Bil je 7. oktober 2000. Davo Karničar je kot prvi človek v zgodovini nepretrgoma smučal z Mount Everesta do baznega tabora. Z vrha sveta na višini 8848 metrov se je spustil do baznega tabora na višino 5350 metrov. Višinsko razliko 3500 metrov je presmučal v dobrih petih urah. V Planinskem vestniku so novembra 2000 zapisali: “Slovenski alpinisti so bili za ta svoj podvig telesno izvrstno pripravljeni. Karničar in Oderlap sta iz baznega tabora prišla v Zahodno globel, kjer je stal drugi višinski tabor, v komaj šestih urah in takoj po prihodu nista mogla prehvaliti tamkajšnje gorske idile: šotori so bili postavljeni na varni ploščadi, dvajset korakov od njih je izpod ledu tekel potoček, sonce je sijalo, prekrasni so bili razgledi na zahodno steno visoko zasneženega Lotseja. V tem taboru je prespal tudi zdravnik dr. Gorjanc, ki je sklenil imeti ordinacijo tako visoko, da bi bil še bolj pri roki, če bi bilo potrebno.”

Dr. Jurij Gorjanc je zdravnik kirurg, dolgoletni gorski reševalec in alpinist. Spominja se ekstremnih razmer na odpravi z Davom Karničarjem jeseni leta 2000: “Ključno sem se identificiral s tem, da sem predvsem zdravnik, a sem imel tudi sam možnost iti na vrh, pa sem v tistem zadnjem naskoku proti višinskemu taboru prišel do 7300 metrov, višje pa ni bilo prostih šotorov. Pokojni Davo mi je zelo direktno rekel, da sem tako ali tako prišel dovolj visoko in mi dal jasno vedeti, naj opustim željo po nadaljnjem vzponu. Zdaj, ko razmišljam nazaj, se zavedam, kakšna modrost je bila to!“ V ekstremnih razmerah takšne odprave bi bilo nesmiselno tvegati, da se kar koli zgodi zdravniku: “Hvaležen sem za to izkušnjo, ki pa mi nekaj časa ni dala miru.“

Dva plus tri je lahko tudi sedem

Za Jurijem Gorjancem je dolga kariera gorskega reševalca, v kateri se je srečal z različnimi izkušnjami in izidi reakcij v ekstremnih razmerah: "Največkrat se zgodi, da smo v helikopterski posadki razporejeni po dva spredaj in trije zadaj. Dva plus tri je pet. So pa bile situacije, ko je bilo dva plus tri sedem. Takrat si ljudje tako zelo zaupajo. Tudi v najbolj mejnih in meglenih razmerah nam uspe rešiti ponesrečenca, ko se zdi to nemogoče. Nasprotno pa so tudi situacije, ko je dva plus tri tri, to je takrat, ko drug drugemu gledamo pod prste, ko ni zaupanja ali pa drugemu ne bomo privoščili do te mere, kot bomo privoščili sebi."

Tudi gorske reševalce, vajene najbolj ekstremnih razmer, lahko marsikaj preseneti. Tudi najbolj tragični razpleti žal niso izjema. Jurij Gorjanc poudarja, da je tudi sicer v življenju ključna celostna presoja. "Tisti, ki se na spremembe odzovejo prej, evolucijsko gledano lažje preživijo v ekstremnih situacijah. Tega se v resnici vsi zavedamo, a odzivamo se različno. Če gre v gorah bolj za kratkoročne odzive na podlagi izkušenj, pa je na primer pri koronavirusu potreben drugačen premislek. Najprej stroke, pa tudi vsak posameznik mora gotovo ozavestiti svojo reakcijo, da bo vedel, zakaj tako ravna."

Možgani in ekstremne razmere

Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek poudarja ravnovesje starejšega in novejšega dela možganov, amigdale in prefrontalnega korteksa. "Včasih je čas za paniko in prav je, da se amigdala aktivira, včasih pa je dobro uporabiti tudi prefronalni korteks. Tudi zaradi njega bomo premagali virus."

Sogovornik poudarja, da bomo, ko bomo pogledali nazaj, ugotovili, da smo v zgodovini imeli že veliko podobnih ekstremnih razmer, kot je tokratna pandemija. "Možgani nekaterih ljudi so bolje opremljeni za ekstremne razmere kot drugi. Mladi so lahko veliko bolj prilagodljivi, recimo tudi zaradi fiziološkega optimizma, ki pa je lahko tudi varljiv. Starejši pa imajo tako imenovano kognitivno rezervo."

In kakšna je pri tem vloga adrenalina? Zdravnik in gorski reševalec Jurij Gorjanc pravi, da adrenalin ni nujno nekaj negativnega, a opozarja: "Adrenalin nas vodi samo in vedno znova samo samemu k sebi, četudi tega ne znamo ozavestiti. Kot družba lahko funkcioniramo šele, ko stopimo skupaj, ko delujemo kot skupnost. Tu je adrenalin kot tak kontraproduktiven. Do določene mere nam res lahko pomaga tudi v ekstremnih razmerah, če znamo presoditi, kam nas vodi, a moramo biti previdni. Na neki način se vsak bori proti narcisu v sebi, pravijo pa, da so narcisi največji adrenalinski odvisniki. Toda moramo se odzivati tako, da imajo od tega korist tako naši bližnji kot družba."

Odločati se za dobro

Tako imenovani "boj ali beg", ki ga uravnava naš limbični sistem v možganih, pa je mnogo več kot le iskanje ravnotežja in ravnovesja v zahtevnih okoliščinah. Kot pojasnjuje Jurij Gorjanc, sta solidarnost in sočutje nekaj, kar tudi njega rešuje, kadar se zahtevne razmere vmešajo v odnose, pa naj si bo to v službenem ali kakšnem drugem okolju: “Pater Sekolovnik mi je nekoč rekel: ‘Drugi so v redu.‘ To je aksiom, ki me je pretresel v samem bistvu, saj probleme navadno projiciramo navzven.”

Ob tem se zamisli tudi nad časi, v katerih živimo in ki postavljajo celo vrsto izzivov odnosom in nam samim: “Obdobje koronavirusa me sili k temu, da se vprašam, kateri odnosi so bistveni za moj obstoj. Kaj je bistveno, da sem. Zakaj je pomembno, da sem zadovoljen sam s sabo in prijazen z drugimi. Že zdaj je prisotno vse, da smo srečni tukaj in zdaj. Tu je seveda vedno neki boj, ki bo ostal, in s tem bojem se je treba pač sprijazniti. Da se odločam za dobro, to je boj.”