1. Kapitan Kirk je šel v vesolje

Desetletja nas je zabaval – in širil miselna obzorja – kot kapitan James Tiberius Kirk, poveljnik vesoljske ladje Enterprise v Zvezdnih stezah. A kot človek iz mesa in krvi je bil prikovan na resnično Zemljo. Zato so mu zdaj, ko je končno, dejansko šel v vesolje, to številni z navdušenjem privoščili.

Igralec William Shatner je to sredo poletel v kapsuli New Shepard ameriškega podjetja Blue Origin. Presegel t. i. Karmanovo črto in pri 90 letih postal najstarejši človek v vesolju. V posadki so bili še Chris Boshuizen, Audrey Powers in Glen de Vries.

Polet je bil kratek, paraboličen, podoben tistemu, ki ga je leta 1961 opravil prvi Američan v vesolju Alan Shepard. Kapsula je poletela do 107 kilometrov, tam so doživeli nekaj minut občutka breztežnosti, nato so padli dol in pristali s pomočjo padal in protipotisnikov. Raketa je opravila navpični pristanek s pogonom.

Podvig za udeležence ni zahteven, zanj opravijo nekajdnevni osnovni tečaj, kako ravnati v mikrotežnosti in če gre kaj narobe, zato ga po strokovnih medijih primerjajo z naprednejšim vlakcem smrti. Precej več vadbe potrebujejo vesoljski turisti na orbitalnih poletih, denimo s SpaceX-ovim Crew Dragonom (poglavje 2).

Ne glede na to je bil Shatner navdušen. Ko je prišel iz kapsule, je dejal, "to bi moral slehernik videti", in ob opisovanju dogodka bruhnil v jok. Pozneje je za medije povedal, da je šele iz vesolja videl "tanko modro kožo" sveta, ozračje, drobno in krhko. "Zgoraj je črnina, smrt, spodaj pa življenje."

Na Twitterju pa je zapisal: "Ne vem, kako sem izpadel pred svetom. A sam sebi sem se zdel kot fantek, ki se je igral na obali morja, se za trenutek zazrl vase, nato pa našel en bolj gladek kamenček ali nekoliko lepšo školjko od običajne, medtem ko veliki ocean resnice ostaja pred menoj, neraziskan."

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Posnetek iz kapsule

Video 3: Shatnerjev prihod nazaj

Video 4: Shatnerjev komentar za medije po dogodku

2. Še ena pošiljka OneWebov, prehod k Indijcem, zaplet z ruskim satelitom

V četrtek je bila na nebo dostavljena 11. pošiljka satelitov OneWeb, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos.

Raketa Sojuz-2.1b je s kozmodroma Vostočni na vzhodu Rusije poletela ob 7.40 po našem času. Vrhnja stopnja Fregat je na višino 450 kilometrov dostavila 36 OneWebov, namenjenih satelitskemu dostopu do medmrežja. Konstelacija se je povečala na 358 od načrtovanih 648. Izstrelitev je sicer bila izvedena pod okriljem evropske družbe ArianeSpace v sodelovanju z Roskozmosom. Oba utegneta kmalu izgubiti donosen posel.

Medij India Economic Times namreč poroča, da sta OneWeb in indijska vesoljska agencija Isro sklenila dogovor o izstreljevanju na raketah PSLV in GSLV-MK III, začenši z drugo polovico prihodnjega leta.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Portal RussianSpaceWeb.com sicer poroča o zapletu s pred kratkim izstreljenim ruskim satelitom. Gre za izstrelitev rakete Sojuz-2 9. septembra letos, ki je za rusko vojsko dostavila satelit Kosmos-2551 oziroma EMKA. Njegova tirnica je nižja od načrtovane, se znižuje, poleg tega pa odtlej ni opravil nobenih orbitalnih manevrov, poroča portal. Če bo šlo tako naprej, bo padel in zgorel v ozračju.

3. 100-metrski skok kitajske rakete in polet Dolgega pohoda-2D

Kitajsko zasebno podjetje Deep Blue Aerospace je uspešno opravilo skok prototipa svoje rakete Nebula 1 (M1), poroča medij SpaceNews.

M1 je vzletel z že razprtimi pristajalnimi nogami. Njegov motor na kerozin ga je ponesel do 100 metrov višine, kjer je kratko polebdel, nato se je spustil in pristal na istem mestu.

Taisti Nebula 1 M1 je letos poleti opravil 10-metrski skok (poglavje 4). Njegov motor so do zdaj prižgali in ugasnili 10-krat, poudarja podjetje.

Celotna raketa Nebula 1 bo predvidoma prvič poletela leta 2023. V soncesinhrono tirnico bo zmogla ponesti 500 kilogramov tovora.

Številna kitajska podjetja posnemajo načrte podjetja SpaceX in razvijajo tehnologije za večkratno uporabo raket (poglavje 3). Tudi država sledi cilju, najprej z raketo Dolgi pohod-8, do leta 2036 pa z vsemi raketami.

Tudi preostale države sile so se vkrcale na vlak večkratne uporabe. Evropa razvija prototipno raketo Themis (poglavje 5) kar naj bi pripeljalo do končnega izdelka leta 2030, Rusi pa so pred kratkim spočeli projekt Amur (poglavje 4).

Še en test tehnologije za večkratno uporabnost

Kitajci so ta teden opravili še orbitalno izstrelitev. S Taijuana na severu države je poletela raketa Dolgi pohod-2D. V soncesinhrono tirnico je dostavila sondo CHASE in 10 manjših satelitov. CHASE je mednarodno ime, kitajsko pa je Šihe-1 po kitajski boginji Sonca, in prav opazovanju tega je namenjen novi vesoljski potnik. Posvetil se bo predvsem preučevanju Sončevih peg.

Dolgi pohod-2D je dvostopenjska raketa na hidrazin. V nižjo Zemljino tirnico zmore ponesti 3,5 tone. Od leta 1992 so jo uporabili 55-krat, le enkrat so se pojavile težave.

Na tokratni izstrelitvi pa je bila opremljena s posebno novostjo. Na zgornji del prve stopnje so namestili štiri usmerjevalna zakrilca, kakršna imajo rakete Falcon 9 (SpaceX). Z njimi so nadzorovali padec stopnje oziroma zmanjšali načrtovano območje udara ob tla.

4. Šendžov-13, nova odprava na kitajsko vesoljsko postajo

V soboto se je začela nova šestmesečna odprava na kitajsko vesoljsko postajo Tjangong, piše kitajska državna agencija Šinhua.

Začela se je z izstrelitvijo rakete Dolgi pohod-2F z izstrelitvenega središča Džuičuan na severu puščave Gobi, ki je v nebo ponesla vesoljsko ladjo Šendžov-13.

To je druga odprava na Tjangong in 21. polet v kitajskem programu misij s posadko. Tajkonavti: poveljnik Džaj Džigang (tudi prvi kitajski vesoljski sprehajalec), Vang Japing, prva ženska na kitajskih vesoljskih postajah, in novinec Je Guangfu.

Slabih sedem ur pozneje so se priklopili na postajo, ki je trenutno sestavljena le iz enega modula, Tjanheja. Na njem sta sicer še tovorni vesoljski ladji Tjandžov-2 in Tjandžov-3. Kaj bodo počeli? Večinoma bodo modul pripravljali na prihod dodatnih, predvidena sta še dva večja.

Prva odprava na Tjangong je trajala tri mesece, končala se je 17. septembra.

5. Začetek misije Lucy, ki bo preučevala asteroide trojance

To soboto je bila ob 11.44 na raketi Atlas V izstreljena dolgo pričakovana robotska misija Lucy. Izstrelitev je bila zgledna, zanesljivi Atlas je svoje delo opravil po načrtih in sondo poslal v oddaljena prostranstva Osončja. Namenjena je v okolico Jupitra, a tja ne gre neposredno. V prihodnjih letih bo z dvema obletoma Zemlje pridobila dovolj energije za odhod do tirnice plinskega velikana.

Video: Grafična predstavitev poti

Leta 2025 bo obletela telo asteroidnega pasu 52246 Donaldjohanson, dve leti pozneje pa Jupitrove trojance 3548 Eurybates, 15094 Polymele, 11351 Leucus in 21900 Orus. Leta 2030 sledi še en oblet Zemlje, nato oblet trojanca 617 Patroclus.

Sonda bo stoletja ostala v stabilni orbiti med Zemljo in trojanci. Zato nosi tudi posebno komemorativno ploščo, časovno kapsulo. Na njej so izjave strokovnjakov in vidnih posameznikov, pa tudi članov zasedbe The Beatles. Lucy je namreč poimenovana po fosilu človečnjaka Lucy, ta pa po skladbi Lucy in the sky with diamonds.

Trojanci so ena od treh večjih skupin asteroidov v Sončevem sestavu. Prva skupina je zgoraj omenjeni asteroidni pas med orbitama Marsa in Jupitra. Drugi dve skupini pa sta odvisni od Jupitra oziroma ujeti v njegovo silno težnost. To so trojanci – vsi nosijo ime po likih iz starogrške trojanske vojne. Ena gruča kroži nekoliko pred Jupitrom, to je grški tabor (in nosi imena junakov starogrške strani v vojni), druga gruča za Jupitrom pa dobiva imena po trojanski strani. Vse potujejo po orbiti plinastega velikana in Sonce obkrožijo enkrat na 12 let.

Asteroidi so arheološki ostanki Osončja še iz časov njegovega nastanka. So planetoidi, torej planetom podobna, a od njih neprimerno manjša nebesna telesa. Nastali so v protoplanetarnem disku, kjer se je material počasi lepil skupaj od drobnih zrnc vse do masivnih protoplanetov. Asteroidi in kometi so tisti material, ki se mu ni uspelo združiti v kaj večjega in je ostal zamrznjen v času več kot štiri milijarde let.

Trojanski asteroidi naj bi bili še pristnejši praostanek od tistih v asteroidnem pasu. Na njih naj bi našli sledi še starejšega obdobja, trdijo pri Nasi, nastali pa naj bi še precej dlje po orbiti Jupitra.

Trojanci sicer niso le pri Jupitru. Skoraj vsak planet jih ima, tudi Zemlja (primer). A ker jih je daleč velika večina pri Jupitru, izraz kar enačimo s tamkajšnjima gručama.

Večina obiskanih bo iz grškega tabora, iz trojanskega tabora pa bo le poslednji 617 Patroclus.

Zanimivo, da pri tej misiji ni bilo zamud. Lucy so napovedali leta 2017 za oktober 2021 in tukaj smo, točno po urniku, pandemiji navkljub, in znotraj načrtovanega proračuna (500 milijonov dolarjev).

Sonda bo gradila na dosežkih že znane misije New Horizons za Pluton in po Kuiperjevem pasu. Nosila bo namreč izboljšane različice instrumentov RALPH in LORRI; pa tudi nekaj ključnih članov bo delovalo tako na Novih obzorjih kot Lucy. Nekaj prekrivanja je tudi z misijo OSIRIS-REx, ki je pred kratkim pobrala vzorec z asteroida Bennu. Skupen je instrument OTES, ki meri oddano toplotno energijo.

Naslednje leto bo izstreljena misija Psyche, namenjena k asteroidu 16 Psiha v asteroidnem pasu, kovinskemu telesu, ki naj bi bilo kovinsko jedro propadlega planeta.

Video: Posnetek izstrelitve

6. Aschbacher: Želim Evropejca na Mesecu pred letom 2029

Sorodna novica "V vesolju se dogajajo tektonski premiki"

Radio Slovenija je pred kratkim opravil intervju z generalnim direktorjem Evropske vesoljske agencije Josefom Aschbacherjem, v katerem je ta podal nekaj zanimivih komentarjev na vesoljske projekte in vlogo Ese. Poslušate ga lahko tukaj, spodaj pa je nekaj poudarkov.

Za začetek: Aschbacher se po lastnih besedah zaveda razvojnega zaostanka Evrope na nekaterih področjih raziskovanja vesolja. Moti ga, da nimamo vesoljske ladje za prevoz posadke (trenutno niti tovornice, čeprav smo nekoč imeli ATV), medtem ko se s svojimi ponašajo Rusija, ZDA, Kitajska, kmalu bo poletela indijska vesoljska ladja, Japonci pa imajo tovorno vesoljsko ladjo. Za zaostanek vidi dva razloga. Prvi je, da Evropa glede na svoj BDP primerjalno vlaga precej manj denarja kot denimo ZDA. Drugi: zaostala je pri spodbujanju komercialnega sektorja. Nasa namreč s svojimi komercialnimi programi in prenosom tehnologije učinkovito vzgaja zasebna vesoljska podjetja in nato od njih najema storitve (odmeven primer je SpaceX). Esa bo morala tak način delovanja (prirejeno) prinesti v Evropo in zagnati komercialni sektor, je med svoje ključne cilje uvrstil Aschbacher.

Zavrnil je sicer navedbe, da postaja evropska raketna industrija zaradi SpaceX-a nekonkurenčna. Nova evropska raketa Ariane 6 bo poletela prihodnje leto, Evropi bo zagotavljala neodvisen dostop do vesolja, s tehnološkega vidika bo zelo dobra, z vidika stroškov pa bo popolnoma primerljiva z drugimi, če pogledamo povprečno ceno izstrelitev, je navedel. Istočasno je izrazil nekaj kritike nad SpaceX-om. "Cena, ki jo zaračunava podjetje SpaceX, ni dejanski strošek rakete. In zagotovo veste, da je cena, ki jo SpaceX ponuja komercialnim strankam v Evropi, mnogo nižja, kot jo ponuja za isto storitev na enaki raketi za izstrelitve, ki jih financirajo ameriška vlada, torej Nasa, ameriško obrambno ministrstvo in drugi. Razlika v ceni je skoraj trikratna. Zakaj? Zelo preprosto: da pridobijo večji tržni del. Podjetje želi večji kos pogače in obenem želi s trga izriniti konkurente, zato ponuja toliko nižje cene. Ne bom rekel, da gre za dampinške cene, so pa mnogo nižje za komercialne stranke – tako pač pridobivajo tržni delež. A stroške je vendarle treba nekako pokriti, zato so cene v ZDA toliko višje. Takšna je realnost. Veste, takšne stvari se dogajajo tudi zunaj vesoljskega sektorja."

Aschbacher je odstrl nekaj zavese na prihodnja mednarodna sodelovanja. Esa je pravkar prejela ponudbo Kitajske in Rusije za sodelovanje pri projektu Mednarodne lunarne znanstvene postaje (poglavje 1). Ponudbo preučujejo. Generalni direktor Ese je ob tem poudaril, da je sicer sodelovanje z ZDA prioriteta, a da sodelovanja z drugimi ne izključujejo.

Obenem se Esa dogovarja z Naso o sestavi posadk pri programu Artemis. "Prav zdaj pa se pogajam, vendar v tem trenutku še nimamo potrditve, za sedež na odpravi, ki se bo spustila na površje. Rad bi videl, da bi se to zgodilo še pred koncem tega desetletja. Do leta 2029 bi torej želel, da evropski astronavt pusti svoje sledi na površju Lune. Smo torej še sredi pogajanj, ampak to je nedvomno moj cilj."

Aschbacher upa, da bo Rusija ostala pri projektu Mednarodne vesoljske postaje do leta 2030. Kaj pa po njej? "Moje mnenje je, da bo Luna vsekakor postala naslednja baza v vesolju po Mednarodni vesoljski postaji." Več v intervjuju.

7. Teleskop James Webb prispel v Francosko Gvajano

Vesoljski teleskop James Webb je iz Kalifornije (ZDA) prispel v Francosko Gvajano. Pritovorili so ga na francoski ladji MN Colibri, potovanje je bilo dolgo 9300 kilometrov, navaja Nasa. Začelo se je 26. septembra*, končalo 12. oktobra. Letala niso izbrali zato, ker je na poti med letališčem v Francoski Gvajani in izstreliščem nekaj mostov, ki tovora ne bi zdržali. Poleg tega so se bali morebitnih turbulenc med poletom in tudi tresljajev ob pristanku. Ladja je bila v primerjavi s tem precej mirnejša, plula je s povprečno hitrostjo 27 kilometrov na uro.

^{* V članku je bilo prvotno zapisano, da se je potovanje začelo 26. novembra, kar je napačno. Pravilno je seveda 26. septembra. Avtor se za napako opravičuje in zahvaljuje uporabniku brezposelni za opozorilo. Napaka je bila odpravljena 17. 10. 2021 ob 17.51.}

Sicer 6-tonski teleskop je bil položen v kovinsko zaščito, edinstven zabojnik STARRS z maso kar 76 ton. Visok je 5,5 metra, širok 4,6 metra in dolg 33,5 metra. Teleskop bi ščitil pred morebitnimi zapleti na poti, hkrati mu je zagotavljal čisto okolje z manj kot 100 zračnimi delci, večjimi od 0,5 mikrona, ter primerno temperaturo in vlažnost. Zaradi skupne mase teleskopa in vsebnika so morali nekoliko poglobiti zadnji del poti, reko Kourou vse do pristanišča Pariacabo. Celotno pot so vnaprej pregledali s satelitskimi posnetki, naročili popravilo neravnosti na cesti, odstranitev semaforjev in drugih višinskih ovir. Na cestah so potovali s hitrostjo od 8 do 16 kilometrov na uro. Transport devet milijard evrov vredne naprave pač ni šala. Posebne ukrepe so sprejeli, da bi se izognili morebitnim piratom na poti. Načrtovanih so imeli tudi več skrivališč, kjer bi teleskop lahko začasno zaščitili pred morebitno nevarnostjo.

Teleskop je zdaj v laboratoriju evropskega izstrelišča, kjer ga bodo integrirali z drugo stopnjo rakete Ariane 5. Izstrelitev je predvidena enkrat po 18. decembru, sledi mesec dni grizenja nohtov, ali se bo stotine mehanizmov sprožilo po načrtu ali ne.

Video 1: Odhod iz delavnice

Video 2: Vkrcanje na barko

8. NA KRATKO:

9. FOTO: Polna zvezdna porodnišnica

Hubblova ekipa je ta teden izbrala posnetek NGC 4666, spiralne galaksije, ki je 80 milijonov svetlobnih let stran. V njej nenavadno hitro nastajajo nove zvezde, domnevno zato, ker stabilnost tamkajšnjih oblakov plinov in prahu moti sosednja, pritlikava galaksija NGC 4668.

10. SKOK V ZGODOVINO: 45 let od drame v jezeru

14. oktobra 1976 je bila iz Bajkonurja na raketi Sojuz izstreljena vesoljska ladja Sojuz 23, skupaj s kozmonavtoma Vjačeslavom Zudovom in Valerijem Roždestvenskijem namenjena na vesoljsko postajo Saljut 5, spominja Roskozmos.

Med približevanjem je odpovedal samodejni sistem, ker je bil Sojuz 23 od postaje oddaljen več kot 100 metrov, postopka po pravilih niso mogli izvesti ročno. Priklop je bil zato odpovedan, na vrnitev na tla pa so morali počakati en dan, da bi lahko pristali na želenem mestu. Ker so imeli električne energije zgolj za dva dni, so večino sistemov na vesoljski ladji izklopili.

16. oktobra so se vrnili v ozračje in pristali v Kazahstanu, toda v delno zamrznjenem jezeru Tengiz. Vremenske razmere so bile neugodne: snežni metež, megla in temperatura –22 stopinj Celzija. Padalo je potegnilo kapsulo pod vodo. Bili so osem kilometrov od obale. Roskozmos navaja, da je v kapsulo začela vdirati ledena voda in ogrozila tako posadko kot električne sisteme. Evakuacija je bila nemogoča zaradi tlaka vode, poleg tega je bila kapsula prevrnjena, kar je bila še dodatna ovira pri odpiranju lopute. Premražena kozmonavta sta tako čakala in upala na rešitev, preden zmanjka kisika. Po pisanju angleške Wikipedije naj bi bili odgovorni prepričani, da sta mrtva. Reševalne ekipe so izvleko Sojuza 23 tako prestavile na naslednje jutro. Ker je bila kapsula pretežka za dvig s helikopterjem, so jo počasi po dnu privlekli do obale. Kozmonavta sta preživela. Sovjetska agencija TASS je takrat poročala, da je bil pristanek na vodi in da je posadka na varnem. Podrobnosti so prišle na dan šele v časa perestrojke.

NA VIDIKU:

Nedelja, 17. oktober – Sojuz MS-19 – vrnitev z Mednarodne vesoljske postaje

Četrtek, 21. oktober – KSLV 2 – prvi polet korejske rakete

Petek, 22. oktober – Ariane 5 – SES 17, Syracuse 4A

Nedelja, 24. oktober – Falcon 9 – DART