Ledene planjave, ki so severno od v četrtek razkritega gorovja. Fotografija je nastala z razdalje 77.000 kilometrov. Na posnetku so opazne sledi stiskanja podatkov, torej kvadratasto zamazanje nekaterih delov površja. Nasa obljublja, da bodo v doglednem času na voljo tudi polne inačice teh posnetkov. Vidni so objekti do enega kilometra velikosti. Foto: Nasa
Ledene planjave, ki so severno od v četrtek razkritega gorovja. Fotografija je nastala z razdalje 77.000 kilometrov. Na posnetku so opazne sledi stiskanja podatkov, torej kvadratasto zamazanje nekaterih delov površja. Nasa obljublja, da bodo v doglednem času na voljo tudi polne inačice teh posnetkov. Vidni so objekti do enega kilometra velikosti. Foto: Nasa
Pluton
V visoki kakovosti smo do zdaj videli le manjšo zaplato površja - pa še to v črno-belem. Foto: Nasa
Pluton, Haron
"Skupinska fotografija" Plutona in Harona, nastala 14. julija. Na pogled sta to geološko precej različni telesi. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI
Pluton, ogljikov monoksid
Z zeleno označeno območje je polno zamrznjenega ogljikovega monoksida, za človeka smrtonosnega plina. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI
Haron
Posnetek izseka lune Haron je nastal v sredo, uro in pol pred točko najbližjega srečanja sonde in Plutona (razdalja 79.000 kilometrov). Nenavadna gora v luknji je na vrhu izseka. Foto: NASA-JHUAPL-SwRI
Niks
Le 40 kilometrov velika luna Niks z oddaljenost 550.000 kilometrov. Tukaj je vidna le šest kilometrov široka konica zelo podolgovatega telesa. Foto: NASA/JHUAPL/SWRI
Jure Japelj o nenavadnih lisah na Plutonu

Vse do petka prispele fotografije Plutonovega sistema so bile posnete s precejšnje razdalje. Tudi zadnjo peščico posnetkov, izdano v četrtek, je New Horizons posnel z najmanj 77.000 kilometrov do cilja. To je bil "zasilni" in vnaprej poslan paket, za primer katastrofe. Če bi med obletom šlo kaj narobe, bi od misije imeli vsaj (in samo še) to.

A točka najbližjega obleta se je zgodila petkrat bližje, pri 12.430 kilometrih razdalje med sondo in pritlikavim planetom. Tudi zato najboljše šele prihaja: nekajkrat natančnejše fotografije in meritve.

Vas zanima več o Plutonu? Odgovore ponuja slovenski astrofizik Jure Japelj v podcastu Številke.


Košček za koščkom
Ameriška vesoljska agencija jih je nekaj predstavila na današnji tiskovni konferenci, skupaj z novimi ugotovitvami o tem kompleksnem sistemu s petimi lunami. In kot kaže, bo Plutonov teren razkrivala počasi, zaplato za zaplato.
Tokrat je razglasila nekaj novih znanstvenih ugotovitev in pokazala območje ledenih planjav, poimenovano po prvem umetnem satelitu - Sputniku. Pa še dejstvo, da ekipi NH-ja pomaga tudi Brian May, britanski profesor fizike in kitarist rockzasedbe Queen.

Zamrznjena Sputnikova planjava
Sputnikova planjava je severno od v sredo objavljenih ledenih gora, znotraj "srca". Zagotovo gre za zelo mlado površje, ki je nastalo najpozneje pred 100 milijoni let - "lahko tudi letos", kot se je izrazil Jeff Moore, član NH-jevega oddelka za geologijo in geofiziko. Sestavljeno je iz do 20 kilometrov velikih, zaobljenih planot, ki jih obkrožajo plitvi kanali.
"Tega površja pa se ne da ravno enostavno pojasniti. Odkritje teh obširnih in zelo geološko mladih ravnic, ki so še povsem brez kraterjev, je preseglo vsa pričakovanja pred obletom," je izjavil Moore. Morda je posledica konvekcije, pri čemer bi notranja toplota Plutona nekoliko stalila vrhnjo zamrznitev iz dušika, metana in ogljikovega monoksida, ocenjujejo pri Nasi.
Južno od planjave je zelo razrvana ravnina, polna manjših lukenj. Te so morda nastale ob sublimaciji ledu, torej pretvorbi v plinasto stanje.
Novi dokazi dejavnosti planeta
"Mladost" Sputnikove planjave je še en dokaz, da je planet geološko zelo dejaven in da se novo površje ves čas formira. Na novih fotografijah so našli sledi drobljenja in trganja površja, kar spet kaže na tektonsko dejavnost. In pri tistih nekaj kraterjih, kar so jih našli, je opazen zob časa - kar kaže, da so prisotni še drugi erozijski procesi. To je v velikem nasprotju denimo z našo Luno, kjer bo slavna stopinja astronavta v prahu prav taka ostala še tisočletja.

Ogljikov monoksid
Z Zemlje se že dolgo zaznava velike količine ogljikovega monoksida, strupenega plina, na Plutonu. NH-jev spektrometer je pokazal, da je velika večina tega materiala locirana v regiji, ki spominja na srce. Področje je sicer poimenovano po odkritelju Plutona, Clydu Tombaughu.

Simetrična atmosfera
Ko se je NH postavil na senčno stran Plutona, je izkoristil sončno svetlobo, ki prežema dušikovo atmosfero na robovih pritlikavega planeta. Meritve kažejo, da je atmosfera na obeh straneh dokaj somerna (video spodaj). Obenem je precej kompleksna, v smislu, da ima veliko različnih plasti, ki segajo zelo visoko - vsaj do 1600 kilometrov.

To je tudi posledica zelo šibke težnosti, ki pline komaj zadržuje v bližini. Še več, videti je, da nastajajoči plini zelo hitro zapuščajo Pluton in da atmosfera beži v vesolje. Skozi zgodovino Osončja naj bi na tak način v vesolje pobegnilo do 300 metrov izhlapelega površja. Pri tem pomembno vlogo igra sončni veter.

"Bananasti" Niks
Na Zemljo je prišla prva fotografija lune Niks. Ekipa NH-ja je ob nizko ločljivi podobi poudarila, da gre za izjemno majhen objekt, nekje 40 kilometrov v premeru, in da še nekaj mesecev nazaj niso imeli niti tako visokoločljivostnih posnetkov Plutona samega.
Kakovost fotografij
Na tiskovni konferenci so še poudarili, da so te vse fotografije še vedno nekoliko programsko stisnjene, s čimer so zagotovili čimprejšnji dotok na Zemljo. Tako je tudi na naslovnem posnetku videti sledi stiskanja, torej kvadratne packe po površju. Različice datotek brez kakršne koli izgube podatkov bodo prišle na vrsto precej pozneje.

Komaj odstotek podatkov
NH je trenutno od Plutona oddaljen 3,8 milijona kilometrov in dejavno pošilja podatke nazaj proti Zemlji. Do zdaj je oddal odstotek nabranega. Do konca naslednjega tedna naj bi delež zrasel na šest odstotkov, kar bodo predvidoma predstavili na petkovi tiskovni konferenci.
Video 1: Približevanje v regijo naslovne fotografije

Video 2: Prelet čez ledene gore

Video 3: Kompleksnost Plutonove atmosfere








Jure Japelj o nenavadnih lisah na Plutonu