1. Druga oskrbovalna misija za kitajsko vesoljsko postajo

V ponedeljek ob 9.10 po našem času je z izstrelišča Venčang na jugu Kitajske poletela raketa Dolgi pohod-7. Po 597 sekundah je oddala tovor, tovorno vesoljsko ladjo Tjandžov-3, piše kitajska agencija Šinhua. Ta se je istega dne ob 16.08 priklopila na kitajsko vesoljsko postajo Tjangong. Dostavila je šest ton potrebščin, namenjenih naslednji odpravi s posadko Šendžov-13, ki bo dospela predvidoma oktobra.

To je bila 20. izstrelitev v kitajskem programu raziskovanja vesolja z ljudmi in 389. izstrelitev v raketni družini Dolgi pohod.

Dolgi pohod-7 je 60 metrov visoka raketa s štirimi stranskimi potisniki. V nižjo Zemljino tirnico ponese do 13,5 tone in 5,5 tone v 700-kilometrsko soncesinhrono tirnico. Prvič je poletela leta 2016, skupaj šestkrat z enim neuspehom (poglavje 4).

Postaja Tjangong (nebeška palača) je trenutno le en sam modul, 22,5-tonski Tjanhe, izstreljen konec aprila. Prihodnje leto prideta še dva modula, Ventjang in Mentgjan.

Pred dvema tednoma se je končala tričlanska odprava na omenjeno postajo (Šendžov 12). Tajkonavti so na njej preživeli tri mesece, kar je najdlje v kitajskem vesoljskem programu doslej (poglavje 5).

Video 1: Izstrelitev

Video 2: Priklop

2. Končala se je prva povsem zasebna odprava v orbito

V nedeljo ob 1.07 po našem času je v Atlantik pljusknila kapsula Crew Dragon – Resilience. S tridnevne odprave v orbito so se vrnili štirje ljudje, ki niso pripadali nobeni vesoljski agenciji ali vojaški organizaciji. Odprava je bila povsem zasebna, plačal jo je bogataš Jared Isaacman. S tem je uresničil sanje poleta v vesolje, spromoviral svoje podjetje in pomagal zbrati 200 milijonov dolarjev za otroško bolnišnico St. Jude. Vozovnice je financiral tudi preostalim trem članom posadke, ki si sicer podviga ne bi mogli privoščiti sami (več tukaj, 1. poglavje). V SpaceX-u pravijo, da je zanimanja za tovrstne misije, torej tri dni kroženja okoli Zemlje brez obiska vesoljske postaje, vse več in jih bodo tudi organizirali. To je torej začetek nove dobe potovanj v vesolje, ko bo zasebnih astronavtov več kot profesionalnih, naziv pa bo morda izgubil nekaj blišča.

Uporabljeni Dragon je prej že letel na misiji Crew-1. Ker tokrat ni šel na MVP, je imel priklopni mehanizem zamenjan za kupolo iz pleksistekla, skozi katero so se nadobudni astronavti razgledovali. Poleg tega so v orbiti opravili nekaj znanstvenih eksperimentov. Preostanek so imeli za uživanje v mikrotežnosti ... kolikor se tam uživati da, saj marsikoga v prvih dneh prevzame huda slabost. Vprašanje je tudi, kako udobno je biti tri dni stisnjen v majhen prostor s tremi sopotniki brez prhanja in opravljanjem potrebe le za zaveso. Da je bila uporaba stranišča "izziv", je po poletu navedel tudi prvi mož podjetja SpaceX Elon Musk. Je pa razgled najbrž nebeški.

Cene poleta niso razkrili, je pa glede na uporabljeno opremo najbrž stal vsaj 100 milijonov dolarjev.

Že decembra in januarja bodo Rusi dva turista v spremstvu profesionalnega kozmonavta s Sojuzom poslali na MVP (MS-20). Prihodnje leto pa bo Crew Dragon ponesel prvo zasebno odpravo (z enim profesionalnim astronavtom na krovu) na Mednarodno vesoljsko postajo v organizaciji podjetja Axiom Space (poglavje 5), takšne naj bi ponavljali vsako leto.

Video 1: Posnetek vrnitve

Video 2: Pogovor s posadko v orbiti

3. Nekaj novic o mednarodni (in ruski) vesoljski postaji

Ruska vesoljska korporacija Roskozmos je objavila javni razpis za izvajalca, ki bo z eksperimenti določil preostalo "življenjsko" dobo Mednarodne vesoljske postaje, poroča TASS. Za to je namenila 13 milijonov dolarjev. Rusi se še odločajo, ali bodo tudi po letu 2025 sodelovali pri projektu MPV, pri tem pa bo stanje materiala pomemben dejavnik.

Ruska akademija znanosti je sicer politiki priporočila, naj po koncu delovanja MVP-ja postavi nacionalno vesoljsko postajo ROSS. Njen koncept se počasi razvija. Po zadnji objavi Roskozmosa bo sestavljena iz sedmih modulov in ene centrifuge, ki bo kozmonavtom simulirala občutek težnosti. Dokončne specifikacije ROSS-a naj bi določili do leta 2025. Je pa prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin pred kratkim povedal, da bo ROSS za red velikosti učinkovitejši kot MVP in bo množično uporabljal umetno inteligenco (UI).

Rusija hkrati skupaj s Kitajsko načrtuje postavljanje znanstvene postojanke na tleh Meseca (poglavje 1). Ni jasno, kako bo vse to ob precej omejenem proračunu financirala.

Ruski inženirji in kozmonavti so ta teden poskusili elektronsko obuditi Evropsko robotsko roko, ki je na zunanji strani ruskega modula Nauka, sveže priklopljenega konec julija (poglavje 1). Očitno se je nekaj zapletlo, saj sporočila o delujoči napravi še ni. Esa je na Twitterju zapisala, da je težava v motenih komunikacijah med moduloma Nauka in Zvezda.

Naslednji novi modul bo ruski Prihal, izstreljen bo predvidoma novembra. Ta teden je prestal vakuumski preizkus, je sporočil Roskozmos.

VIDEO: Vodeni ogled po modulu MVP-ja

Francoski astronavt Thomas Pesquet je posnel videopredstavitev notranjosti modula Node 1 ameriško-evropskega dela Mednarodne vesoljske postaje.

4. Prvi Nasin robotski lunarni rover bo pristal na južnem polu

Sorodna novica Bo odkritje ledu pospešilo odprave na Luno?

Nasa je določila mesto, kjer bo leta 2023 pristal njen prvi lunarni rover Viper. Končal bo v kraterju Nobile na Luninem južnem polu, piše v sporočilu za javnost. Wikipedija navaja, da je krater širok 73 kilometrov. Zaradi lege in oblike so nekatere zaplate znotraj kotanje v večni senci, druge pa so šibko obsijane. Tam bi lahko bile večje zaloge vodnega ledu in prav to bo iskal in analiziral Viper. Vohljal bo tudi za morebitnimi drugimi uporabnimi elementi.

Potrjeval (ali ovrgel) bo oddaljena opazovanja sond LRO in LCROSS (denimo na povezavi desno).

VIPER se bo torej spuščal v večno senco, periodično pa se bo moral vračati na osončene predele, da si napolni baterije. Deloval bo predvidoma 100 dni, v tem času bo prevozil od 16 do 24 kilometrov na 93 kvadratnih kilometrov veliki zaplati. Misijo bodo najbrž podaljšali do odpovedi sistemov.

VIPER bo imel maso 430 kilogramov, velikost 1,5 x 1,5 x 2,5 metra. Opremljen bo s tremi znanstvenimi instrumenti in enometrskim vrtalnikom v tla. Najvišja hitrost bo 0,8 kilometra na uro. V nasprotju z avtomatiziranimi marsovskimi roverji ga bodo upravljali neposredno z Zemlje, saj je zamik le tri sekunde.

Še ena zanimivost: bo prvo lunarno vozilo s sprednjimi žarometi.

Izstreljen bo predvidoma proti koncu leta 2023 na raketi Falcon Heavy (SpaceX). Do površja bo poskušal prispeti s pristajalnikom zasebnega podjetja Astrobotic.

Nasa na Mesec še nikoli ni izstrelila robotskih samohodnih vozil (so pa neke vrste roverje na električni pogon vozili astronavti odprav Apollo). Sovjeti so v 70. letih uspešno pristali z dvema roverjema (Lunohod 1 in 2), v prejšnjem desetletju pa Kitajci z roverjema Jutu 1 in 2. Indijci so leta 2019 raztreščili svojega Pragjana.

Video: Ponazoritev načrtovanega mesta pristanka

Avdio: Nasina predstavitvena konferenca

5. Perseverance podobo na ogled postavi

Nasinemu marsovskemu roverju Perseverance je po uvodnih težavah (poglavje 6) uspelo pridobiti dva kamena vzorca, in sicer iz skale Rochette, sporoča institut JPL. Shranil ju je v titanijeva tulca v svojem "drobovju". Čez nekaj let jih bo položil na površje, od koder jih bo predvidoma pobrala druga vesoljska misija in jih odnesla na Zemljo. Medtem je instrument SHERLOC, ki je del robotske roke, izvedel spektralne analize tarčne skale. Ugotovil je, da je magmatskega izvora (bazalt), in tam našel tudi soli, ki nastanejo v stiku z vodo, kar pritrjuje teoriji, da je bilo v tamkajšnjem kraterju nekoč res Jezero. Kako dolgotrajno je bilo, pa bodo še poskušali ugotoviti.

Samohodno vozilo se bo kmalu odpravilo na področje z imenom "južni Seitah" in odvzelo tretji vzorec. Tam naj bi dobili starejše kamnine.

Nasa je povrh ta teden objavila paleto fotografij – objavljamo jih tukaj – in podala nekaj pojasnil o uporabljenih kamerah. Več informacij tukaj.

Perseverance se po kraterju Jezero potika od 18. februarja letos. Z njim je mali helikopterček Ingenuity, ki iz zraka fotografira okolico in s tem lajša načrtovanje poti.

6. InSight ni v "mrliški vežici", zaznal je nekaj močnejših potresov

Pred tednom dni, 18. septembra, je Nasina marsovska sonda InSight "praznovala" tisoči sol oziroma marsovski dan. Obstajala je možnost, da ga ne bi. Namreč, v aprilu so zaokrožila medijska poročila, da je InSight zaradi zaprašenosti panelov sončnih celic na podobni poti kot stara roverja Spirit in Opportunity. Prešibka električna energija, premalo notranjega gretja in konec misije v hudem marsovskem mrazu. Nasa je tedaj trditve, da je InSight v "mrliški vežici", zavrnila (poglavje 6).

A kot se bere v svežem sporočilu za javnost, je bila sonda dejansko v težavah zaradi zaprašenosti. Agencija je prisiljena ugasniti številne instrumente, da bi InSight ohranila, inženirji pa so poiskali nenavadno, protiintuitivno strategijo čiščenja. Vidna je v spodnjem videu. Na kratko: z robotsko roko so zajeli Marsovo prst in jo natrosili na platformo, upajoč, da bo drobce veter odnesel čez panele sončnih celic, drobci pa bodo s seboj potegnili prah.

Strategija je očitno delovala. Čiščenje in to, da se Mars bliža Soncu, sta povečali proizvodnjo električne energije, zato so znova vključili seizmometer.

Tako so prav 18. septembra zaznali potres z magnitudo 4,2, ki je trajal slabo uro in pol. Le mesec predtem, 25. avgusta, pa sta se zgodila potresa z magnitudo 4,2 in 4,1. Vse to so rekorderji, do zdaj je prvo mesto držal lanski z magnitudo 3,6.

Seizmologija je glavna naloga sonde, potem ko je njen "krt", ki bi se moral prebiti nekaj metrov globoko, ostal na površju (poglavje 7). S potresi "gledajo" v notranjost planeta in preučujejo njeno strukturo. Ključna ugotovitev? Skorja planeta je tanjša od pričakovane in naj bi bila dodatno stratificirana. Če je sestavljena iz dveh plasti, je debela 20 kilometrov; če je iz treh, pa 37 kilometrov. Marsov plašč sega do 1560 kilometrov globine. V sredini planeta je staljeno jedro s premerom 1830 kilometrov.

GIF-animacija: Seizmometer in premikajoči se oblaki v ozadju

7. Na Expo Dubaj tudi podjetje Skylabs

Javna agencija Spirit in gospodarsko ministrstvo se bosta oktobra skupaj s slovenskimi podjetji udeležila svetovne razstave Expo v Dubaju. Dogodek predstavlja odlično priložnost za svetovni prodor inovativnih rešitev domačih podjetij. Tam bodo tudi predstavniki mladega podjetja Skylabs iz Maribora. Skupaj z mariborsko univerzo so lani v vesolje izstrelili prvi slovenski nanosatelit Trisat. Več v videoprispevku Televizije Slovenija:

8. FOTO: Galaksije, ki so živele hitro in mlade umrle

Najbolj "rodovitno" obdobje rojevanja novih zvezd naj bi bilo pri treh milijardah let starosti vesolja (zdaj je staro 13,8 milijarde let). Zato so bili znanstveniki toliko bolj presenečeni, ko so v tem obdobju našli šest masivnih, a mrtvih galaksij. Mrtvih v smislu, da zaradi pomanjkanja vodika niso proizvajale novih zvezd. Opazovanja so izvedli na observatoriju ALMA in z vesoljskim teleskopom Hubble. Več podrobnosti tukaj in tukaj, znanstveni članek pa je objavljen v reviji Nature.

9. FOTO: Einsteinov stopljeni prstan

Galaksija (ali slovensko osvetje, meglenica) GAL-CLUS-022058s je lep primer Einsteinovega prstana. Einsteinov prstan nastane, ko svetloba nekega oddaljenega telesa obide takšno maso, da se močno ukrivi in popači. Posnetek je nastal lansko zimo, vmesni čas pa so znanstveniki izkoristili za dodatne raziskave galaksije. Preverili so svoj model težnostnega lečenja. Prek tega so ugotovili dejavnik lečenja, ki je 20, kar je podobno 48-metrskemu Hubblu. Nato so izračunali, da je svetloba oddaljene galaksije do nas prepotovala 9,4 milijarde svetlobnih let.

Video: Navidezno potovanje

10. NA KRATKO:

11. SKOK V ZGODOVINO: Mangaljan prispel k Marsu

Sorodna novica Foto: Izjemen uspeh za Indijo in njeno sondo Mangaljan

(Skoraj) na današnji dan je Indija doživela velik uspeh. Njena prva medplanetarna sonda Mangaljan se je 24. septembra 2014 utirila v orbito okoli Marsa. Bila je prva država, ki je uspešno dosegla orbito Marsa v prvem poskusu, in četrta z marsovskim orbiterjem (dotlej so se s tem kitili le Sovjeti, Američani in Evropska unija). Opremljena je "samo" s petimi znanstvenimi instrumenti, saj Indijci v uspeh niso polagali preveč upov in so z njo bolj ali manj preizkušali tehnologije. Ne glede na to deluje še danes. Indija pa pripravlja njeno "opolnomočeno" sestro, Mangaljan 2, ki bo izstreljena predvidoma leta 2024.

Video: Zadnje tri minute pred utirjenjem

NA VIDIKU:

Ponedeljek, 27. september - Atlas V - Landsat 9

Torek, 28. september - MVP - Polet in preklop Sojuza MS-18 na drugo mesto

Petek, 1. oktober - Epsilon - RAISE-2