Modra frnikula. Foto: Nasa Goddard Space Flight Center
Modra frnikula. Foto: Nasa Goddard Space Flight Center

Ameriška vesoljska agencija se ne osredinja le na oddaljene planete, temveč je eden glavnih opazovalnih tarč prav naš, domači planet. Decembra 1999 je na nebo poslala satelit Terra, opremljen z naprednimi tipali, ki zdaj že 15 let znanstveno analizira domači planet in življenje na njem.

Terri sta se pozneje pridružila še Aqua in Aura, njihovi posnetki pa nimajo le estetske vrednosti, temveč kažejo, kako se Zemlja spreminja skozi leto. Ob 15. obletnici je Nasa izdala izbor najpomenljivejših posnetkov.

Več v galeriji. Priporočamo ogled v celozaslonskem načinu. Nekatere animacije so velike, zato lahko za nalaganje porabijo nekaj sekund.
















Modra frnikula 2002
Ujeti celotno Zemljo na eno fotografijo je zahteven podvig. Leta 1972 je posadka Apolla 17 ponesla fotoaparat do Lune in tako zajela kroglo na en sam posnetek. Po drugi strani so v Nasi v to ikonično fotografijo, Modra frnikola, zajeli kar štiri mesece natančnega opazovanja površja. Foto: NASA's Earth Observatory Foto: NASA's Earth Observatory
Ledena ploskev se zruši
Istega leta se je Terra osredinila na aktualno temo: globalno segrevanje. Nekaj mesecev je opazovala ledene ploskve, ki obkrožajo veliki polotok Antarktike. Videla je, kako se je sesula ploskev Larsen B, velika več kot 3000 kvadratnih kilometrov. Larsen B je bil stabilen 12.000 let, celoten holocen, nato pa se sesul v enem samem letnem času. Foto: NASA's Earth Observatory
Meritve ozona
Terra je bil leta 2004 prvi satelit, ki je iz vesoljske perspektive natančno analiziral proces nastajanja in širjenja ozonske luknje; in to plast za plastjo v atmosferi. Prevodi: Ozone - ozon, Temperature - temperatura, Water Vapor - vodna para. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Globalni rastlinski cikel
S perspektive satelita se lahko lepo vidi, kje rastejo rastline. Zazna pa se lahko še marsikaj. Denimo to, koliko ogljikovega dioksida te rastline poberejo iz ozračja. Bolj kot je zeleno, bujnejša je fotosinteza. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Ogrevanje Arktike
Pri globalnem segrevanju ni skrb vzbujajoče samo tajanje ledu, ki povzroča dvigovanje gladine svetovnih oceanov. Manj kot je ledu, manj je tudi belega "ogledala", ki sončno svetlobo odbija nazaj v vesolje. Ko se led umakne, ostanejo temni oceani, ki kot goba vpijajo fotone in postajajo ogromen rezervoar toplote. Satelita Terra in Aqua merita, koliko svetlobe Arktika absorbira (rdeča kaže povečanje v zadnjih 15 letih) ter kje in koliko se led taja (modra barva). Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Američani dihajo čistejši zrak
Nasa se kot ameriška agencija osredinja na ZDA, a proces, viden na tej animaciji med letoma 2005 in 2011, se dogaja tudi v Evropi. Kaže na vsebnost dušikovega dioksida (NO2), strupenega plina, ki nastaja tako v industrijski proizvodnji dušikove kisline (HNO3) in pri prostem teku avtomobilov. Tako avtomobili kot industrija so predmet vse ostrejših regulacij in omejitev, posledica pa čistejši zrak. Vsaj kar se NO2 tiče. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Goreči planet
Požari letno prevzamejo skoraj tretjino kopnega. Tega dejstva nismo poznali, dokler Terra in Aqua nista začeli štirikrat dnevno prečesavati Zemljino površino v iskanju ognja. V 15 letih sta satelita zaznala več kot 40 milijonov požarov. Na animaciji je eno samo leto požarov v Afriki. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Oblaki dima z druge perspektive
Poleg zaznavanja toplote, ki jo oddajajo požari, in ki razkrije njihovo število v danem trenutku; satelita analizirata tudi njihove oblake dima. Kako se gibljejo, kako vplivajo na okolico in kako hitro se dvigajo po atmosferi. Na posnetku eden velikih lanskih gozdnih požarov v Kaliforniji. Foto: NASA/Goddard/Langley/JPL, MISR Team. Foto: NASA/Goddard/Langley/JPL, MISR Team
Premiki morskega ledu
Ledena ploskev prekriva tako kopno kot morje na severnem polu, njena oblika pa se spreminja iz dneva v dan. Animacija prikazuje čas med septembrom 2009 in januarjem 2011. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Ogljikov dioksid pride in gre.
Prej smo videli animacijo zelenja, ki vase srka ogljikov dioksid. Nanjo je Nasa poveznila še rumeni prikaz, kako se ta toplogredni plin dviga in pada z letnimi časi. Cikel je povezan tako z na animaciji vidno fotosintezo kopnih rastlin kot planktona v oceanih. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Foto: Nasa/Goddard
Prašne skrivnosti
Ne le led, tudi oblaki igrajo svojo vlogo pri globalnem (ne)segrevanju. Nekateri oblaki sončne žarke učinkovito odbijajo, spet drugi vpijajo. Isto velja za peščene oblake, ko vetrovi iz puščav dvignejo večje količine zrnc in jih ponesejo tisoče kilometrov naokoli. Satelita analizirata, koliko prispevajo k segrevanju Zemlje. Na posnetku je prah na Iranom, Afganistanom, Pakistanom in Arabskim morjem. Foto: NASA/Goddard/MODIS. Foto: NASA/Goddard/MODIS
Najboljša topografska mapa
Topografija je opisovanje Zemljinih površinskih značilnosti, kot so višina, nagib in slemenitev. Je običajna stvar na zemljevidih, ki pa so navadno zelo omejeni (na določeno področje) in globalne topografske mape so bile navadno sestavljenke stotin zemljevidov, narejenih v različnih obdobjih. Terra je naredila prvi globalni, enoten topografski zemljevid. Še več, narejen je v posebni tehniki - instrument, ki ga je proizvedel, deluje na podoben način kot človeške oči. Foto: NASA/JPL/METI, ASTER. Foto: NASA/JPL/METI, ASTER
Ples planktona
Plankton je glavni vir kisika na Zemlji, proizvede ga več kot kopensko rastlinje. Ko zacveti, se stotine milijard teh mikroskopskih živalic in rastlinic združi v stotine kilometrov velike oblake. Je obenem temelj morske prehranske verige, zato se v takšne oblake poženejo ribe, kiti in drugi, željni obilice živil. Na posnetku je oblak fitoplanktona pri Islandiji. Foto: NASA's Earth Observatory. Foto: NASA's Earth Observatory
Vse manj ogljikovega monoksida
Ogljikov monoksid je plin brez vonja, ki ga med drugim izpihujejo avtomobili. V atmosferi je vir pritalnega ozona, ki otežuje dihanje predvsem v mestnih področjih. Posnetki kažejo, da se količina tega plina v atmosferi zmanjšuje za približno odstotek na leto. Foto: NASA's Earth Observatory. Foto: NASA's Earth Observatory
Ozonska luknja se stabilizira
Montrealski protokol iz leta 1987 je prinesel zgodovinsko odločitev: države so se odločile prepovedati uporabo ozonu škodljivih plinov, kot je CFC v razpršilih. Protokolu so sledile še številne revizije, ki so naposled pripeljale do dveh pogodb - prvih dveh, ki so jih ratificirale povsem vse države članice Združenih narodov. Animacija kaže ozonsko luknjo nad Antarktiko vse od leta 1979 do 2013. Tanjšanje se je ustavilo, in kot kaže, je tamkajšnja ozonska plast, ki varuje pred ultravijolično svetlobo, na poti okrevanja. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Ledena ploskev se zruši
Istega leta se je Terra osredinila na aktualno temo: globalno segrevanje. Nekaj mesecev je opazovala ledene ploskve, ki obkrožajo veliki polotok Antarktike. Videla je, kako se je sesula ploskev Larsen B, velika več kot 3000 kvadratnih kilometrov. Larsen B je bil stabilen 12.000 let, celoten holocen, nato pa se sesul v enem samem letnem času. Foto: NASA's Earth Observatory
Meritve ozona
Terra je bil leta 2004 prvi satelit, ki je iz vesoljske perspektive natančno analiziral proces nastajanja in širjenja ozonske luknje; in to plast za plastjo v atmosferi. Prevodi: Ozone - ozon, Temperature - temperatura, Water Vapor - vodna para. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Globalni rastlinski cikel
S perspektive satelita se lahko lepo vidi, kje rastejo rastline. Zazna pa se lahko še marsikaj. Denimo to, koliko ogljikovega dioksida te rastline poberejo iz ozračja. Bolj kot je zeleno, bujnejša je fotosinteza. Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard
Ogrevanje Arktike
Pri globalnem segrevanju ni skrb vzbujajoče samo tajanje ledu, ki povzroča dvigovanje gladine svetovnih oceanov. Manj kot je ledu, manj je tudi belega "ogledala", ki sončno svetlobo odbija nazaj v vesolje. Ko se led umakne, ostanejo temni oceani, ki kot goba vpijajo fotone in postajajo ogromen rezervoar toplote. Satelita Terra in Aqua merita, koliko svetlobe Arktika absorbira (rdeča kaže povečanje v zadnjih 15 letih) ter kje in koliko se led taja (modra barva). Foto: Nasa/Goddard. Foto: Nasa/Goddard