1. Nadomestni Sojuz na poti k Mednarodni vesoljski postaji

V petek je bila z Bajkonurja izstreljena raketa Sojuz-2.1a. Proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP) je poslala vesoljsko ladjo Sojuz MS-23, piše ruski TASS. Priklop na MVP je predviden v nedeljo.

Vesoljska ladja je tokrat izjemoma brez posadke. Namenjena je namreč vračilu tričlanske posadke Sojuza-22, ki je ostala brez prevoza, ko je MS-22 doživel okvaro hladilnega sistema. Dvaindvajsetka bo sicer še nekaj časa ostala združena s postajo, predvidoma do konca marca, saj bo treba nekaj opreme, med drugim na posadko prilagojene sedeže, prenesti v novo vesoljsko ladjo.

MS-23 bo priklopljen predvidoma 215 dni, za toliko bo podaljšana misija Sergeja Prokopjeva in Dimitrija Petelina ter Američana Franka Rubia, piše TASS. Na postaji so od septembra lani (poglavje 2).

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Prenos priklopa, ki bo v nedeljo

Puščanje zunanjega sevalnika toplote na Sojuzu MS-22 je bilo odkrito decembra lani. Sodeč po analizi ruske vesoljske korporacije Roskozmos je luknjo povzročil udar mikrometeoroida.

Taisti vzrok naj bi 12-milimetrsko luknjo mesec dni pozneje povzročil v ruski vesoljski tovorni ladji Progres MS-21. O tem je v zahodnih strokovnih medijih veliko dvoma, saj je možnost udara v tako kratkem času na isti predel dveh vesoljskih ladij nizka, čeprav ni izključena.

Roskozmos je sicer pretekli teden uradno podal svojo odobritev za podaljšanje delovanja MVP-ja do leta 2028. Že leto prej sicer namerava izstreliti prvi modul nacionalne vesoljske postaje ROSS.

2. Dve kitajski izstrelitvi

Kitajska je v četrtek z izstrelišča Šičang (Xichang) v provinci Sečuan (Sichuan) izstrelila raketo Dolgi pohod-3B s satelitom ChinaSat 26, namenjenim satelitskemu dostopu do medmrežja, piše Šinhua (Xinhua). Več v posnetku zgoraj.

V petek pa je z izstrelišča Jiuquan poletela raketa Dolgi pohod-2C in v načrtovano tirnico dostavila satelit za "oddaljeno opazovanje", piše Šinhua. Več informacij ni dostopnih, prav tako ne posnetek.

3. NOTICE:

4. Venerine korone

Venera in Zemlja sta si precej podobni po velikosti in kemični sestavi, torej bi se morali ohlajevati s podobno hitrostjo. Imata pa eno pomembno razliko: Zemlja ima tektonske plošče, Venera ne. Tektonika je pomemben dejavnik pri prenosu toplote iz jedra in plašča navzven.

Nasa je sporočila, da je verjetno našla odgovor. Poglavitna pot toplote iz notranjosti so verjetno korone (coronae), ovalni površni pojavi, kjer magma pritiska navzgor, litosfera pa je posebej tanka in začne pokati v ovalnih vzorcih. S pregledom opazovanj sonde Magellan iz 90. let so znanstveniki ugotovili, da debelina litosfere koron znaša do zgolj 11 kilometrov. Več tukaj. Korone so sicer že dolgo znan pojav, odkrite so bile že leta 1983.

5. Kitajsko samohodno vozilo se ne premika

Kitajska robotska odprava Tjanven-1 praznuje dve leti delovanja pri Marsu, saj se je utirjenje v orbito okoli planeta zgodilo 10. februarja 2021 (poglavje 2). Nekaj mesecev pozneje sta na rdečih tleh uspešno pristala pristajalni modul in rover Žurong (Zhurong).

To je bil velik uspeh za Kitajsko. Šlo je namreč za njeno prvo medplanetarno odpravo in prvo marsovsko odpravo, ki jo je opravila z odliko. Postala je tretja država v zgodovini, ki je opravila uspešen pristanek na Marsu, in v prvem poskusu tja dostavila tako orbiter, pristajalnik kot samohodno vozilo.

Žurongu se dnevi morda iztekajo. Maja lani je vstopil v hibernacijo zaradi marsovske zime, ki traja kar 154 dni, in peščenih viharjev. Napaja se namreč z električno energijo iz sončnih celic. Zbuditi bi se moral decembra lani. Morda se je, a Kitajska o tem ni ničesar javno povedala.

Nasa je zdaj objavila fotografije, ki jih je posnela sonda MRO (Mars Reconnaissance Orbiter). Te jasno kažejo, da se Žurong od septembra lani ni premaknil. To še ne pomeni, da je za vedno ugasnil. Lahko še hibernira, čakajoč na zadostno svetlost in toploto. Če se bo premaknil, bo Kitajska to nedvomno oznanila. A z vsakim dnem slabše kaže.

Žurong je sicer svojo temeljno misijo opravil, trajala je tri mesece.

Ta marsovska zima je usodni udarec zadala tudi Nasini seizmološki postaji InSight.

6. FOTO 1: Kozmično ukrivljanje

Hubblova ekipa je ta teden na ogled postavila fotografijo jate galaksij SPT-CL J0019-2026, kjer je toliko mase, da očitno ukrivlja prostorčas in ukrivlja, povečuje vire svetlobe iz ozadja. Več tukaj.

7. FOTO 2: Pet galaksij, morda prevelikih za svojo starost

Sorodna novica Teleskop Webb odkril šest velikih galaksij, ki naj bi nastale kmalu po velikem poku

Znanstveniki so s pomočjo vesoljskega teleskopa James Webb priskrbeli še en zanimiv namig o zgodovini vesolja. Našli so pet zgodnjih galaksij kandidatk, mnogo premasivnih za svoj čas.

Raziskovalna skupina s prvopodpisanim Ivom Labbéjem (Tehnična univerza v Swinburneju) se je zakopala v prvi javno izdani nabor Webbovih opazovanj 12. julija lani, ugotovljenih z instrumentom NIRCam. Osredinila se je na šestero nenavadnih virov svetlobe in jih premerila s pomočjo fotometrije. Izračunala je naslednje.

Svetloba galaksij kandidatk je do nas potovala okoli 13,1 milijarde let, torej jih vidimo v času, ko je bilo vesolje staro od 500 do 700 milijonov let oziroma pri nekaj odstotkih starosti vesolja (rdeči pomik znaša med 7 in 9). To sicer ni nič nenavadnega, galaksij v tem obdobju je odkritih še in še. Štrli podatek o masi: navedene galaksije kandidatke imajo zvezdno maso po več deset milijard Sonc vsaka, najmasivnejša pa več kot sto milijard mas Sonca. Za primerjavo: zvezdna masa domače Galaksije po nekaterih ocenah znaša okoli 60 milijard Sonc. (Opozoriti je treba na razliko med zvezdno maso in maso galaksije, ta vsebuje tudi prah, pline in temno snov.) Če izračun drži, potem je izjemno mlada galaksija zgolj dobrih 500 milijonov let po Prapoku že dosegla zvezdno maso, ki presega zvezdno maso naše Galaksije, danes stare že več kot 13 milijard let (ocene starosti se razlikujejo, bi pa lahko nastala v istem obdobju kot galaksije, ki jih je zdaj odkril Webb). Za zelo grobo primerjavo: kot bi našli dojenčka velikosti odraslega človeka.

A pri tej objavi je treba biti previden, to poudarjajo tudi sami avtorji. Najprej je treba starost virov svetlobe izmeriti z natančnejšo metodo, spektroskopijo, torej lomljenjem svetlobe na različne valovne dolžine. Fotometrija ni dovolj zanesljiva. Za to bo v prihodnosti poskrbel sam Webb. Nato je treba ugotoviti, zakaj so ti viri dejansko tako svetli. Lahko so zaradi množice zvezd. Lahko pa bi šlo za kvazarje, torej supermasivne črne luknje v središču galaksij z obsežnim akrecijskim diskom, ki močno sveti, lahko celo močneje od vseh drugih zvezd.

Pravzaprav je Webb en vir že preveril s spektroskopijo in potrdil, da gre za – kvazar. Bo to obveljalo tudi za preostalih pet?

Če ne bo in se kandidatke resnično izkažejo za zgodnje orjakinje, potem bo treba prevetriti kozmološki model razvoja vesolja. "Za tako hitro rast galaksij bi se moral skoraj ves plin v vesolju spreminjati v zvezde pri skoraj 100-odstotni učinkovitosti. To je zelo težko, kar je znanstveni izraz za nemogoče," je komentiral Labbé.

Objava je v reviji Nature.

NA VIDIKU:

Nedelja, 26. februar – Falcon 9 – Starlink

Ponedeljek, 27. februar – Falcon 9 – Crew-6

Sreda, 1. marec – Falcon 9 – OneWeb