V primeru misije Apolla 17 so na fotografijah, posnetih iz Lunine orbite, jasno vidne sledi lunarnega vozila in (v tem trenutku) odtisi zadnjih stopinj, ki jih je na Luninem površju pustila človeška noga. Jasno vidni so tudi kraji, kjer so astronavti postavili instrumente, ki so zbrali prve podatke o pogojih in zgradbi Zemljinega satelita.

Posnetki so v primerjavi s prejšnjimi ostri, saj je jasno vidna dvojna sled lunarnega vozila, medtem ko je bila ta prej zamegljena in zabrisana. Zanimivi so tudi posnetki pristanka misije Apollo 12, saj je na posnetku tudi sled v obliki črke L, ki zaznamuje potek kablov, s katerimi so astronavti merilne instrumente povezali s centralno enoto.

Vse tri Apollove misije so namreč vključevale postavitev merilnih instrumentov (ALSEP - Apollo Lunar Surface Experiments) za opazovanje pogojev, ki vladajo na Luninem površju, in prvi "vpogled" pod njeno površje.

Z elipso bližje in nižje
Jasnost posnetkov je posledica prilagoditve orbite opazovalnega plovila, ki je nekoliko eliptična. Znanstvenikom je, ne da bi bistveno spreminjali pot plovila, orbito, po kateri kroži, uspelo "stisniti" v nekoliko bolj eliptično obliko, tako da je najnižji del elipse najbližje svetli strani Lune. Tako se je Nasin LRO (Lunar reconnaissance orbiter/Lunarno opazovalno plovilo), ki sicer stalno kroži okoli Lune, njeni površini približal na okoli 21 kilometrov namesto običajnih 50 kilometrov. Opazovalno plovilo je v nižji orbiti ostalo 28 dni, torej toliko, kolikor potrebuje Luna za en obrat, nato pa se je vrnilo v svojo običajno orbito na višini 50 kilometrov oddaljenosti.

Posnetki nas opominjajo na fantastično zgodovino misij Apolla in nas spodbujajo k nadaljevanju raziskovanja našega sončnega sistema, je po objavi posnetkov povedal Jim Green iz Nase.