Če bi velikost Sonca primerjali z velikostjo vhodnih vrat, bi bil Saturn velik kot košarkarska žoga, Zemlja pa kot kovanec. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/G. Ugarkovic
Če bi velikost Sonca primerjali z velikostjo vhodnih vrat, bi bil Saturn velik kot košarkarska žoga, Zemlja pa kot kovanec. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute/G. Ugarkovic

Sonda Cassini se je povzpela nad Saturn in ga posnela iz nove perspektive. Vse odkar je leta 2004 prispela do plinskega velikana, je bil severni pol v zimi. Zdaj, skoraj 10 let pozneje, se prvič kažejo znaki prehoda v pomlad.

"Dragulj sončnega sistema," kot so ga tudi zaradi številnih prstanov ljubkovalno poimenovali pri ameriški vesoljski agenciji, namreč svoje leto (obkroženje Sonca) opravi v 29 zemeljskih letih. Njegov dan (en obrat okoli svoje osi) pa je po drugi strani dolg le dobrih 10 ur.

Je izjemno nenavaden planet brez trdnega površja. Površje je izjemno redko (redkejše od vode) in sestavljeno večinoma iz vodika in helija. Je prizorišče velikanskih neviht, kjer vetrovi pihajo s hitrostjo več kot 1.500 kilometrov na uro, in strel, ki so tisočkrat močnejše od svoj "sester" na Zemlji.
Novoposneta fotografija v novem letnem času je svetovno znanega astrofizika Neila deGrasseja Tysona spodbudila, da je Saturn uvrstil na 2. mesto po priljubljenosti nebesnih teles. Vse to in še več v fotogaleriji:

Več v fotogaleriji:

Najnovejša fotografija Saturna skozi leče sonde je v bistvu mozaik 36 posnetkov. Kaže na spremembe, ki jih prinašajo Saturnovo vreme in letni časi. Še pred dvema letoma je bila severna polobla priča velikanski nevihti, za katero je ostala le svetlejša, pletena črta. Leta 2004 je bila na severu zima, zato je zgornja polovica nosila modrikaste odtenke, na jugu pa je bilo poletje. Osem let pozneje se je na sever prikradla pomlad in s seboj prinesla zlate barve, medtem ko se južna počasi barva v modro. Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI/Cornell
Za primerjavo: posnetek velike nevihte iz leta 2011. Modrikasti kvadrat je posnetek skozi infrardeči spekter ter razkriva mešanje vodnega in amonijakovega ledu globoko v Saturnovi atmosferi. Takrat so prvič potrdili prisotnost vode na tem planetu. Foto: NASA/JPL-Caltech
Velika nevihta tokrat v barvno obdelani različici za boljšo razločnost. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
ZMAJEVA NEVIHTA - Še pred Veliko nevihto so se znanstveniki ukvarjali s podobnim, a za ščepec manjšim pojavom: Zmajevo nevihto, ki je še danes izvor nejasnosti. Nevihta je namreč oddajala močne radijske valove, ki spominjajo na kratke, a močne preskoke statične elektrike na Zemlji (strele). Nenavadno je bilo, da je sonda Cassini izbruhe radijskih valov zaznala le, če je bila nevihta v temi; ko je prišla pod sončne žarke, so se ti ustavili. Znanstveniki še danes ne ponujajo prepričljivega odgovora, zakaj je tako. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Sonda Cassini-Huygens je sicer v zakladnico človeštva prispevala še številne druge zanimive posnetke. Na tej fotografiji je poleg ogromnih Saturnovih prstanov ujela vročo Venero, kamniti planet s 500 stopinjami Celzija in zadušljivo toplo gredo ogljikovega dioksida. Foto: NASA/JPL
Veličastni slavolok Saturnovih prstanov je sestavljen skoraj izključno iz čistega, vodnega ledu. Na nekaterih delih je izjemno tanek (10 metrov debeline), največja širina pa znaša do enega kilometra. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn je bil od svojega rojstva priča neštetim enakonočjem. To je prvo, ki ga je posnela človeška sonda. Saturn je v mešanici svetlobe in senc. Ena stran planeta je izjemno osvetljena, druga pa v temi, zato so na Nasi desno stran prstanov dodatno računalniško osvetlili, levo pa nekoliko zatemnili. Nekaj senc mečejo tudi Saturnove lune: Janus je spodaj levo, Pandora je zunaj prstanov na desni strani. Foto: Nasa
Tako kot Zemlja ima Saturn svoje magnetno polje in svoj severni sij ali avroro. Pravzaprav gre tukaj za južni sij, viden skozi valovne dolžine blizu infrardeče svetlobe. Sij je na fotografiji viden v zeleni barvi in se dviga 1.000 kilometrov nad planet. Foto: NASA/JPL/University of Arizona/University of Leicester
Še malo drugačna ponazoritev Saturnove avrore na južnem polu. Fotografija je kombinacija človeškemu očesu vidne svetlobe in posnetkov v ultravijolični svetlobi. Foto: NASA/Hubble/Z. Levay and J. Clarke
Človeštvo je dolgo fascinirala temna stran Lune. Na tem posnetku sonde Cassini pa je temna stran Saturnovih prstanov. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
VRŠACI - Od daleč precej enolično, a od blizu precej razgibno. Saturnovi prstani poleg razlike v debelini (od 10 metrov do kilometra) ustvarjajo tudi raznolike navpične strukture. Ti stolpi se dvigajo daleč navzven, saj so visoki do dveh kilometrov in pol, ter mečejo dolge sence. Foto: NASA/JPL/SSI
Med ogromnimi prstani in okoli njih se skriva kar 53 Saturnovih lun. Na tej fotografiji je v vidni svetlobi Mimas, v ozadju pa Saturn sam. Temne črte so sence, ki jih mečejo prstani. Naj vas modra barva ne prevara: to je posledica dejstva, da je bil sever Saturna med fotografiranjem skorajda brez oblakov, svetloba je prodirala globoko v atmosfero in se zato vračala nazaj v "hladnejših" valovnih dolžinah. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Ko je sonda posnela ledeno luno Diono, je bila ta skoraj vzporedno s prstani in je skrila njihovo ogromnost. Prstani so tu videti le kot tanka črta. Sama luna Diona je skoraj povsem brezbarvna: če jo posnameš v črno-beli tehniki ali v običajni, se posnetek ne bo prav nič razlikoval, poudarjajo na Nasi. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Kvintet lun se na ogled postavi. Janus, Pandora, Enkelad, Rea in že videni Mimas so vsi zajeti na enem samem posnetku. Enkelad, svetla luna malo nad sredino posnetka, je sicer eno izmed najvznemirljivejših nebesnih teles našega Osončja. Ponaša se z vodo precej blizu površja in s toplim jedrom, zato je najverjetnejša lokacija v Osončju, kjer bi lahko (poleg Zemlje seveda) našli življenje. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Že samo surovo število lun (53) prinese precejšnjo raznolikost. Luna na sliki, Hiperion , je videti kot preluknjana morska spužva, polna kraterjev in vdolbin. Spužvasta je dobesedno: ima izjemno nizko gostoto, poroznost in šibko gravitacijo za tako veliko nebesno telo. V povprečju je široka okoli 270 kilometrov, največji krater pa ima premer 120 kilometrov. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Rdeča površina Marsa oz. nekoliko zaprašena kamera na vozilu Radovednost (Curiosity)? Ne, temveč površje lune Titan. Projekt Cassini-Huygens je plod sodelovanja med Ameriško vesoljsko agencijo ter Evropsko vesoljsko agencijo in je sestavljen iz dveh delov. Cassini še danes kroži okoli Saturna, medtem ko je Huygens pristal na izjemno zanimivi luni - in ne deluje več. Foto: ESA/NASA/JPL/University of Arizona
Le za primerjavo in prikaz napredka tehnologije. Prvi pravi posnetek Saturna izhaja iz leta 1979, posnela pa ga je sonda Pioneer 11. Odkrila je dve novi luni (in se v eno izmed njih septembra 1979 skoraj zaletela). Foto: NASA/Ames