodo zelo poceni, denimo Blue Originov New Glenn, za katerega naj bi Bezos računal pičlih 20 milijonov dolarjev.

Nad situacijo je zdaj potožil predsednik francoske vesoljske agencije CNES, Philippe Baptiste, in sicer na dogodku 2024 Spatial Perspectives, s katerega poroča medij EuropeanSpaceFlight. Dejal je, da je evropska vesoljska industrija, ki je pretežno francoska, ogrožena. "Naša industrija se ne odziva dovolj hitro. Hitrejši moramo biti, zmanjšati število razvojnih ciklov, zmanjšati stroške, sicer nam trda prede," je dejal.

Kronski dragulj evropske vesoljske industrije je nova raketa Ariane 6, ki naj bi prvič poletela to poletje. Zasnovana je bila leta 2014 kot odgovor na takratnega Falcona 9, ki še ni bil večkrat uporaben. Evropa je želela z Ariane 6 precej znižati stroške – v primerjavi z Ariane 5 – ob podobni zmogljivosti. Medtem ko Ariane 5 stane okoli 150 milijonov evrov (cena precej variira glede na okoliščine posamezne misije), bi morala šestica stati zgolj 70 milijonov, kar je primerljivo s tržno ceno Falcona 9. A to ni bilo doseženo, še več, ArianeGroup je terjal – in dobil – subvencije, s katerimi realna cena Ariane 6 presega sto milijonov. Poudariti je treba, da te številke niso uradne in da jih ArianeGroup javno ne komentira.

Jih je pa na dogodku naslovil vodja CNES-a. "Predragi smo, vključno z Ariane 6. Manjka nam nekaj deset milijonov evrov, ki jih pri podizvajalcih ne moremo najti."

Francija vlaga v nove igralce

In ker očitno krovne evropske organizacije niso zmožne dovolj urne odzivnosti, so nekatere države začele iskati svojo rešilno bilko. Med prvimi je Francija, ki je prav te dni napovedala, da bo vložila 400 milijonov evrov v nove francoske proizvajalce raket, s tem, da bo zakupila prve polete. Gre za družbe HyPrSpace, Latidue, Sirius Space Services in hčerinsko družbo ArianeGroup, MaiaSpace, še poroča EuropeanSpaceFlight.

4. NOTICE:

5. VIDEO: Nova panorama z Marsa

Nasin rover Curiosity je po prihodu v dolino Gediz Vallis posnel novo panoramo rdečega planeta – pripeta je zgoraj. Poleg lepih podob opustelega planeta dolina ponuja tudi vpogled v preteklost. Gre namreč za dno nekdanjega vodotoka in Curiosity bo spet iskal sledi pradavne tekoče vode. Več tukaj.

6. Bo Evropa pristala na Enkeladu?

Strokovni svet pri Evropski vesoljski agenciji je podal priporočila za bodočo misijo v okviru programa Voyage 2050.

Evropska vesoljska agencija se je že leta 2021 odločila, da bo dodatno raziskala eno od Saturnovih ali Jupitrovih lun. A katero točno in kako? Odgovor je poiskala pri skupini "vrhunskih planetarnih znanstvenikov".

Skupina je najprej poiskala štiri najprivlačnejše tarče. To so lune Evropa, Ganimed, Enkelad in Titan. Nato so znanstveniki analizirali, kje bi lahko Evropa storila kar največji korak naprej in ostala velesila na področju vesoljske znanosti.

Odgovor: Enkelad. To je Saturnova luna, prekrita z debelim ledenim oklepom, pod katerim se skriva ocean tekoče vode, v katerem je najti tako organske spojine kot kemično energijo, in ki brizga iz južnega pola. Enkelad posledično spada med najverjetnejše kraje v Osončju, kjer bi se potencialno še lahko razvilo življenje. Znanstveniki predlagajo kombinacijo orbiterja, ki bi letel skozi gejzirje, in pristajalnika, ki bi končal na južnem polu v bližini teh gejzirjev in fizično jemal vzorce. Misija bi bila izstreljena po letu 2040 na dveh raketah Ariane 6.

Na drugem mestu je Saturnova luna Titan, ki ima ozračje in reke, jezera iz ogljikovodikov. Na Titanu je že davnega leta 2005 pristala evropska sonda Huygens, a je delovala zgolj dve uri in pol, številna vprašanja ostajajo neodgovorjena. Znanstvenike najbolj zanimajo sedimenti v jezerih Titana, ki bi jih z nizkimi obleti pri višini okoli 50 kilometrov oddaljeno analiziral orbiter. Pri tem bi deloma šel skozi vršace atmosfere in jo preverjal, podobno bi storil tudi pri bližnjem Enkeladu in vsaj enkrat obletel luno Mimas. Pristajalnik pa bi moral pristati na obalah jezer in biti opremljen s sistemom za jemanje vzorcev ter laboratorijem za analizo. A Esa se zaveda, da že ima "konkurenco". Nasa namreč za raziskovanje Titana razvija večmetrski letalnik Dragonfly. Evropski pristajalnik potemtakem ne bi prinesel izjemne dodane vrednosti.

Jupitrova luna Evropa je izpadla, ker bi bil razvoj pristajalnika zanjo "izjemno zahteven in drag", in ker že ima dve namenski sondi: JUICE (Esa) in Europa Clipper (Nasa).

Eno so načrti, drugo je izvedba. Države članice Ese bodo morale potrditi načrt in zagotoviti denar, evropsko gospodarstvo bo moralo najti tehnične rešitve. In trajalo bo. Pristanek je predviden v dveh ali treh desetletjih.

Celotno poročilo je na voljo tukaj.

7. Jaxa je izdala računalniško igro

Dobra novica za ljubitelje računalniških iger, še posebej Minecrafta. Japonska vesoljska agencija je izdala verzijo Minecrafta, poimenovano Lunarcraft, v katerem je poustvarila Luno na podlagi posnetkov in meritev njene stare sonde Kaguja oz. Selene. Dostopna je tukaj.

"Dobrodošli v Lunarcraftu! To je življenje na Luni leta 2050 za okoli sto naseljencev. Dela je veliko. Kakšen svet bi morali zgraditi? Gremo," poziva Jaxa.

Video: Predstavitvenik za Lunarcraft

8. Prva potrditev planeta, ki je plimsko zaklenjen na zvezdo

Veliko pišemo o zunajosončnih planetih, ki naj bi bili plimsko zaklenjeni na svojo zvezdo. Poudarek je na naj bi. Tega zares ne vemo, gre za sklepanja o zelo oddaljenih svetovih, o katerih teleskopi komajda napraskajo kakšno informacijo, ker so daleč in temni.

Zdaj poznamo prvi primerek, ki je dokaj verjetno plimsko zaklenjen. To pomeni, da svoji zvezdi vedno kaže eno stran oziroma, da je njegov dan enak njegovemu letu, ali z drugimi besedami, da se v istem času enkrat zavrti okoli svoje osi in opravi eno pot okoli zvezde. To počne tudi naša Luna, ki nam noče pokazati oddaljene strani.

Gre za leta 2019 odkriti LHS 3844b, ki se nahaja pri 49 svetlobnih let oddaljeni zvezdi rdeči pritlikavki. LHS 3844b je tako imenovana superzemlja z maso 2,25 Zemlje, premer znaša 1,3 Zemljinega. Od zvezde je oddaljen zgolj 930 tisoč kilometrov, obkroži jo vsakih 12 zemeljskih ur.

Znanstveniki so primerjali podatke, ki jih je o planetu zbral teleskop Spitzer, s toplotnimi modeli plimsko zaklenjenega planeta, in našli ujemanje.

Rdeče pritlikavke so najpogostejše zvezde v vesolju. Po dozdajšnjih spoznanjih ima skoraj vsaka svoj planet, najbrž več njih. Razmere na planetih okoli rdečih pritlikavkah so potemtakem zelo zanimive. Če so gostoljubne, potem se možnost za razvoj življenja po vesolju statistično skokovito poveča. Rdeče pritlikavke naj bi stabilno svetile desetine, morda celo stotine milijard let, kar ponuja veliko časa za razvoj življenja na njihovih planetih. Po drugi strani pa so znane po občasnih močnejših izbruhih, kar je neugodno, saj krnijo ozračja okoliških planetov in površje žarčijo s sevanjem.

LHS 3844b je zelo blizu zvezde in posledično zelo vroč, tudi ozračja nima, zato življenja – kot ga mi razumemo – tam ni iskati.

Raziskava je objavljena v reviji The Astrophysical Journal.

9. Magnetna polja okoli črne luknje v središču naše Galaksije

Astronomi projekta Event Horizon Telescope so izmerili polarizacijo svetlobe, ki jo oddaja disk okoli črne luknje v središču naše Galaksije. S tem so pridobili podatke o tamkajšnjih magnetnih poljih.

Sorodna novica Veliki preboj: prva fotografija črne luknje

Event Horizon Telescope je znan po prvi fotografiji črne luknje v zgodovini. Leta 2019 je namreč razkril podobo črne luknje v središču galaksije Messier 87. Tri leta pozneje pa smo prvič videli, kako je videti črna luknja Strelec A*, ki se nahaja v središču Galaksije Rimske ceste (poglavje 9). Zdaj so dosežek nadgradili z meritvijo, kako je svetloba te črne luknje polarizirana.

Polarizacija pomeni, kolikšen delež fotonov niha v isti ravnini. Polarizacijo pa lahko povzroči prav prisotnost magnetnega polja.

Astronomi so s presenečenjem ugotovili, da sta magnetni polji Strelca A* in M87* precej podobni, čeprav je Strelec A* majhen – ima samo 4,3 milijona Sonc mase –, M87* pa orjaški z maso 6,5 milijarde Sonc. To bi lahko pomenilo, da so magnetna polja črnih lukenj nasploh podobna.

Znanstveniki so na podlagi videnega postavili še hipotezo, da tudi Strelec A oddaja snopa močnega sevanja iz polov, tako kot M87*.

Dosežek tudi tokrat ni mačji kašelj. Ustvarili so navidezni teleskop v velikosti Zemlje, tako da so tarčo koordinirano opazovali z več radijskimi teleskopi, ki se nahajajo na različnih koncih planeta. Vsak teleskop je prispeval manjši kos končne slike. Znanstveniki so nato morali učeno sklepati, kaj je vmes. To so storili na superračunalnikih instituta Max Planck v Nemčiji, kamor so zbrane podatke dostavili fizično, na diskih. Pognali so računalnike in računali, kateri scenariji oblike črne luknje – oziroma njene sence – so teoretično mogoči. Na koncu so objavili povprečje na tak način izgotovljenih podob. Teleskopi so torej navrgli nekaj koščkov sestavljanke, preostalo sliko so dorisali algoritmi.

To je torej računalniško poustvarjena podoba na podlagi in modelov in dejanskih opazovanj v radijskih valovih. Ali to ustreza definiciji fotografije, pa je vprašanje za strokovnjake fotografije in jezikoslovce.

Vsekakor je jasno, da to ni fotografija črne luknje same. Črnih lukenj se že po definiciji ne da fotografirati. Svetlobo požirajo, ne oddajajo (z eno izjemo). Je pa podoba snovi v bližini črne luknje, in sence, torej osrednje potemnitve, ki jo meče črna luknja.

Nadgrajeni EHT

EHT je v vmesnem času od prejšnje objave doživel nekaj nadgradenj. Za boljšo koordinacijo so na številne teleskope namestili atomske ure, vpregli so pomoč satelitske konstelacije GPS, razširili so nabor opazovalnih frekvenc.

Zelo podrobno o objavi tukaj, znanstvena članka sta v The Astrophysical Journal Letters: 1, 2.

10. FOTO: Prebujenje nove zvezde

Vesoljski teleskop Hubble je posnel mlado zvezdo, ki požira velike količine snovi in jo del izmetava v obliki velikih, modrih curkov.

FS Tau je 450 svetlobnih let oddaljena binarna zvezda. Sestavljena je iz FS Tau A, najsvetlejše zadeve na fotografiji, in FS Tau B blizu desnega roba. In slednja je glavna "zvezda" te objave.

FS Tau B je izjemno mlada, šteje zgolj 2,8 milijona let. Pravzaprav ni prava zvezda, temveč – protozvezda. Sveti zato, ker hitro požira snov, ta pa se greje in posledično sveti – ne pa zaradi zlivanja jeder atomov. Okoli nje je nastal protoplanetarni disk, tam pa se bodo nekoč oblikovali planeti. Kar vidimo, je rojevanje novega osončja, novega planetarnega sistema, začetek nove vesoljske zgodbe. Za primerjavo: naša zgodba je stara že 4,6 milijarde let in se bo s povečanjem Sonca čez kakšno milijardo ali dve končala.

FS Tau B iz polov oddaja snopa vročih ioniziranih plinov pri veliki hitrosti, ki sta vidna v modri barvi, in sta asimetrična. In ker snopa narivata ter osvetljujeta okoliško snov, spada zvezda FS Tau B med t. i. telesa Herbig-Haro. Podrobneje tukaj.

NA VIDIKU:

Sobota, 30. marec – Falcon 9 – Eutelsat-36D

Nedelja, 31. marec – Falcon 9 – Starlink

Nedelja, 31. marec – Sojuz-2.b – Resurs-P No. 4