Interdisciplinarna ekipa z univerz Princeton in Oregon State je v najnovejši raziskavi analizirala pridobljene vedenjske in genske podatke 10 ujetih, na ljudi navajenih volkov in 18 udomačenih psov, poroča portal ScienceDaily.

Po genski analizi psov in volkov so odkrili več predelov njihovega DNK-ja, odgovornega za razlike v družabnem vedenju. V številnih primerih so se specifični genski vstavki, transpozoni, v področju, kritičnem za Williams-Beurenov sindrom (WBSCR), izkazali odgovorni za to, da so se psi na ljudi obrnili za fizični stik, pomoč in informacije. Še več, določeni transpozoni so bili lastni samo psom, medtem ko jih volkovi, ki so na splošno izkazovali manj v človeka usmerjeno vedenje, sploh niso imeli.

V nasprotju s psi pa pri ljudeh prav odsotnost določenih genov v tem področju povzroča Williams-Beurenov sindrom, zaradi česar so ljudje s takšnim zapisom DNK-ja izredno družabni. "Izredna podobnost vedenjskih znakov ljudi z Williams-Beurenovim sindromom in prijateljskosti udomačenih psov nas je napeljala na zamisel, da morda obstajajo podobnosti v genski arhitekturi teh dveh fenotipov," je povedala Bridgett von Holdt, vodilna soavtorica študije.

Izsledki raziskave tako kažejo na to, da obstaja neki evolucijsko ohranjen mehanizem, ki prispeva k družabnosti vrst. Hkrati pa pod vprašaj postavljajo vlogo udomačevanja pri razvoju vedenja psov, saj v naspriotju s preteklo domnevo, da so si ljudje izbrali pse, ker so bili zmožni razbrati geste in glasove, postavlja novo, in sicer, da so si ljudje pse pravzaprav izbrali zaradi njihove nagnjenosti k iskanju človeške družbe.