Trenutno je vsaka uporaba satelitov v vojne namene oz. za vohunjenje prepovedana, a zelo razširjena. V mednarodni skupnosti je zaživela ideja, da se nekaterim satelitom dovoli kroženje okoli Zemlje z namenom boja proti terorizmu, je za Tanjug povedal Vladimir Sekić, doktorand Mednarodnega inštituta za letalsko in vesoljsko pravo Univerze v Haagu.

"Če iz vesolja nadzirate Zemljo, lahko sčasoma locirate priprave na teroristične napade ali oborožen spopad ter tudi vremenske nevšečnosti in se pripravite na njih ali jih celo preprečite," pravi Sekić, ki pripravlja doktorsko diseratacijo na temo legalizacije izkoriščanja vesolja v vojne namene.

Nadzirano pošiljanje satelitov
Mednarodni inštitut za letalsko in vesoljsko pravo Univerze v Haagu, Združeni narodi, Svetovna trgovinska organizacija in Nato razpravljajo o vprašanju uporabe satelitov v vesolju, ki bi jo nadziral ZN. "Ideja legalizacije predvideva, da bi lahko vsaka država v vesolje poslala satelite in jih postavila v geostacionarni položaj, pri tem pa bi bile države podvržene nadzoru, da ne bi bilo zlorab tega prava," razlaga Sekić.

Meddržavno sodišče tudi "vesoljsko sodišče"
Vohunjenje s sateliti, ki poteka vsakodnevno, je javna skrivnost. Postavitev pravnih norm in pogojev za uporabljanje satelitov, ki bi veljali za vse države, bi vpeljalo red in preprečilo morebitne spore med državami. Sekić meni, da bi Meddržavno sodišče v Haagu, ki rešuje spore med državami, izvajalo arbitraže, če bi se zgodili "vesoljski spori". Ti so se do zdaj reševali po diplomatskih poteh, saj ne obstaja pravna regulativa, ki bi jo sodišče lahko uporabljalo. Kot primer je navedel padec ruskega satelita na kanadsko ozemlje leta 1979, ki je uničil pol jezera in bližnjega gozda. Kanadske oblasti so zbrale ostanke satelita, od Sovjetske zveze pa za odkup ostankov zahtevale velikansko količino denarja. Rusi so to zavrnili, vse pa se je končalo z diplomacijo. Sovjetska zveza je po plačilu odškodnine za jezero in gozd dobila dele satelita.

Trenutno se v vesolje veliko satelitov pošilja iz mednarodnih voda, ki ne pripadajo nobeni državi, tako da nobena država ni odgovorna za škodo, ki jo morebiti povzročijo sateliti. To je le ena od težav, ki se bodo morale kmalu rešiti.

Sprejemanje pravnih regulativ je upočasnila svetovna gospodarska kriza, saj so za sestanke, na katerih razpravljajo o teh vprašanjih, ki naj bi dala mednarodne konvencije o vesolju, potrebna velika sredstva.

Katero zakonodajo uporabljati?
Pred Meddržavnim sodiščem v Haagu je že dolgo vprašanje o sporih, ki se dogajajo na mednarodni vesoljski postaji, ker se ne ve, katero nacionalno zakonodajo naj upoštevajo v določenih primerih. Na MVP-ju so ameriški, ruski, japonski in tudi astronavti Evropske unije. Če se med seboj sprejo, se postavi vprašanje, kako ga rešiti, saj se sto kilometrov nad Zemljo začne vesolje, ki pripada vsem in nikomur, nacionalne zakonodaje pa tam ne veljajo, opozarja Sekić.

V razvitih državah se v zadnjem času pojavlja smernica sprejemanja nacionalnega vesoljskega prava. Evropska vesoljska agencija, Nasa in Rusija podpirajo takšne regulative, številne evropske države pa so že ustanovile svoje agencije za vesoljsko pravo.

Razvoj zakonodaje ob prvi izstrelitvi
Vesoljsko pravo je nastalo ob prvi izstrelitvi satelita Sputnik v zemljino orbito in potovanjem astronavta Jurija Gagarina v vesolje leta 1961 oziroma takrat, ko je ameriška misija leta 1969 prvič stopila na Luno. Vzpon je vesoljsko pravo doživelo s sprejetjem določenih konvencij o pravicah in obveznostih pri izkoriščanju vesolja, ki so kljub tehnološkemu napredku še nespremenjene. Do vesolja imajo vsi Zemljani enake pravice, pravi Sekić in dodaja, da je kakršna koli delitev Lune nedopustna.