Ameriški znanstveniki so uspešno preizkusili napravo, ki pošilja električno energijo po zraku, ne da bi potrebovala žice ali kable. Uspelo jim je, da je zasvetila 60-vatna žarnica, oddaljena dva metra.

Napravo so poimenovali WiTricity in bi jo lahko uporabljali za napajanje tudi drugih električnih porabnikov, kot na primer prenosnih računalnikov. Sestavljata jo dve bakreni tuljavi s premerom 60 centimetrov, oddajnik, ki je priklopljen na vir energije, in sprejemnik, povezan z žarnico. Ko vklopimo električno energijo v oddajniku, bo žarnica zasvetila, čeprav med njima ni nobene fizične povezave.

Z meritvami so pokazali, da preizkusna naprava lahko prenaša energijo s 40-odstotno učinkovitostjo. Žarnica je svetila tudi, ko so med tuljavi postavili lesene, kovinske ali elektronske prepreke.

Skrivnost je v resonanci
Naprava izkorišča resonanco, ki povzroča vibriranje predmeta, ko v njegovi bližini sprostimo energijo z določeno frekvenco. Če imata dva predmeta enako resonanco, si lahko izmenjujeta energijo, ne da bi pri tem vplivala na druge predmete v bližini. V vsakdanjem življenju poznamo veliko primerov resonance. Eden izmed njih je vsem znan pojav, ko izvabimo različne zvoke iz enakih kozarcev, napolnjenih z različno količino tekočine. Če zelo glasno zapojemo isti ton, kot ga izvabljamo iz enega od kozarcev, lahko kozarec celo poči.

WiTricity ne izkorišča zvočne resonance, ampak resonanco elektromagnetnih valov z zelo nizko frekvenco. Pri poskusu so tuljavi nastavili na nihanje v resonanci 10 Mhz, med seboj sta vzpostavili vez in si začeli pošiljati energijo. Z vsakim valom energije se je v tuljavah povečala električna napetost. To se je stopnjevalo, dokler na površju ni bilo dovolj energije, ki se je lahko sprostila proti žarnici.

Kopičenje energije je razlog, da se kozarec s tekočino ne zlomi takoj, ko zadenemo njegov ton. Tudi kozarec "zbira" energijo, in ko je ima dovolj, se steklo zlomi.

Poskusil je že Tesla
Ameriški znanstveniki Tehnološkega inštituta iz Massachusettsa niso prvi, ki so predvidevali možnost brezžičnega prenosa energije. Nikola Tesla je že v 19. stoletju poskušal vzpostaviti brezžični prenos energije, a je njegov najpogumnejši načrt o gradnji 29 metrov visoke antene v New Yorku propadel, ker mu je zmanjkalo denarja. Drugi znanstveniki so razvijali mehanizme, ki bi usmerjali oddajnike energije, kot na primer laserji. A ti potrebujejo neprekinjeno linijo svetlobe in jih zato ne moremo uporabiti za napajanje naprav v svojih domovih.

Naslednji cilj znanstvenikov je zmanjšati velikost naprav, povečati njihov doseg in izboljšati zmogljivost.