Nasina sonda je od najbližjega obleta Plutona oddaljena manj kot 2 dneva oziroma 2,4 milijona kilometrov. Od sobote jih je torej premerila več kot milijon in pol. Potuje zelo hitro: 14,52 kilometra na sekundo (relativno na Sonce).

Hitrost je tudi pojasnilo na številna vprašanja, zakaj je Nasa porabila devet let za potovanje do še nevidenega sveta, nato pa bo le hipoma švignila mimo. Sondo je pač nemogoče dovolj upočasniti.

Na Zemljo je s hitrostjo približno 250 bajtov na sekundo pricurljala v soboto nastala fotografija, zadnji posnetek oddaljene strani tega pritlikavega planeta. Tiste, ki je vedno obrnjena k luni Haron, drugemu delu binarnega sistema.

Trajektorija sonde in čas prihoda določata, da jo je lahko osvetljeno videla zdaj. Naslednja dva dneva bo gledala le drugo hemisfero pritlikavca, tisto z liso, ki spominja na srce. In ko bo švignila mimo Plutona, bo k njej obrnjena stran planeta pač vedno temna, ker bo Sonce na drugi strani.

Nenavadne lise
"To je zadnji in obenem za desetletja najboljši posnetek Plutonove oddaljene strani," je povedal Alan Stern, vodja misije NH. Sonda na Pluton gleda nekoliko od zgoraj navzdol, zato je ekvatorialna črta na spodnji tretjini krogle. Vidna je kot temnejši pas.

Pod njim so nenavadne, temne lise. Znanstvenike čudi njih somernost ter položaj. "Čudno je, da so razporejene tako pravilno," je izjavil Jeff Moore, član NH-jeve znanstvene ekipe. V primerjavi s posnetki 2. julija, ko so jih prvič opazili, tokrat lise izkazujejo precej večjo kompleksnost.

A še vedno ni znano, kaj sploh so. "Ne morem vam povedati, ali so planote ali doline. Ali morda le posledica razlik v svetlosti sicer povsem ravnega površja," je dodal Moore.

Premer vsake znaša okoli 480 kilometrov, površina pa za približno tri Slovenije.

NH-jev oddelek za geologijo in geofiziko zdaj pričakuje še podatke o barvi. Črno-beli posnetek je namreč naredila visokoločljivostna kamera LORRI, medtem ko za manj kakovostne, a barvne skrbi teleskop RALPH. Temu že zbranih podatkov še ni uspelo poslati na Zemljo. Oddelek z njimi namerava preučevati geološko zgodovino planeta in iskati morebitne kraterje.

V Haronovi mesečini
Ne le za obe omenjeni hemisferi, tudi za podobo temnega in do zdaj nevidnega južnega pola planeta nameravajo poskrbeti. Ta je zdaj v dolgi, antarktični zimi. Sonce nanj ne bo neposredno posijalo še naslednjih 80 zemeljskih let.

NH bo omejitev poskušal preseči 14. julija, in to tako, da bo izkoristil "mesečino", svetlobo, ki jo bo odbijala luna Haron, so sporočili z Nase.

Izid je vprašljiv, saj je že sam Haron osvetljen s 1.000-krat nežnejšo sončno svetlobo kot naš Mesec. Je pa zato sivi Haron matičnemu planetu neprimerno bližje z medsebojno razdaljo 19.640 kilometrov.

Za primerjavo: razdalja med Zemljo in Mesecem je tako velika, da bi vanjo lahko zelo gostoljubno stlačili prav vse planete Osončja. V povprečju znaša 384.403 kilometre.

Precej manjša razdalja olajša osvetljevanje Plutonove "antarktike". Svetloba Harona je tako le petkrat šibkejša od svetlobe polne lune, kot jo vidimo na Zemlji.
Namišljeni opazovalec na tleh Plutona bi v trenutku NH-jevega preleta na nebu videl petkrat večji Haron v primerjavi z Mesecem s površja Zemlje.

Sajasto sneženje in mrakoba
Namišljeni Plutončan bi se, kot ponazarjajo na Nasi, lahko v tej noči nemoteno sprehajal naokoli. Bilo bi temno, a ne dovolj, da ovire ne bi bile vidne. Noge bi se najbrž lahno ugrezale v material, podoben sajastemu snegu. Slabo definirane sence na tleh bi lahko še dodatno razpršil kak snop oblakov, ki bi smuknil prek neba. Po nekaterih modelih v tej noči zamrzne še atmosfera in počasi odsneži na trdna tla.
Več o tem, kateri modeli držijo, bo znano v prihodnjih dneh.