Medtem ko dva najbolj znana obraza tega obrata, podjetji Meta in Twitter, doživljata najhujše pretrese v času svojega obstoja, se sprašujemo, kako naprej. Se bo Spletu 3 (ang. WEB3), ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, uspelo izogniti podobni usodi in s tehnologijo vendarle postaviti pravičnejše temelje za prihodnji razvoj?

Bitcoin, etherium, kriptovalute, blockchain oziroma tehnologija veriženja blokov, NFT, DAO, DeFi – to so izrazi za digitalne tehnologije, ki orisujejo novo, tretjo generacijo interneta, tako imenovani WEB 3 ali v slovenščini Splet 3. Preden pogledamo v prihodnost, pa se na hitro ozrimo v preteklost.

Splet 1 (ang. WEB1) je bila prva generacija interneta, ki so jo sestavljali decentralizirani in odprtokodni protokoli, uporabnice in uporabniki pa so lahko predvsem brskali po spletnih straneh, česa drugega pa niso mogli početi. Splet 2 (ang. WEB2) je omogočil povezljivost in komunikacijo, sočasno z odpiranjem in povezovanjem pa sta se paradoksalno zgodila centralizacija in zapiranje – tehnološki giganti si lastijo velik del komunikacije in trgovine, države pa orodja in aplikacije uporabljajo za nadzor ljudi. Gre za nov družbeno-ekonomski model, ki ga Vladan Joler poimenuje novi ekstraktivizem, Janis Varufakis pa tehnofevdalizem. Splet 3 (ang. WEB3) naj bi končal te skrajno izkoriščevalske prakse, privatizacijo in monopoliziran nadzor. Nove platforme in aplikacije naj bi postale last uporabnic in uporabnikov, ki bodo prek njih lahko soodločali o tem, v kakšni družbi želijo živeti.

O teh idejah in konceptih razmišlja filozofinja Aude Launay, ki po večini raziskuje področje kripta in decentraliziranih avtonomnih organizacij (DAO). Novembra se je udeležila mednarodne konference »Od skupnega do NFT-jev«, ki je v organizaciji Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma in pod pokroviteljstvom platforme konS potekala v Kinu Šiška in na kateri so razpravljali o sodobni digitalni kulturi in kritično preiskali premik od odprto deljenih do na kriptu temelječih oblik lastništva.

Vabljeni k branju intervjuja.

Čas, v katerem živimo, ima veliko različnih poimenovanj. Od liberalne demokracije in koncu zgodovine, o katerem je v devetdesetih govoril Francis Fukuyama, smo se pomaknili v globalni neoliberalizem, ki ga je Naomi Klein poimenovala kapitalizem katastrofe, razvoj digitalnih tehnologij je prinesel monopolno delovanje tehnoloških gigantov in njihovo zlitje z vsakdanjim življenjem, kar Vladan Joler poimenuje novi ekstraktivizem, Janis Varufakis pa tehnofevdalizem. Kako kot filozofinja razmišljate o sodobnem politično-ekonomskem sistemu, kako bi opisali obdobje, v katerem smo zdaj?
Mislim, da smo med dvema obdobjema. Tehnofevdalizem je po mojem mnenju koncept, ki opisuje Splet 2, sama pa razmišljam o konceptu, ki ga ljudje imenujejo Splet 3, WEB3. Če na kratko opišem – Splet 1 je bil statični splet, s katerim ni bila mogoča interakcija, Splet 2 je tako imenovani participativni sloj interneta, s poplavo družbenih omrežij, kar je uporabnice in uporabnike preoblikovalo v proizvajalke in proizvajalce podatkov, nepripravljene proizvajalke in proizvajalce podatkov, ki so jih počrpale velike platforme. Splet 3 je pravzaprav negacija te vizije tehnofevdalizma, saj uteleša temeljne vrednote »cypherpunka« – to so decentralizacija, peer 2 peer, odprtokodje, anonimnost, zato smo po mojem mnenju med tema dvema obdobjema spleta.

Splet 1 je bil splet informacij, Splet 2 splet komunikacij in zdaj Splet 3 splet vrednosti. Ste lahko nekoliko bolj konkretni in razložite, kaj je torej WEB3, Web 3.0, Splet 3, Splet 3.0. Kdaj se je o njem začelo govoriti, s pojavom kriptovalut in tehnologije veriženja blokov?
Izraz Splet 3, WEB3, je leta 2014 skoval Gavin Wood, soustanovitelj eteriuma in ustanovitelj podjetja polkadot. Takratno prihodnost je opisal kot decentraliziran spletni ekosistem, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov. Po mojem mnenju je to pot, po kateri bodo ljudje končno spet prevzeli nadzor nad internetom v svoje roke.

Zdaj se veliko govori o kriptu, tehnologiji veriženja blokov in NFT-jih. Ljudje oziroma širša javnost ne razume prav zares, za kaj gre in kako se to uporablja, veliko je bilo špekulacij in zato tudi veliko prostora za prevare. Obljuba o hitrem zaslužku velikega bogastva brez vlaganja pretiranega truda je bila zelo mamljiva, zato se je zgodil velik pritok denarja v digitalni prostor. Kako vi vidite in razumete ta proces, lahko razložite, kaj se je po vašem mnenju zgodilo?
Rekla bi, da se ob razvoju vsake velike pomembne tehnologije oblikujeta dva pola. So ljudje, ki bi svet radi spremenili, in ljudje, ki bi radi le počrpali čim večjo vrednost. Tudi NFT-ji, "non fungible tokens" oziroma nezamenljivi žetoni imajo dve plati. Naj razložim, za kaj gre. Gre torej za digitalne žetone, ki imajo stalno identiteto, ohranja jo tehnologija veriženja blokov. Token oziroma žeton je torej digitalna reprezentacija objekta ali odnosa. Lahko gre za odnos lastništva, identitete, dostopa, uporabe, volilne pravice. Kot podoben primer v fizičnem prostoru naj navedem avtobusno vozovnico, kartico zvestobe, bankovec, vozniški izpit, potne liste, rojstne liste in vso papirologijo – to so vse tokeni oziroma žetoni, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Nekateri so zamenljivi – lahko jih menjamo za druge žetone iste narave. Če torej izgubim svojo avtobusno vozovnico, lahko vedno kupim novo, če vam posodim pet evrov, mi je vseeno, ali dobim nazaj isti bankovec ali ne, gre za isto vrednost. Potem pa so tu žetoni, ki se jih ne da menjati, na primer rojstni list ali potni list. Na povsem enak način je lahko kriptožeton ali zamenljiv, kot kripovaluta, bitcoin, eterium ali katera druga, ali nezamenljiv, kot risba, ki smo jo identificirali kot NFT. Oba tipa žetonov sta pomembna v ekosistemu tehnologije veriženja blokov.

Lahko, prosim, nekoliko bolj podrobno razložite, za kaj gre pri nezamenljivih žetonih, ki jih poznamo kot NFT-je?
NFT-ji po večini omogočajo razlikovanje med različnimi digitalnimi objekti. Ti objekti so lahko sicer razen identifikacijske kartice, ki jo zagotavlja NFT, v vseh drugih pogledih identični. Omogočajo torej, da digitalne objekte združujemo z oprijemljivimi objekti, ki se jih običajno definira kot nezamenljive. Hkrati je tudi običajno, da je ideja o nezamenljivosti partikularna. Seveda gre tudi tukaj za mehanizem soglasja, strinjanja o lastnosti, ni to temeljna lastnost objekta. Če mi na primer posodite bankovec za pet evrov, ki sem ga prej omenila, in ga daste v žep, kjer ga imate nekaj dni, potem se bo bankovec zmečkal, spremenil in bo zelo drugačen od tistega, ki je prišel naravnost iz tiskarne. Seveda gre za družbeni konsenz, ta je tisti, ki oba bankovca dela enakovredna. Na neki način lahko rečemo, da je zamenljivost družbeni koncept in tako ali tako v resnici ne obstaja. Ampak digitalni svet je edini svet, v katerem je zamenljivost resnična, recimo temu tako.

Digitalna datoteka je vedno podobna drugi digitalni datoteki, saj jo lahko vedno kopiramo in reproduciramo. Tukaj NFT res pomeni veliko spremembo. Če sem lahko nekoliko bolj konkretna, NFT je torej kos kode, zelo malo vrstic kode, ki povezujejo medijsko datoteko, to je lahko besedilo, e-pošta, zvok, video, kar koli, ki torej to povezujejo z datoteko z metapodatki, oboje skupaj pa torej sestavlja NFT. NFT-ji so, po mojem mnenju, seveda, veliko več, kot ti slabi razlogi, zaradi katerih se o njih pogovarjamo v medijih. Torej te velike številke in nore cene, dražbe. Niso samo to, ampak so velik potencial in predstavljajo upanje na veliko, veliko področjih življenja, ki so po večini zunaj sveta umetnosti in sveta proizvodov.

Morda lahko naštejete nekaj primerov?
Naj navedem področje decentralizirane znanosti. To je še posebej nov način zamišljanja financiranja znanosti in raziskovanja, pa tudi področje objavljanja patentov. Z decentralizirano znanostjo lahko denimo množično financiramo znanstvene raziskave in objavljamo raziskave prek NFT-jev. To hkrati omogoča javno dostopnost raziskav, če je to potrebno, hkrati pa je to lahko zaščita pred neverodostojnimi akterji na področju, zato lahko v NFT vneseš različne vrste avtorizacij in tako prevzameš nazaj nadzor nad podatki, ki so vpisani v NFT. Ali pa izredno zanimive uporabe pri decentraliziranih identitetnih sistemih. Gre za idejo tako imenovane prenosne identitete.

V tem svetu večina ljudi dobi državljansko identiteto od države, v kateri živijo, katere državljanke in državljani so. Seveda imamo veliko ljudi, ki nimajo nobenega državljanstva, ki nasprotujejo državljanstvu v različnih obdobjih svojega življenja zaradi različnih razlogov. Če pomislimo. Identiteta nam ne bi smela biti dana od zunanjega vira, ampak bi morala biti samopostrežna. Mi bi morali imeti možnost, da sami odločamo o tem, komu bomo razkrili svojo identiteto. Na primer, izjemno zanimivo se mi zdi, da bi lahko izbirali, katere dele identitete bomo razkrili. Ko vstopiš nekam, kjer zahtevajo polnoletnost – zakaj bi ob podatku o svoji starosti moral razkriti tudi, kje živiš, v katerem kraju in državi? To vse piše na osebni izkaznici, pa to ni podatek, ki je ključen za identifikacijo. Seveda vsa ta tehnologija pravkar nastaja, govorim torej o nekaterih primerih zdajšnje uporabe in tudi prihodnje, kot so sistemi identifikacije, ki torej zdaj nastajajo, še niso v širši rabi, ampak se testirajo. Vendar v to smer se premikamo in to je po mojem mnenju ena zanimivejših temeljnih rab NFT-jev in zato ves čas branim to idejo in nasprotujem enostranskim in nezanimivim idejam, ki jih širijo mediji.

Kdo so razvijalke in razvijalci te tehnologije, od kod prihajajo, kdo jih financira? Kdo so gonilni konji tega razvoja? So to korporacije, raziskovalni inštituti, znanstvenice in znanstveniki, morda posamezne države ali pa le posameznice in posamezniki vsak za svojim zaslonom?
Tu so posamezne razvijalke in razvijalci, ki delajo ali sami ali za zagonska podjetja ali pa so združeni v makerDAO – to je ena od digitalnih avtonomnih organizacij. Seveda so tudi tehnološki giganti tisti, ki vlagajo v razvoj, pa tudi države in institucije. Kot primer lahko omenim CBDC – Central Bank Digital Currency, torej digitalne valute centralnih bank, ki so uradne državne uporabe kriptovalut. Moram pa reči, da se očitno najzanimivejši razvoj dogaja v majhnih skupinah razvijalk in razvijalcev, ki se združujejo v zagonskih podjetjih ali drugačnih ekipah. Rekla bi, da razvoj po večini poteka, rada bi to imenovala na dobri strani risalnega žebljička, ampak si seveda inovacije hitro prilastijo korporacije in države. Je pa hecno, ker si je denimo NFT-je nekako prilastilo tudi sodstvo. Junija je sodnik v Združenih državah, pozneje pa še en v Londonu, dovolil uporabo NFT-jev za blokiranje kriptodenarnic slabih hekerjev, prevarantov. NFT so poslali v kriptodenarnico, čeprav ime lastnika denarnice ni bilo znano. To je bil prvi tak primer, gre za razburljivo kot tudi strašljivo rabo NFT-jev. Dogaja se torej hitrejše prisvajanje novih tehnologij kot v preteklih nekaj letih, zdi se, da so velike institucije in podjetja ujeli razvoj, ampak še vedno bi tehnologijo lahko uporabili na boljše načine.

Se lahko tu ustaviva za hip. Rada bi preverila, ali prav razumem, kaj govorite. Sodnik, ki ga omenjate, je odredil uporabo NFT-ja za blokiranje kriptodenarnice? Lahko, prosim, razložite, kako NFT to naredi, kako blokira kriptodenarnico?
Ja, gre za to, da lahko tako izdaš sodne dokumente osebi, katere identitete ne poznaš. Šlo je za to, da je prevara označena v verigi blokov. Imamo torej nekoga, ki je v velikem hekerskem vdoru ukradel osem milijonov dolarjev. Seveda ne poznaš identitete tatov, vidiš pa naslove njihovih kriptodenarnic v verigi blokov. Zato je mogoče poslati NFT brez dovoljenja prejemnika, saj imaš na verigi blokov dokaz, da je denar v tej denarnici ukraden. Tožilstvo običajno potrebuje identiteto človeka, ki ga želi sodno preganjati, torej ime in naslov človeka, z NFT-ji pa tega ne potrebuješ.

Ja, to je zelo zanimivo, še posebej z zornega kota zgodovinskega razvoja tehnologije. Vedno so nove tehnologije najprej bleščeči svetilniki upanja, ki nakažejo pravo pot, ampak na neki točki pa se svetloba razprši, razblini, žarnica pregori in vse ladje se raztreščijo na čereh, če lahko nekako metaforično opišem našo rabo tehnologije. Splet 2, ki je v naša življenja prinesel pametne telefone s kamerami in družbene medije, je dajal upanje, da je lažem dokončno odklenkalo. Mislili smo, da bo zavladala resnica, da bo vedno nekje nekdo lahko razkril lažnive centre moči, izkazalo pa se je ravno nasprotno. Dezinformacije so preplavile splet in naša vsakdanja življenja, alternativna dejstva so zmagala nad resnico. Zakaj se po vašem mnenju vedno vse sfiži? Zakaj ne zmoremo inovacij uporabiti za oblikovanje pravičnejšega sveta? Bo Splet 3 po vašem mnenju to končno omogočil, je torej pravičnost vpisana v samo tehnologijo, ali pa nas čaka že videni scenarij, le v drugačni, morda še hujši obliki? Kako vi vidite to dinamiko med utopičnimi in realnimi rabami tehnologije?
Po mojem mnenju ne moremo preprečiti, da si tehnološke inovacije prisvojijo različni akterji. Tega procesa se ne da ustaviti, seveda ne. Edino, kar lahko storimo, je, da kar se da pozitivno sami uporabljamo tehnologijo. Množična raba pa potem spremeni stvari. Ne od zgoraj navzdol, začeti je treba pri koreninah, torej pri uporabnicah in uporabnikih. Ampak dihotomija, ki je ta hip zelo zanimiva pri spletu tretje generacije, je med dvema idejama, ki ju ljudje imenujejo "solarpunk" in "lunarpunk". Ne vem, ali ste že slišali za to?

Ne, nisem. Lahko, prosim, razložite?
Torej, "solarpunk" je literarno in umetniško gibanje, ki si zamišlja trajnostno prihodnost, v kateri smo povezani z naravo in skupnostjo. No, naj najprej osvetlim zgodovinske korenine tega. "Cyberpunk" si je zamišljal zelo distopično prihodnost, "cypherpunk" pa se je v osemdesetih in devetdesetih s kodo začel boriti proti tej že zelo individualizirani moči v podobi tehnoloških gigantov, ki so nasprotniki odprte kode, za kar se zavzema »cypherpunk«. Zdi se, da v Splet 3 na tako imenovani dobri strani, na strani navadnih ljudi, obstajata dve težnji. Pri "solarpunku" gre za poudarek na sodelovanju, odmikanju od nacionalne države kot edinega sredstva za politično koordinacijo, in zavračanje velikih korporacij kot edinega sredstva za gospodarsko koordinacijo.

Kaj predlagajo oziroma za kaj se zavzemajo? Za transparentnost. Te ideje spremlja tudi zelo močna estetika, ki ponuja prostrane pokrajine z veliko sonca in bujnega rastlinja in vse je nekako končno v redu. Na drugi strani pa so ljudje, ki se identificirajo kot privrženci "lunarpunka", to pa je utopična vizija prihodnosti, v kateri se družbe tudi ločijo od države, ampak pri tem ohranijo zasebnost. Glavna dihotomija med obema vizijama je torej tista med transparentnostjo in anonimnostjo. Privrženci »solarpunka« so bolj optimistični, če na kratko povzamem njihove ideje, svet bi lahko spremenili, če bi se ljudje organizirali mimo držav po načelu popolne transparentnosti. To je vizija, ki je tudi v jedru tehnologije veriženja blokov, saj so podatki dostopni vsem. Vemo pa, da se podatki, takoj ko so vsem dostopni, uporabijo za obsojanje ljudi, vohunjenje, saj to ne ohranja zasebnosti.

Zato je verjetno zelo pomembno, tukaj se trudim ostati malo nevtralna, ampak … bolje bi bilo, če bi ohranili anonimnost. Po mojem mnenju je tako, ne bi pa rada razlagala stvari le iz svojega zornega kota. Privrženci »lunarpunka« uporabljajo estetiko temnega gozda, ki je bila, zgodovinsko gledano, v daljni zgodovini najboljša obramba. Gozd je bil prostor, kjer so se v preteklosti skrivali revolucionarji, čarovnice, danes pa predstavlja prostor pobega pred tehnološko dominacijo in nasiljem, ki ga države izvajajo z avtomatiziranim orožjem, brezpilotnimi letalniki in tako naprej. Če to vizijo torej postavimo v širšo zgodovinsko perspektivo, gre za isto utopično vizijo družbe, ki se krepi stran od države in v kateri ljudje lahko živijo svobodno in v skladu s svojimi prepričanji. To je po mojem mnenju zelo zanimiv odsev dogajanja na področju Spleta 3.

Ja, to je res zelo zanimiv pogled na vprašanje, kako torej razvijati tehnologijo, da ne bo postala še bolj sofisticirano orodje represije, nadzora, izkoriščanja in manipulacije. Da bo torej zaveznica vseh in ne le tistih, ki imajo moč, denar in oblast. Spregovoriva zdaj o decentraliziranih avtonomnih organizacijah. To je področje, s katerim se raziskovalno ukvarjate in ga zato zelo dobro poznate. Lahko torej najprej, prosim, razložite, kaj je to DAO, kaj je to decentralizirana avtonomna organizacija?
Veliko različnih ravni definiranja tega, kaj je DAO, obstaja. Naj povem, da gre za način, kako se ljudje združijo za dosego skupnega cilja in zberejo denar za uresničitev tega cilja. To je najosnovnejša in najkrajša mogoča definicija. Seveda obstaja zelo zelo veliko načinov, kako udejanjiti ta koncept. Pomembno je, da te organizacije niso registrirane v nobeni državi ali mestu, niso vezane na nobeno fizično ozemlje, ampak na tehnologijo veriženja blokov. Sodelovanje in koordinacijo med vsemi udeleženkami in udeleženci omogoča hitrost teh transakcij. Sodelujoče vpišeš na verigo blokov, ti lahko denar hitro prispevajo na skupni račun in glasujejo o uporabi teh sredstev. Obstaja veliko različnih načinov glasovanja, ki jih ta ekosistem preizkuša ta hip. Zame je to zelo zelo zanimivo, zato sem se odločila, da se posvetim tej temi. To je torej prostor, kjer se demokracija in demokratični procesi prihodnosti oblikujejo, začenjajo pa se tudi uporabljati v institucionaliziranem svetu.

»Quadratic voting« oziroma kvadratno glasovanje, ki na primer omogoča financiranje razvijalk in razvijalcev odprte kode, so oblikovali ustvarjalke in ustvarjalci Spleta 3. Kvadratno glasovanje omogoča, da se slišijo glasovi veliko različnih ljudi v nasprotju z večino, ki je običajno najglasnejša. To se ne da preprosto razložiti zelo jasno, saj gre za zelo kompleksne enačbe. Če poenostavim. Na eni strani imaš en glas za odločitev, ki jo želiš podpreti, in na drugi strani enega človeka, ki uporabi deset glasov, da podpre isti predlog. Ta en človek torej porabi vse glasove, ki jih je imel na voljo za to odločitev, precej prej, kot če bi o tej odločitvi odločalo deset ljudi. Ta mehanizem je precej bolj odprt za glasove, ki se jih sicer ne sliši zelo dobro – manjšinam in manjšim skupnostim torej omogoči, da se jih bolje sliši.

Obstaja še zelo veliko drugih različnih procesov, šla bi preveč v podrobnosti in nočem izgubiti pozornosti ljudi. Ampak mislim, da je to jedro prihodnosti politike, predvsem politike, ki jo oblikujejo ljudje in ne institucije, ki ni ljudem vsiljena. Morda na tem mestu lahko citiram Amirja Taakija, ki pravi, da je to, kar v resnici počneta DAO in DeFi, uničevanje proprietarnega modela moči in kapitalističnih monopolov. DeFi je krovni izraz za decentralizirane finance, torej še eno področje Spleta 3, je pa tudi način, kako zaobiti bančni sistem, če zelo na kratko pojasnim.

Se lahko zdaj v tem pogovoru pomakneva od programske k strojni opremi. Kakšne naprave bomo uporabljali za dostopanje do Spleta 3? Če je bil osebni računalnik vstopna točka za Splet 1, pametni telefon za Splet 2, kaj bo naprava, ki nam bo na široko odprla vrata v Splet 3? Bomo do njega še vedno dostopali prek prenosnih računalnikov in pametnih telefonov ali pa bomo za to imeli novo napravo, ki nas bo prav tako očarala in zasvojila, kot so nas pametni telefoni?
Ne vem (smeh). Lahko pa rečem, da je eden od ciljev velikega dela Spleta 3 omogočiti množično uporabo decentraliziranih financ, o katerih sem prej govorila. Gre za način, kako, kot rečejo "bank the unbanked", omogočiti dostop do finančnih storitev tistim, ki nimajo bančnega računa, so zunaj institucionalnih financ ali živijo v državah, v katerih nimajo, če se vljudno izrazim, demokratičnega sistema. Cilj je, da bi do vseh sistemov, ki temu nasprotujejo, dostopali kar se da preprosto, z osnovnim pametnim telefonom.

Ideja je tudi znižati okoljski odtis, ki ga ima tehnologija. Veliko ljudi se trudi razvijati sisteme in protokole, ki lahko delujejo na preprostih tehnologijah, kot je denimo raspberry pi, ali na računalnikih in pametih telefonih, ki niso najnovejši modeli. Na drugi strani so seveda korporacija meta in druga podjetja, ki vlagajo v graditev tako imenovanega metaversa. Mimogrede, ta ima po mojem mnenju ta hip zelo široko in nejasno definicijo. Lahko recimo mislimo o njem kot o nekem vzporednem svetu, v katerega lahko vstopiš z VR-napravami, ki si jih namestiš na glavo. Ampak to ni tehnologija za vsakogar, to je tehnologija, ki omogoča pobeg iz tega sveta. Na drugi strani pa so ljudje, ki nove tehnologije sidrajo v resnični svet. Edini način, kako lahko to storijo, je ta, da postanejo dostopne prek preprostih naprav.

Ko ste ravno omenili metaverse. Pravite, da je to ta hip še zelo ohlapen, širok in nedefiniran termin. Bi utegnil metaverse postati vstopna točka za prisvajanje Spleta 3? Tehnološki monopolisti verjetno ne bodo stoično gledali, kako nastaja Splet 3, jim odvzema dobičke in jih izrinja iz centra moči?
Ja, seveda. To smo lahko videli na primer tudi pri prepovedi tornado casha v Združenih državah. Gre za prisvajanje tehnologije, kot sem že prej rekla, in odmikanje od prvotnih idej. Trenutno vidimo kar nekaj žalostnih prisvajanj tehnologij ali pa primerov regulacije, kot to počne Apple z NFT-ji v svoji trgovini za aplikacije. Platforme bodo vedno poskušale preprečiti odprtost tehnologij in tako vizijo idealnega Spleta 3. Gibanje z nasprotne strani se bori proti temu in nenehno razvija svoje platforme. Zato je treba izobraziti ljudi kar se da temeljito, da se bodo lahko na primer naučili kovati svoje NFT-je in se jim v prihodnosti ne bo treba zanašati na platforme, ki si bodo prisvojile tehnologije, ko jih bomo razvili. Mislim, da smo prav zdaj v odločilnem trenutku, ko si še vedno lahko prisvojimo to novo tehnologijo in ustvarimo nekaj, kar nam bo služilo, da se nam ne bo treba zanašati na platforme, ki bodo sistem zaprle. Vedno lahko ta proces le opazuješ, ampak ljudje morajo vedeti, da imajo zdaj to priložnost in da to ni zašifriran jezik. Ko gre za razvoj Spleta 3, je treba po mojem mnenju največ truda vložiti prav v izobraževanje o tem ekosistemu.