Fotografije posebnega radarja na površju lune kažejo temne, gladke zaplate, ki se raztezajo v dolžini med tremi in 70 kilometri. Vsi znaki kažejo, da gre za velikanske bazene tekočine, zelo podobne običajnim jezerom na Zemlji, celo z rekami, ki jih polnijo s tekočino.

Cassinijev poseben radar lahko prodre skozi plast fotokemične meglice, ki obdaja luno in običajnim kameram onemogoča fotografiranje površja. Opažena jezara so bila najdena na severnem tečaju, v ozkem pasu, ki ga je v širini 250 in dolžini dobrih 1.000 kilometrov zajel Cassini med preletom. V tem pasu naj bi se nahajalo kar 75 jezer metana.

Razmere za bivanje nemogoče
Površje Titana je večinoma sestavljeno iz dušikovih in ogljikovih spojin, ker pa se temperatura le redko dvigne nad -179 stopinj Celzija, so znanstveniki dolgo brez pravih dokazov domnevali obstoj jezer metana. Menijo, da se utekočinjen metan obnaša podobno kot voda na Zemlji.

Tako naj bi imel Titan kot edini znani primer poleg Zemlje v Osončju celo "hidrološki" cikel z izhlapevanjem metana v ozračje in njegovo vrnitvijo v obliki dežnih kapelj, ki se združujejo v potoke, reke in končno jezera. Nekatere visoke vrhove Titana naj bi pokrival celo metanski sneg, poroča BBC.

Misija Cassini-Huygens je skupni projekt ameriške vesoljske agencije Nasa, Evropske vesoljske agencije Esa in italijanske vesoljske agencije Asi.