Dolgo je potekala razprava, ali je v teh mrzlih kraterjih, kamor nikoli ne posije sonce, led, ki bi se lahko stopil v pitno vodo ali pa se celo spremenil v pogonsko gorivo.

Nasina misija v letih 1998 in 1999 je zaznala, da je v kraterjih vodik, za katerega so znanstveniki predvidevali, da je v molekulah vode. Plovilo Pentagon Clementine pa je že štiri leta prej, po razlagah nekaterih znanstvenikov, potrdilo obstoj vode v kraterju Shackleton. Drugi so temu nasprotovali in menili, da podatki kažejo, da gre najverjetneje za skale, in ne za led.

Ledu ni ali pa ga prekriva prah
Zadnje domneve potrjujejo tudi podatki japonskega satelita Kaguja. Podobe so bile posnete med Luninim poletjem, ko na rob kraterja Shackleton posije dovolj svetlobe, da do kraterja seže šibka osvetlitev.

Juniči Harujama iz japonske agencije za raziskovanje vesolja je z ekipo analiziral podatke, ki jih je zbral satelit. Ocenili so, da je temperatura b kraterju nižja kot -183 stopinj Celzija. Vendar pa podobe, ki jih je posnel satelit, ne kažejo nobenih svetlih točk, ki bi dokazovale zaplate ledu.
Podatki bi tako lahko pomenili, da v kraterju Shackleton sploh ni ledu, ali pa da led, ki morebiti obstaja na Luni, prekriva prah.