Za zdaj dokazov o življenju drugod kot na Zemlji ni, a Evropa že dlje časa velja za kraj, kjer bi lahko iskali biološko aktivnost. Oceani Evrope ležijo pod nekaj kilometri ledu, zato so se znanstveniki dolgo časa spraševali, ali je v vodi dovolj kisika, saj naj bi bil ta nujno potreben za metabolične procese, razen če bi bitja na Evropi pri presnavljanju porabljala žveplo in metan.

Pod površjem Evrope je tako približno dvakrat več vode, kot je imajo vsi Zemljini oceani skupaj, nove raziskave pa kažejo, da bi bilo kisika lahko do stokrat več od prvotnih predvidevanj. Da bi ugotovil, kolikšna je količina kisija, je Richard Greenberg iz Univerze v Arizoni preučeval Evropino površino, ki naj bi bila stara le 50 milijonov let, kar predstavlja približno odstotek starosti Osončja.

Količine kisika na ravni Zemljinih v zelo "kratkem" času
Greenberg predvideva, da se bo površina Evrope v prihodnje preoblikovala po naslednjem scenariju: sveži materiali bodo izbruhnili na površje, s čimer se bodo odprle razpoke, ki bi jih napolnil led od spodaj. Zaplate kopnega bi razkosalo, nadomestil pa bi jih nov material. Greenberg glede na ocene o količini kisika predvideva, da bo količina kisika v Zemljinih oceanih na Evropi dosežena le v nekaj milijonih let. Količine kisika naj bi bile dovolj velike, da bi omogočale tako življenje mikroorganizmov kot večjih živali, ki imajo večje potrebe po kisiku.

Za nastanek življenja je ključen podatek, da bo trajalo nekaj milijonov let, preden bo kisik s površja dosegel oceane pod površjem Evrope. Sicer bi prve organske strukture doletelo rjavenje. Oksidacija predstavlja tveganje, razen če organizmi niso razvili zaščite pred njenimi posledicami. Podoben zamik pri proizvajanju kisika je bil tudi na Zemlji najverjetneje zaslužen za nastanek življenja.