Josef Aschbacher je letos spomladi prevzel vodenje Evropske vesoljske agencije (Esa), medtem ko je predtem vodil Esin program za opazovanje Zemlje, v katerega domeno sodijo evropski sateliti Sentinel programa Copernicus. V Aschbacherjevih rokah bo tako v veliki meri ležalo usmerjanje evropske vesoljske strategije v ključnem obdobju, ko se pomen vesolja in vesoljskih tehnologij za storitve, od katerih smo odvisni tu na Zemlji, skokovito povečuje. Tu so navigacija, telekomunikacije, medmrežje iz vesolja. Vse jasneje se tudi kaže, da utegne prav v vesolju potekati odločilni del tekme za prevlado med velesilami v 21. stoletju. Kje se v tem kontekstu vidi Evropa? Pri vlaganjih v vesoljski sektor danes močno zaostaja tako za ZDA kot za Kitajsko. Kakšna je torej vesoljska vizija za prihodnje desetletje novega generalnega direktorja Evropske vesoljske agencije? O tem smo se pogovarjali z Aschbacherjem, ki se je v Sloveniji mudil prejšnji teden, ko je slavnostno odprl za evropski vesoljski program zelo pomembno novo raziskovalno pridobitev, človeško centrifugo v Planici. Pogovor je nastal dan pred odprtjem.

Avdio: Radijski intervju

Sorodna novica Milijarder Branson uspešno do vesolja in nazaj

V vesolju se vse več dogaja. V orbiti je že kar gneča, število satelitov se naglo povečuje, poleg njih je tam vse več tudi tako imenovanih vesoljskih smeti. V polnem razmahu je tudi sveža vesoljska tekma, ki vključuje tako zelo ambiciozne načrte za habitate na Luni in Marsu kakor tudi načrte za pridobivanje surovin v vesolju. Prav letos smo odmevno vstopili v obdobje vesoljskega turizma, tektonski premiki pa se dogajajo na področju izstrelitvene industrije, torej pri samem dostopu do vesolja. Kako se Evropska vesoljska agencija odziva na te spremembe? Kaj je po vašem mnenju največji izziv?

Kot ste povedali, se v vesolju dogajajo tektonski premiki. Dva izmed najbogatejših ljudi na planetu, Jeff Bezos in Elon Musk, vlagata ogromno denarja v vesolje, pa seveda nista edina – tu so še številni drugi iz zasebnega sektorja. Ogromno, seveda, vlagajo tudi države: Združene države Amerike, Kitajska, Rusija, Japonska in številne druge. Skoraj vsak dan so v medijih novice o dogajanju v vesolju – zdaj o novi izstrelitvi Muskovega podjetja SpaceX, o turističnem poletu Jeffa Bezosa ali Richarda Bransona iz podjetja Virgin Galactic, pa o kitajskem pristanku na temni strani meseca, o kitajski vesoljski postaji, ki jo prav zdaj gradijo, in o tajkonavtih. Vsak dan se ogromno dogaja. Kot generalnemu direktorju Evropske vesoljske agencije se mi zdi ključno vprašanje, kaj tu počne Evropa, kakšno je evropsko stališče pri teh dogajanjih.

Če pogledamo na situacijo nekoliko bolj od daleč: obseg evropskega gospodarstva je po ekonomski moči primerljiv z ameriškim ali kitajskim, v vesolju pa ni tako. Evropa nameni področju vesolja približno šestino ali celo le sedmino sredstev, ki jih v te namene dajejo Američani. To govorim za javni sektor. Na zasebnem je razmerje še mnogo slabše. Leta 2020 so zasebne naložbe v ZDA znašale 7,5 milijarde ameriških dolarjev, v Evropi pa 500 milijonov. Razmerje je torej 1:15. Na mestu je vprašanje, zakaj ljudje zunaj Evrope namenjajo vesolju toliko denarja. Za to obstaja več dobrih razlogov. Vesolje ima strateško dimenzijo. Če si velesila v vesolju, si lahko tudi velesila na Zemlji, na svetovnem prizorišču. V vesolje se vlaga iz strateških, varnostnih in obrambnih razlogov. Veliko je vidikov, zaradi katerih še prav posebej ZDA in Kitajska, pa tudi Rusija, Japonska in drugi toliko vlagajo v to področje. Nikakor ne gre spregledati niti ekonomskih vidikov. Obseg z vesoljem povezane ekonomije zelo hitro raste. Trenutno njen obseg znaša približno 300 milijard dolarjev in ekonomske napovedi kažejo, da se bo v prihodnjem desetletju povečala na trilijon. Gre za občutno povečanje, ki se bo poznalo še zlasti v sektorju razvoja konkretnih aplikacij in storitev za končne uporabnike, prav na področju torej, na katerem je tudi Slovenija zelo dobra. Rast tu je zelo hitra, več kot 10 odstotkov na leto.

Tretji razlog pa je, da so vesolje in vesoljske tehnologije že zelo močno prisotni v vsakodnevnem življenju – od vremenskih napovedi do rabe v kmetijstvu in gozdarstvu. Uporabljamo jih za pomoč pri obvladovanju naravnih nesreč, poplav, požarov, neviht, pa seveda v polju telekomunikacij in navigacije. To so vse primeri, kako smo v vsakodnevnem življenju že odvisni od vesoljskih tehnologij. In seveda se v ta segment gospodarstva veliko vlaga. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti vloge, ki jo igra človekovo navdušenje nad vesoljem, nad astronavti, raziskovanjem vesolja in obeti, ki se odpirajo onkraj našega sončnega sistema. In, jasno, ob raziskovanju vesolja se vedno znova sprašujemo tudi, od kod pravzaprav prihajamo, kako se je vesolje sploh začelo. To so fantastična vprašanja in raziskovanje vesolja nam jih pomaga naslavljati. Vsak dan odkrivamo nove odgovore na stara vprašanja in vsak odgovor sproži nova vprašanja. A vprašanja o začetkih vesolja, življenja in ljudi, pa tudi o tem, kam smo namenjeni, so res zanimiva in kompleksna, in da bi nanje lahko odgovorili, moramo raziskovati vesolje – le tako lahko odkrivamo, kaj je okoli nas.

Vidikov pomembnosti vesolja je torej res veliko in mirno lahko rečem, da je na nekaterih področjih Evropa res odlična, na drugih pa ne. Prav temu bi se želel posvetiti, da zagotovim, da ne bi spregledali aktualnih smernic in priložnosti, da skratka zagotovim, da iz tekme ne izpademo.

Mislite, da boste lahko prepričali evropske države, da bi več vlagale v to področje? Kaj je pravzaprav glavni razlog, da so evropske investicije toliko skromnejše, še posebej glede na aktualni razvoj dogodkov in naglo rastoči pomen vesoljskih tehnologij?
To je največje vprašanje. Predvsem mislim, da v Evropi vesolje preslabo izkoriščamo. Vesolje oziroma vesoljski sektor nam lahko ponudita mnogo več in lahko bi ju mnogo več uporabljali, tudi v vsakdanjem življenju. To je vsekakor sporočilo, za katero bi želel, da ga evropski politiki slišijo. Imamo namreč številne čudovite možnosti, kako bi se lahko na vesoljske tehnologije bolj naslonili – denimo pri naslavljanju podnebnih sprememb, pri obvladovanju nesreč, pri navigaciji, satelitski komunikaciji, medmrežju iz vesolja in še marsikje drugje. Mnogo priložnosti je in morali bi jih izkoristiti. Realnost pa je, in to je naslednji pomemben vidik, da v Evropi nimamo skupne obrambne politike, zato obrambni in varnostni vidiki rabe vesolja, ki so gotovo zelo relevantni, niso dobro naslovljeni. Nekatere države sicer imajo svoje zmogljivosti, ničesar pa ni na vseevropski ravni.

Tudi pri raziskovanju pogojno rečeno bližnjega vesolja, pri raziskavah Lune in Marsa torej, so naše zmogljivosti zelo kakovostne, ampak njihov obseg je še naprej razmeroma skromen. Evropa nameni za raziskave vesolja le osem odstotkov tega, kar nameni Nasa. Z osmimi odstotki pa seveda ne moremo početi tega, kar počne Nasa z dvanajstkrat več sredstvi. Tu vsekakor nismo na isti ravni in rad bi, da se naši politiki tega zavedajo. Evropa tukaj zamuja priložnosti in nedvomno bi morala investirati več.

Ko govorimo o načrtih, kot so velikopotezne postojanke na Luni in Marsu, se vedno pojavijo tudi pomisleki, da bi lahko izdatna sredstva, ki so za te namene potrebna, bolje izkoristili tu na Zemlji. Kje gre po vašem mnenju iskati znanstvene in tudi družbene koristi človeških odprav v vesolje?
Naj obrnem vprašanje. Koliko mislite, da evropski državljan na leto nameni za vesolje?

Ne bi vedela.
Ugibajte.

Morda 50 evrov?
Odgovor je 12 evrov na osebo na leto. 12 evrov je v nekaterih evropskih državah cena kinovstopnice. Lahko vam zagotovim, da Esa za to ceno priskrbi res vrhunski film, vrhunsko zabavo, pa ne samo zabavo, tu gre za res dobro rabo vesolja. Hočem reči, naša naložba v vesolje resnično ni visoka. 12 evrov na državljana na leto tudi ni močna investicija. Kot rečeno, je sedmina tega, kar vlagajo ZDA. Nedvomno vsaka investicija, ne glede na področje, pomeni, da je treba vložiti finančna sredstva. A naj vam povem, koliko se vlaganja v vesolje povrnejo. Za oceno smo prosili neodvisne finančne strokovnjake, ki so pregledali vse z vesoljem povezane sektorje. V povprečju vsak evro, vložen v vesolje, na koncu prinese gospodarstvu 3,8 evra. Na določenih področjih, kot je denimo program Copernicus, namenjen opazovanju Zemlje, pa se vložek povrne kar desetkratno. Za vsak investiran evro jih torej dobite nazaj 10. Kako to deluje? Po eni strani ima neko podjetje delo in zaposluje ljudi, obenem pa s tem ustvarjate nove storitve, ker lahko na podlagi podatkov, ki jih pošiljajo sateliti Sentinel programa Copernicus, ustvarjate informacije, ki predstavljajo nove tržne priložnosti, nove storitve. Tudi v Sloveniji imate mala in srednja podjetja, ki so prav na tem področju zelo uspešna. Uporabljajo podatke programa Copernicus in so tisti ključni posrednik, ki investicije Ese in Evropske komisije spreminjajo v informacije, ki jih lahko uporabljajo običajni državljani, odločevalci, institucije, raziskovalne organizacije in tako naprej. Tako se ustvarja dodana vrednost: ustanovite novo podjetje, da ustvarja nov tip informacij in obenem zaposluje, plačuje davke in tako dalje. Multiplikator je torej pri Copernicusu ena proti deset.

Podatki evropskih satelitov programa Copernicus so na voljo v odprtem dostopu, kar seveda odpira mnogo različnih možnosti uporabe. Ampak glede na to, kar ste že povedali, se sprašujem, kako zagnana so evropska podjetja pri izkoriščanju teh možnosti. Omenili ste slovenska podjetja. Zdi se, da bi lahko v Evropi z vsemi temi podatki, ki so na razpolago, naredili še precej več.
Seveda bi lahko naredili mnogo več. A naj tu omenim eno podjetje, pa ne bi rad delal kakšne promocije, a jih dobro poznam, ker smo veliko sodelovali. Sinergise je slovensko podjetje, ki je zelo pametno pristopilo k podatkom s Sentinelov in pripravilo rešitev, ki prek sistema v oblaku omogoča širok dostop do teh podatkov. Sodelujejo s številnimi mednarodnimi podjetji in seveda z Evropsko vesoljsko agencijo in s svojim delom omogočajo, da se ti podatki lahko vsestransko uporabljajo, da jih pravzaprav lahko uporablja kdor koli na svetu. To je nedvomno izrednega pomena in pomemben adut, ki ga imate v Sloveniji.

Podjetja se seveda ukvarjajo z različnimi aplikacijami. Nekatera omogočajo dostop do teh podatkov za širše skupnosti prek novih oblačnih storitev, druga te podatke uporabljajo za spremljanje poljščin v kmetijstvu ali za odzivanje na nesreče, denimo ob morebitnih poplavah. V tem konkretnem primeru želite najprej vedeti, katera območja so bolj izpostavljena poplavam in torej bolj ogrožena. Če pa pride do poplav, želite vedeti, kateri mostovi so prehodni, katera območja so poplavljena, katere ceste so pod vodo, kako lahko torej pomagate ljudem. Ko se voda umakne, morate oceniti škodo. Tako državni organi kot zavarovalnice želijo vedeti, koliko kmetijskih površin je bilo uničenih, koliko hiš je bilo uničenih in tako naprej. Vse te informacije lahko zagotovijo vesoljske tehnologije. Tako da je področij, kjer njihova raba pride prav vsakodnevno, zelo veliko. In to velja tudi za priložnosti, ki se tu odpirajo. Mislim, da lahko Slovenija, ki ima zelo dinamičen sektor malih in srednjih podjetij, izredno veliko pridobi z uporabo tovrstnih podatkov. Še vedno so namreč premalo izkoriščeni in dalo bi se narediti mnogo več, a v Sloveniji vidim še veliko potenciala.

Sorodna novica Kaj lahko slovenska podjetja ponudijo Esi? Veliko.

Kako torej ocenjujete sodelovanje Slovenije z Evropsko vesoljsko agencijo po prvih petih letih pridruženega članstva?
Slovenija je mlada dežela v Esi, je pridružena članica Evropske vesoljske agencije. Je seveda majhna država, kot vsi dobro vemo, a je zelo dinamična. Začetek je bil morda nekoliko počasnejši, a moram reči, da se je zdaj Slovenija že zelo lepo ujela in okrepila svoje dejavnosti pod našim okriljem. Njena geografska povrnitev vplačanih sredstev, kot temu rečemo, je 1, kar pomeni, da dobro izkoristite sredstva, ki jih vplačujete v Eso. Ta se namreč vračajo v slovensko gospodarstvo prek slovenskih podjetij, ki sodelujejo z Eso.

Sorodna novica "Slovenija je presenetila Evropsko vesoljsko agencijo"

Vsekakor pa je priložnosti še veliko in nedvomno bi lahko mnogo več podjetij raslo in sodelovalo z Eso, če bi bil tudi vaš prispevek večji. Osnovno načelo Evropske vesoljske agencije je namreč tako, da vedno poskrbimo, da se denar, ki ga države vložijo v Eso, prek gospodarskih pogodb tudi vrne v nacionalna gospodarstva. Seveda tudi v sodelovanju z drugimi podjetji v drugih državah, kar je gotovo velika prednost delovanja v evropskem prostoru. Moram pa dodati, da nam pogosto pri sodelovanju z vašo državo zmanjkuje manevrskega prostora, ker v skladu s prejetimi sredstvi pač ne moremo skleniti še več pogodb s slovenskimi podjetji. Tega bi si sicer želeli, ker tu vidim veliko potenciala za nadaljnjo rast.

Sorodna novica V Planici odprli Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo

Na obisku v Sloveniji se boste udeležili tudi odprtja človeške centrifuge v Planici (intervju je potekal dan pred odprtjem). Kaj je pretehtalo, da je prav raziskovalni laboratorij Instituta Jožef Stefan v Planici postal ena od le treh ustanov, kjer bo Evropska vesoljska agencija raziskovala vpliv umetne težnosti na človeka? Kaj pričakujete od raziskav v Planici?
Pričakujem veliko. V Planici je zelo močan medicinski raziskovalni center, ki nudi izvrstno okolje tudi za naše astronavtske raziskave, še zlasti za biomedicinske raziskave na človeški centrifugi, ki nas močno zanimajo. Stoji tudi na nekoliko višji nadmorski višini, kar zagotavlja dobro izhodišče za simulacije okolja z manj kisika, kar je v vesolju seveda vedno težava. Gre za kombinacijo dejavnikov. Eksperimente z ležanjem v postelji, ki simulirajo posledice pomanjkanja težnosti, ki smo jih v preteklosti že izvajali v sodelovanju s planiškim laboratorijem, želimo zdaj nadgraditi z eksperimenti na centrifugi, ki nam bo omogočila simulirati razmere nizke težnosti, s kakršnimi se bodo astronavti srečali v vesolju. Seveda Planice ne bomo izstrelili v vesolje, raziskovali bomo kar tu na Zemlji. Ampak s simuliranjem razmer v vesolju bomo raziskovali, kako se človeško telo odziva na razmere mikrogravitacije in obenem na razmere z manj kisika, kar je specialno področje planiškega centra. Kombinacija teh znanstvenoraziskovalnih zanimanj je zelo unikatna in zato smo se odločili, da je Planica odlična lokacija za to centrifugo. Tovrstni napravi sta le še v Toulousu in v Kölnu, kjer je sicer Esino astronavtsko središče, tako da je Slovenija gotovo lahko ponosna. Planica je vsekakor edinstven, prav poseben kraj in priložnost je resnično enkratna, tako da se res veselim odprtja.

Kaže pa tudi, da Evropsko vesoljsko agencijo raziskave dolgoročnejšega bivanja človeka v vesolju zelo zanimajo. Kako pravzaprav vidite prihodnost v tem pogledu? Prej ste izpostavili, koliko manj sredstev Evropa namenja za vesolje v primerjavi z Združenimi državami Amerike. V kolikšni meri bomo torej Evropejci dejansko lahko prisotni na Luni in Marsu?
Zagotovo se bomo tja podali v sodelovanju z drugimi partnerji, še zlasti z Naso. Na Luno se že podajamo skupaj.

Pa imamo Evropejci že zagotovljen tudi sedež pri programu Artemida, ki je krovni Nasin program, namenjen vrnitvi na Luno?
Imamo sedeže na Mednarodni vesoljski postaji. Kot veste, imamo prav zdaj tam astronavta. Imamo tudi zagotovljene tri sedeže za Lunarni portal, za orbitalno postajo torej, ki bo krožila okoli Lune. Prav zdaj pa se pogajam, vendar v tem trenutku še nimamo potrditve, za sedež na odpravi, ki se bo spustila na površje. Rad bi videl, da bi se to zgodilo še pred koncem tega desetletja. Do leta 2029 bi torej želel, da evropski astronavt pusti svoje sledi na površju Lune. Smo torej še sredi pogajanj, ampak to je nedvomno moj cilj.

Kako torej vidite, glede na preusmeritev pozornosti na bolj oddaljene cilje, prihodnost mednarodne vesoljske postaje? Kaj ji bo sledilo?
Mednarodna vesoljska postaja je zdaj že več kot dvajset let stara, a še vedno deluje precej dobro. To je zelo pomembna infrastruktura. Je najobsežnejša skupna investicija številnih držav. Največji delež seveda prispeva Nasa, a tudi Rusija, ESA, Japonska in Kanada. To je zelo dobra kombinacija držav. Pogosto ljudje pravijo, da na Zemlji ZDA in Rusija ne sodelujejo dobro, a v vesolju je to mogoče.

Vseeno Rusi vse več govorijo o svoji lastni postaji v prihodnosti.
Res je. Kljub temu pa verjamem – to sicer še ni potrjeno –, da bomo življenjsko dobo Mednarodne vesoljske postaje uspešno podaljšali do 2030. In verjamem oziroma upam, da bo, če bo ta načrt potrjen, z nami ostala tudi Rusija. Vsekakor vidim postajo v uporabi še vsaj nadaljnjih sedem, osem, morda celo devet let, kar je vendarle dolgo obdobje. Naslednji koraki pa so seveda Lunarni portal in sama Luna ter nato naprej proti Marsu. Kaj bo tu počela Evropa? Vsekakor Evropa ne bo sama gradila kapacitet za pot na Mars. To bi bilo predrago. S tehnološkega vidika bi to sicer zmogli, kajti tovrstne zmogljivosti imamo. A tu gre za ogromna finančna sredstva, zato bomo sodelovali z drugimi partnerji, še posebej seveda z Naso. Tako kot danes to počnemo na vesoljski postaji, kjer tesno sodelujemo z Naso, a tudi z Rusi in z drugimi, tako bomo šli tudi na Luno skupaj z Naso. In tudi ko bomo šli naprej od Lune, proti Marsu, bomo najverjetneje šli skupaj z Naso.

Bo Esa v vesolju sodelovala tudi s Kitajsko? Bo morda evropski astronavt obiskal njihovo vesoljsko postajo?
To je zelo dobro vprašanje. Kajti pravkar sem dobil ponudbo Kitajske, in tudi Rusije, za sodelovanje na njihovi lunarni raziskovalni postaji. Prav zdaj preučujemo to ponudbo. Vsekakor je moja prednostna naloga sodelovanje z Združenimi državami in z Naso. Ne bi izključeval sodelovanja z drugimi, a ZDA so gotovo prioriteta.

Sorodna novica Esa bi gradila kolonijo na oddaljeni strani Lune

Vaš predhodnik na čelu Ese Johann-Dietrich Wörner je glasno zagovarjal zamisel o lunarni vasi na površju Meseca, kjer bi sodelovale različne države. Kitajsko-ruska zamisel gre nekoliko v to smer, a Združene države so vsaj trenutno zelo zadržane do sodelovanja s Kitajsko.
To sicer drži, a v tem trenutku smo še zelo oddaljeni od česa konkretnega. Glejte, ne Rusi ne Kitajci ne Američani za zdaj še niso na Luni. Vsekakor bo treba najprej videti, kako se bo vse skupaj razvijalo. Moje mnenje je, da bo Luna vsekakor postala naslednja baza v vesolju po Mednarodni vesoljski postaji. Mislim tudi, da bodo Američani in ameriška podjetja investirali v Luno. Tam se marsikaj odpira. Tamkajšnji viri lahko služijo kot izhodišče za gradnjo infrastrukture, pa tudi kot izhodišče za odprave dlje naprej, denimo proti Marsu. Tudi mi imamo številne načrte – nekateri so bolj v predalu, drugi pa bolj na mizi –, a videli bomo, kako se bodo stvari razvijale v prihodnjih letih. Ključna razlika pa je predvsem v tem, da bo v prihodnje pri teh načrtih mnogo intenzivneje sodeloval tudi zasebni sektor. Nekaj dela bomo nedvomno opravile vesoljske agencije, toda znatno več kot doslej bodo postorili zasebniki. Na področju raket je to že zelo očitno. Tu so že zdaj Jeff Bezos, Elon Musk in drugi, prepričan pa sem, da bomo v tem desetletju priča skokovitemu naraščanju naložb zasebnega kapitala v vesolje.

Kako pa bo Esa ostala konkurenčna na področju izstrelitev? Tu gre vendarle za temeljno infrastrukturo, ki omogoča dostop do vesolja, s tem pa tudi enakovrednejše sodelovanje – pa čeprav za konkretne izstrelitve nato namesto lastnih uporabite katero od drugih možnosti, ki so na voljo. Danes je videti, kot da si vsi prizadevajo prekopirati SpaceX-ovo raketo Falcon 9. Kakšen bo tu Esin odgovor? Ariane 6, ki je še v razvoju, se zdi kot nekoliko pozen odgovor.
Po načrtih bo Ariane 6 izstreljena leta 2022.

Bo lahko konkurenčna? Glede na cene, ki jih za izstrelitve zaračunava SpaceX?
Odvisno, kako definirate konkurenčnost. Cena, ki jo zaračunava podjetje SpaceX, ni dejanski strošek rakete. In zagotovo veste, da je cena, ki jo SpaceX ponuja komercialnim strankam v Evropi, mnogo nižja, kot jo ponuja za isto storitev na enaki raketi za izstrelitve, ki jih financirajo ameriška vlada, torej Nasa, ameriško obrambno ministrstvo in drugi. Razlika v ceni je skoraj trikratna.

Zakaj?
Zakaj? Zelo preprosto: da pridobijo večji tržni del. Podjetje želi večji kos pogače in obenem želi s trga izriniti konkurente, zato ponuja toliko nižje cene. Ne bom rekel, da gre za dampinške cene, so pa mnogo nižje za komercialne stranke – tako pač pridobivajo tržni delež. A stroške je vendarle treba nekako pokriti, zato so cene v ZDA toliko višje. Takšna je realnost. Veste, takšne stvari se dogajajo tudi zunaj vesoljskega sektorja. Vprašanje, ali je Ariane 6 konkurenčna Falconu, zato v tem pogledu ni pravo. Vprašati se morate, ali je Ariane 6 dobra lansirna raketa, ali izpolnjuje potrebe, ki jih Evropa ima, da torej lahko svoje satelite neodvisno od vseh drugih dostavi v orbito. In tu je odgovor: da. Ariane 6 je s tehnološkega vidika zelo dobra lansirna raketa, z vidika stroškov in cene je tudi povsem primerljiva drugim ponudnikom na trgu. Sicer ni tako poceni, kot so nekatere ponudbe komercialnih ponudnikov, še posebej podjetja SpaceX. Če pa pogledate povprečno ceno izstrelitev, je vendarle povsem primerljiva. Izstrelitve so subvencionirane tako v Združenih državah Amerike kot v Evropi, na Japonskem, v Rusiji ali kjer koli drugje.

Vodenje agencije, kot je Esa, zahteva delovanje na različnih časovnih ravneh. Po eni strani mora cela paleta aktualnih, tekočih projektov potekati brezhibno, v pravo smer pa je treba peljati tudi zelo dolgoročne načrte. Kakšna je torej vaša vizija, Josef Aschbacher?
Imam velike načrte: za Evropo v vesolju in vesolje v Evropi. Ko razmišljate o vesolju, morate razmišljati o naslednjem desetletju. Razvoj slehernega projekta namreč traja dolgo in vedeti morate, kje boste čez deset let. Da pa bi tja prišli, se morate stvari lotiti že danes. Zato seveda imam velike načrte. Mislim, da moramo nekaj stvari spraviti v red. Na prvem mestu samo sodelovanje med Evropsko komisijo in Evropsko vesoljsko agencijo. Esa ni bila vedno v vseh pogledih fantastična in zelo si prizadevam, da sodelovanje močno izboljšamo. To sva storila že s komisarjem za notranji trg Thierryjem Bretonom; prav na moj prvi dan na čelu Ese sva dorekla sporazum FFPA, torej okvirni sporazum o partnerstvu in finančnem sodelovanju med Evropsko komisijo, Eso in novo agencijo Evropske unije za vesoljski program. FFPA smo potem uradno podpisali junija letos. Želim pa si, da bova s komisarjem Bretonom tesno sodelovala tudi pri naslednjih vesoljskih projektih, kot so varna povezljivost, izstrelitvene zmogljivosti in številni drugi. V tem kontekstu lahko omenim še t. i. pospeševalnike, za katere verjetno še niste slišali, ker gre za povsem nov Esin program, ki javno še ni bil predstavljen.

Drugo področje, na katerem moramo v Evropi res veliko narediti, je komercializacija. Omenjali ste SpaceX in Jeffa Bezosa, obstaja pa še veliko drugih podjetij, ki so izrazito komercialno usmerjena, in Evropa nedvomno mora nadoknaditi zaostanek na tem področju. Silicijeva dolina ogromno vlaga v celo množico podjetij, predvsem s pomočjo skladov tveganega kapitala, s poceni denarjem, če hočete. Tudi Evropa se mora tu aktivirati in priskrbeti denar za fantastična mlada podjetja z briljantnimi idejami, ki morajo ostati v Evropi. Preprosto ne gre, da jo zapuščajo in odhajajo v Silicijevo dolino, da bi tam uresničila svoje sanje. Kar veliko takih podjetij je, ki so začela v Evropi, pa tu niso imela ustreznih pogojev in so potem odšla v ZDA, v Silicijevo dolino, in so zdaj zelo uspešna. Kratko malo si želim, da takšna podjetja ostanejo v Evropi.

Briljantni znanstveniki in inženirji iz Slovenije bi morali imeti priložnosti v Evropi, da bi tukaj gradili svoja podjetja in bili uspešni. To pa pomeni, da moramo biti hitrejši, da jim moramo pomagati pri začetkih in zagotoviti lažji dostop do financiranja. Temu se resnično želim posvetiti na evropski ravni, z Evropsko investicijsko banko, s skladi tveganega kapitala in drugimi deležniki.

Veliko pozornosti moramo nameniti tudi varnosti in zaščiti. To so pomembna področja vesoljskih tehnologij, kjer pa je Evropa skrb vzbujajoče podrazvita. Tu bi res želel videti napredek – tako glede zagotavljanja varnosti na tleh s pomočjo boljše uporabe satelitov kot same varnosti v vesolju, torej zaščite satelitov, kibernetske varnosti in podobnih vidikov.

In navsezadnje bi želel transformirati Eso tako, da bo kos vsem tem izzivom, da bo torej tudi v prihodnje med najbolj dinamičnimi in uspešnimi vesoljskimi agencijami na svetu. Vsekakor želimo zagotoviti, da bomo dobro opremljeni in v pravem položaju za spopad z izzivi prihodnjega desetletja.

Pojdiva ob koncu pogovora še k zelo aktualnemu in znanstveno izjemno pomembnemu veleprojektu. Decembra letos bo z izstrelišča Kourou v Francoski Gvajani na Esini raketi Ariane 5 poletel Vesoljski teleskop James Webb, dolgo pričakovani naslednik Hubbla. Čutite kaj nervoze? Na ta teleskop znanstvena skupnost čaka že dve desetletji in sredstva, ki so šla vanj, gredo v milijarde.
Na to čakamo res že zelo dobro. Seveda gre predvsem za Nasin projekt, tako da vprašanja glede zamud in cene, prosim, naslovite nanje, ampak drži pa tudi, da gre za skupni projekt, v katerega je Evropa močno vpeta. To je brez najmanjšega dvoma fantastičen teleskop, ki bo znatno spremenil naše razumevanje vesolja. Zato sem resnično vznemirjen in komaj čakam, da vidim, kaj bo prinesel. Morate si namreč predstavljati, da nam bo omogočil, da pogledamo nazaj skoraj do samega začetka vesolja, do 200 milijonov let po velikem poku. Vesolje je danes staro skoraj 14 milijard let in nova spoznanja o tem, kako se je pravzaprav vse začelo, nam bodo pomagala razumeti vesolje in njegov razvoj.

Zagotovo bo fascinantno. Odprle se bodo povsem nove perspektive, ki bodo daljnosežno vplivale na naše samorazumevanje, poznavanje vesolja, planetov, sončnih sistemov in nam pomagale lažje odgovarjati na večni vprašanji: od kod prihajamo in kam gremo.

Seveda sem nekoliko nervozen, da se bo vse dobro izšlo. Izstrelitev bo namreč potekala na raketi Ariane 5. Zelo sem vesel, da se je Nasa odločila za našo raketo. To je vsekakor velika čast, mora pa seveda vse iti po načrtih. To bo nedvomno velik trenutek.

Kje ga boste pričakali?
V Kourouju bom skupaj z vodjo Nase, Billom Nelsonom, in številnimi drugimi. Počakali bomo na izstrelitev in nedvomno bo to zelo poseben trenutek.