1. Poskus preusmeritve asteroida

Začela se je Nasina robotska odprava DART, ki bo poskusila preusmeriti manjši asteroid s trkom.

Sonda DART je bila izstreljena ob 7.21 po našem času na raketi Falcon 9 (izstrelišče Vandenberg, Kalifornija, ZDA). Prva stopnja rakete je rutinsko pristala na robotski ladji (doslej je bila uporabljena trikrat), druga stopnja pa je oddala tovor na pot, ki vodi proti dvojnemu asteroidu 65803 Didimos. Sistem je sestavljen iz večjega, 780-metrskega Didimosa, in okoli njega krožečega, 140-metrskega Dimorfosa.

DART se bo s hitrostjo 6,6 kilometra na sekundo (23.760 kilometrov na uro) čelno zaletel v manjši Dimorfos. DART je velik 1,2 x 1,3 x 1,3 metra, ob trku bo imel maso 550 kilogramov. Tarčo bo predvidoma upočasnil za kakšen milimeter na sekundo. A koliko točno? Nekaj energije se bo sprostilo s toploto, nekaj z odletelim drobirjem, nekaj s spremembo hitrosti Dimorfosa. Ker je milimetre na sekundo z Zemlje težko meriti, bodo preverili, koliko se bo spremenila tirnica Dimorfosa okoli Didimosa. V času trka, predvidoma prihodnjega oktobra ali novembra, bodo od domačega planeta oddaljeni 11 milijonov kilometrov.

GIF animacija: DART-ova pot do asteroida

Sprva bi meritve morala opraviti evropska sonda Hera, ki bi prispela predhodno, a ESA zanjo ni pravočasno dobila denarja. Trk bo zato opazovala manjša italijanska sonda LICIACube, ki bo izpuščena iz nedrja DART-a. Hera bo v sistem prispela šele leta 2027 in temeljito premerila mesto trka, maso obeh asteroidov in tirnico Dimorfosa.

Tako bo človeštvo vedelo, ali lahko Zemljo pred asteroidi brani z zaletavanjem vesoljskih plovil.

Udar asteroida je malo verjeten, a hudo uničujoč, če se zgodi. Po podatkih Nase v prihodnjih 100 letih najbrž Zemlje ne bo zadel noben večji od 140 metrov. Ti podatki so pomanjkljivi, vedeli naj bi samo za 40 odstotkov tako velikih. Potem so tu še kometi, ki se iz Oortovega oblaka pojavijo nenapovedano. Statistika pravi, da bo Zemlja planetarno obrambo potrebovala, vprašanje je le čas – in ali jo bomo takrat imeli.

Video 1: SpaceX-ov prenos izstrelitve

Video 2: Nasin prenos izstrelitve

Katastrofi smo se "za las" izognili poleti 2019. Takrat je Zemljo obletel kot nogometno igrišče velik asteroid na razdalji 65.000 kilometrov, kar je zgolj dvakratnik razdalje geostacionarnih satelitov (in Luna je desetkrat dlje od njih). Za mimolet prišleka smo izvedeli le kakšen dan prej (poglavje 3). Če bi bil usmerjen proti Zemlji, ne bi mogli storiti ničesar razen približno izračunati, kje bi udaril, in hiteti z evakuacijo.

2. Mednarodna vesoljska postaja ima nov modul

Ta teden so Rusi na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) priklopili modul Pričal oziroma slovensko Privez. Gre za štiritonsko kroglo, ki služi povezovanju dodatnih elementov. Ima šest privezov, z enim se je priklopil na novi modul Nauka, eden bo namenjen Sojuzom, štirje pa novim modulom postaje.

Izstreljen je bil iz Bajkonurja v sredo popoldne po našem času na raketi Sojuz-2.1b.

Še pred prihodom novinca so mesto na Nauki sprostili, s tem, da so v četrtek v ozračno uničenje poslali tovornico Progres MS-17. Ta je bila priklopljena od julija letos (poglavje 4).

Pričal ima širšo zgodbo. Izstreljen bi moral biti že leta 2012. Postal bi temelj prihodnje ruske nacionalne postaje OPSEK. Priklopili bi ga na MVP in nanj dodajali nove ruske elemente, po koncu MVP-ja pa bi se ta del ločil in delal naprej. Vse skupaj visi v zraku. Pred leti so namreč predstavniki Roskozmosa odločili Pričal pustiti na MVP-ju, s tem pa projekt OPSEK poslati v zgodovino. Toda v zadnjem času veliko govorijo o novi ruski postaji ROSS in ena od možnosti je tudi gradnja na MVP-ju prav okoli Pričala.

V vsakem primeru so Rusi načrtovali na Pričal namestiti dva napredna modula NEM-1 in NEM-2, ali se bo to dejansko zgodilo, bo pokazal čas. Z leti je vse manj smisla, saj je konec Mednarodne vesoljske postaje na obzorju. Prvi mož Roskozmosa je pred kratkim dejal, da bo Pričal prototip za podoben modul, ki bo osnova za novo orbitalko, a napovedi okoli ROSS-a se skoraj tedensko spreminjajo.

Video 1: Izstrelitev Pričala

Video 2: Priklop Pričala

Video 3: Odhod Progresa MS-17

V istem tednu so izstrelili še en Sojuz 2, z njim vojaški satelit Kozmos-2552, in ker gre za tajne dejavnosti, česa več niso razkrili. Neuradno gre za detektor izstrelitev balističnih raket.

3. Luknjo v Sojuzu preiskujejo ruski organi pregona

Sorodna novica Na Mednarodni vesoljski postaji zaradi trka s kamnitim delcem uhajal zrak

Rusija medtem nadaljuje zgodbo o luknji v vesoljski ladji Sojuz MS-09. Spomnimo, avgusta 2018 je z MVP-ja nenadoma začel pospešeno uhajati zrak, nato so ugotovili, da plini uhajajo iz priklopljene vesoljske ladje, kjer so tudi našli luknjo. Postalo je jasno, da je nastala z vrtalnim strojem in da je nekdo poskusil večkrat povrtati, preden se je prebil. Zdela se je kot napaka v proizvodnji, a ruski mediji so to nemudoma zavrnili in ponudili razlago, da gre za sabotažo. Letos poleti je ruski TASS objavil poročilo na podlagi virov pri tamkajšnji industriji, da sumijo ameriško astronavtko Sereno Auñón-Chancellor (poglavje 3). Med bivanjem na postaji naj bi dobila vensko trombozo, zaradi tega padla v psihozo in poskušala s sabotažo prisiliti agencijo k čimprejšnjemu odhodu na kopno zdravljenje, je pisal TASS. Zdaj pa poroča, da je Roskozmos zaradi sumov kaznivih dejanj izsledke predal organom pregona. Bodo preganjali astronavtko? Ali koga v proizvodnji? Luknja se vsekakor ni pojavila sama od sebe.

4. Kar štiri kitajske izstrelitve v enem tednu

V petek ob 17.40 po našem času je s kitajskega izstrelišča Šičang poletela raketa Dolgi pohod-3B, piše kitajska državna agencija Šinhua. Uspešno je dostavila satelit Žongčing-1D.

Video: Kratek povzetek izstrelitve

Ne le to, v četrtek so prižgali tudi raketo Kuajdžov-1A. Posnetek:

V torek pa je z izstrelišča Džuičuan poletel Dolgi pohod-4c in v soncesinhrono tirnico na višini 755 kilometrov oddal satelit za opazovanje Zemlje Gaofen-3 02, piše Šinhua.

Dolgi pohod-4C ima tri stopnje, v nižjo Zemljino tirnico zmore prenesti dobre štiri tone tovora.

In to še ni vse. Prav tako Dolgi pohod-4C je prejšnjo soboto z izstrelišča Taijuan na nebo uspešno dostavil opazovalni satelit Gaofen-11 03.

Doslej so rakete iz družine Dolgi pohod poletele že 399-krat.

5. ZDA in Rusija skupaj pri Veneri-D

Sorodna novica Rusija in ZDA sklenile dogovor o skupnem raziskovanju Venere

Kljub napetostim se sodelovanje med ZDA in Rusijo na področju vesolja vendarle nadaljuje. Ta teden so napovedali skupne napore pri robotski odpravi Venera-D, piše TASS.

Venera-D je na mizi že od leta 2003, prvi načrtovan datum izstrelitve je bil leta 2013, pomanjkanje denarja in tehnične težave so ga prignali do zdaj aktualnega leta 2029. Rusija si želi novega uspeha na Veneri, planetu, kjer so doslej pristajale samo ruske, ali natančneje, sovjetske sonde.

Venera-D obsega orbiter in pristajalnik, ki naj bi bil zmožen daljšega dela na tleh ('D' v imenu pomeni dolgoživušaja oziroma dolgoživa). Trdovraten izziv, saj je na Veneri vroče kot v pečici, zračni tlak bi zdrobil tudi kakšno podmornico, medtem ko dežuje kislina. Za zdaj načrtujejo okoli tri ure delovanja.

Kaj točno naj bi Američani prispevali, ni znano. Je pa Rogozin za TASS dejal, da bi skupaj lažje trli tehnične orehe, s sinergijami bi lahko vse skupaj tudi pocenili.

Nasa je sicer pred kratkim napovedala kar dve svoji misiji k Veneri (poglavje 9). Prva je DAVINCI+, ki bo med spustom meril lastnosti ozračja in snemal tla (tam se naloga konča). Druga bo Veritas, orbiter, ki bo z radijskimi valovi kartiral površje. Tudi Esa je pristavila lonček z orbiterjem EnVision, ki bo prav tako opremljen z radarjem (in še kopico drugih instrumentov). Z ruskim pristajalnikom vred bo to veliko rajanje za vse, ki jih Venera zanima.

6. Incident z Jamesom Webbom

Tisto, za kar smo Evropejci upali, da se ne bo zgodilo, se je. Prišlo je do incidenta med rokovanjem z vesoljskim teleskopom James Webb v delavnici evropskega podjetja Arianespace v Francoski Gvajani. Na koncu se je sicer (skoraj) vse srečno izteklo. A sreča nima mesta pri vesoljskih poletih, še posebej ne pri tako pomembnih tovorih, kot je James Webb. Arianespace je nekaj zamočil in to ni dobro ne z vidika misije ne z vidika evropsko-ameriških odnosov.

Navadno izjemno odprti Nasa in Arianespace sta o incidentu zapisali le zelo skopo sporočilo za javnost.

"Incident se je zgodil v stavbi za pripravo satelitov v Kourouju, Francoski Gvajani, pod krovno odgovornostjo Arianespacea. Tehniki so izvajali priprave na pritrditev Webba na adapter, s katerim ga potem integrirajo z zgornjo stopnjo rakete Ariane 5. Nenačrtovano, nenadoma je popustil vpenjalni trak, ki je povezoval Webba z adapterjem, in skozi observatorij poslal tresljaje."

Opis veliko prepušča domišljiji. Se je Webb le malo zagugal, se je siloma stresel ali celo zvrnil? So bile vibracije v okviru izstrelitvenih, na katere je pripravljen, ali ne?

Nasini tehniki so se nemudoma lotili testov, ali je s teleskopom še vse v redu. Zaradi tega so tudi prestavili izstrelitev za štiri dni, na 22. december. Poškodb niso našli, je sporočila Nasa.

Toda Webba in njegove posamezne komponente so z razlogom testirali leta in leta. Pojavljale so se pobude, da observatorij zapakirajo, z ladjo pošljejo nazaj v ZDA in zares podrobno preverijo, ali je res vse tako, kot mora biti. V nasprotnem primeru bo vedno senca dvoma, ali je evropska napaka kaj prispevala k morebitni odpoveda Jamesa Webba med delom v vesolju.

7. FOTO: Priprave na Artemis IV

Medtem ko je Nasa na začetku meseca objavila nekoliko osveženi načrt programa Artemis, torej človeških odprav na Mesec (poglavje 1), in naznanila kup časovnih zamikov, priprave opreme potekajo naprej. Vesoljska ladja Orion I je že na raketi in čaka na pot v nebo, to bo ali februarja ali enkrat do poletja, naslednje vesoljske ladje in rakete so v izdelavi. Na zgornji fotografiji je toplotni ščit vesoljske ladje, ki je z letalom Super Guppy prispel v Nasino središče Ames – slednje skrbi za povratne sisteme Orionov. Toplotni ščit je namenjen Orionu IV oziroma odpravi Artemis IV, torej drugemu pristanku človeka na Luni to desetletje, predvidoma leta 2026. Vesoljsko ladjo bo ščitil pred segrevanjem med spustom skozi ozračje pri hitrosti 40.000 kilometrov na uro.

8. Gaia: Večina bližnjih pritlikavih galaksij je z nami malo časa

Podatki, ki jih je zbral evropski vesoljski teleskop Gaia, so poskrbeli še za eno presenetljivo odkritje. Večina satelitskih galaksij (torej manjših galaksij, ki po definiciji krožijo okoli naše Galaksije Rimske ceste) so v resnici novoprišleki, piše v sporočilu za javnost ESE. Doslej je prevladovalo mnenje, da so v bližini že milijarde in milijarde let. A ko so natančneje izračunali smer njihovega gibanja in hitrost, so ugotovili, da brzijo prehitro. Dolgotrajno kroženje okoli Galaksije bi jih namreč bolj upočasnilo. Preučili so 40 pritlikavih galaksij v bližini.

Naša Galaksija je sicer konglomerat, v preteklosti je že "požrla" manjše. S pomočjo Gaie so pred leti našli sledi enega takšnega dogodka. Namreč, identificirali so 33.000 zvezd, ki krožijo v nasprotni smeri kot vse druge, in izračunali, da so posledica združitve s pritlikavo galaksijo Gaja-Enkelad pred 10 milijardami let (več tukaj).

Še kot zanimivost: že pred leti so ugotovili, da Veliki Magellanov oblak tudi ni satelitska galaksija, temveč da je na prvem "obisku".

Tako se počasi sestavlja zgodba naše galaktične preteklosti.

9. FOTO: Ena meglenica, tri podobe

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo, na kateri je množica galaksij. Ena izmed njih je posebej zanimiva. To je SGAS 0033+02 v spodnjem desnem delu, ki se je pojavil kar trikrat. Vzrok je težnostno lečenje. Vmes je večja masa, ki ukrivlja prostor-čas in pošilja svetlobo te galaksije naokoli po različnih poteh in jo tudi pači.

Sam vesoljski teleskop Hubble je sicer še vedno v varnem načinu delovanja, potem ko so iz njegovih sistemov začela izginjati sinhronizacijska sporočila. Strokovnjaki iščejo vzrok in počasi, enega po enega, prižigajo opazovalne instrumente, sporoča Nasa.

10. SKOK V ZGODOVINO: Prvi predmet človeških rok na Marsu

V 60. letih prejšnjega stoletja ni potekala zgolj tekma, kdo bo prej na Luni. ZDA in Sovjetska zveza so hitele, kdo bo prej obletel in pristal tudi na sosednjih dveh planetih, Veneri in Marsu. Dobro je znano, da je azijska velesila pobrala veliko Venerinih lovorik, a nekaj jih je povezanih tudi z Marsom.

En dosežek za zgodovinske knjige raziskovanja Osončja se je zgodil točno pred 50 leti.

Sondo Mars-2 so Sovjeti izstrelili maja 1971 na raketi Proton-K. Planet je dosegla pol leta pozneje, spominja Roskozmos. Za tiste čase je bila izjemno napredna, sestavljena je bila iz orbiterja (satelita), pristajalnika in celo petkilogramskega samohodnega vozilca. Satelit se je pravilno utiril v orbito in jel preučevati skrivnostni planet. Natanko pred 50 leti, 27. novembra 1971, je proti tlom odvrgel pristajalni modul. Problem: pristajalnik je v ozračje vstopil preveč navpično in imel tako premalo časa za zaviranje, zapovrh se padala niso odprla, zato je končal v razbitinah. Vsekakor je bil to prvi izdelek življenja s planeta Zemlja po 4,5 milijarde let obstoja, ki se je dotaknil Marsa.

Orbiter je nadaljeval delo, opremljen s kamerama in celo plejado znanstvenih instrumentov. Žal je naletel ravno na obdobje ogromnih peščenih neviht, ki so zajele skoraj celoten planet, in zajeten kos opazovanj in fotografij zapravil za snemanje brezobličnih peščenih oblakov. Vseeno ga to ni povsem ustavilo, sčasoma je odkril, da je planetova atmosfera 5.000-krat sušnejša kot Zemljina, izmeril skrajno nizke temperature površja in poskrbel za 3D-kartiranje. Še danes kroži okoli Marsa.

Tudi odprava dvojnica Mars-3 se je zapisala v zgodovino, o njej prihodnji teden.

NA VIDIKU:

Četrtek, 2. december – Sojuz 2 – Galileo

Četrtek, 2. december – Falcon 9 – Starlink

Morda 2. polovica tedna – Electron – A Data With Destiny