V sklopu vladnih rezov v javno porabo je tudi 21-odstotno oz. 35-milijonsko zmanjšanje sredstev, ki jih prejema javna agencija za raziskovalno dejavnost; z njimi pa prireja in sofinancira raziskovalne projekte na inštitutih in univerzah. Oto Luthar iz Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov (KOsRIS) je na tiskovni konferenci pozval vlado in javnost, da bi se tokrat lahko zgledovali po razvitejših evropskih državah in med krizo povečali sredstva za raziskave in razvoj, ne pa da jih krčimo.

Kot sta ugotavljala skupaj z Jadranom Lenarčičem, direktorjem Instituta Jožef Stefan, potrebnih reform na tem področju samostojna Slovenija ne izvaja že od leta 1992. Še več: zadnjih deset let smo priča stalnemu pritisku po rezih v stroške raziskovalnih inštitutov. Ministru za izobraževanje, znanost in šport Žigi Turku ter vršilcu dolžnosti direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost Borutu Rončeviću so zato iz koordinacije poslali dve pismi: v prvem so ponovili 8 ključnih predlogov (in zahtev) za najnujnejše dolgoročne strukturne spremembe, v drugem pa se opredelili do konkretnih sprememb v tokratnem rebalansu državnega proračuna.
Kot je poudaril Luthar, se inštituti hkrati financirajo iz več virov. Denar za raziskovalne projekte se steka tako iz evropskih sredstev kot iz države in gospodarstva (od 60 do 80 odstotkov), običajno pa je eno predpogoj za drugo. Torej, pogoj, da pritečejo evropska sredstva, je, da projekte hkrati financira tudi slovenska država kot soustanoviteljica večine teh inštitutov. Če ta ne prispeva svojega dela, se izgubijo tudi evropska sredstva.

Obenem morajo za kandidiranje na razpisih naše raziskovalne skupine tekmovati z drugimi na enotnem evropskem trgu. Varčevanje bi lahko zato imelo globlje posledice, saj bi zaradi varčevanja naše raziskovalne skupine postale še manj konkurenčne in bi še težje pridobile evropska sredstva.

Poudaril je, da se raziskovalne skupine ne zgradijo čez noč, temveč se gradijo čez dolga leta s skrbnim izbiranjem in dodatnim izobraževanjem posameznih kadrov. "Raziskovalno skupino lahko razpustiš v nekaj mesecih, ponovno zgradiš pa le skozi dolga leta," je izjavil.

"Nismo klasični javni sektor"
Zavzemajo se za preoblikovanje statusa inštitutov, saj ti po njihovem prepričanju niso klasičen javni sektor, temveč so v vmesnem področju med gospodarstvom in javnim sektorjem. Poleg tega zaradi narave raziskovanja potrebujejo neodvisnost in zato nasprotujejo združitvi Pedagoškega inštituta z več drugimi izobraževalnimi zavodi. "Če ni avtonomen, potem ni raziskovalni inštitut, je služba," je komentiral Luthar.
Od ministrstva pričakujejo, da jih bo podprlo pri prizadevanjih za odpravo svojevrstne diskriminacije. V Bruslju je namreč še pred kratkim veljalo, da nobena ustanova iz vrst t. i. novih članic Evropske unije ne more voditi večjih evropskih projektov. "Češ da tu še ni dovolj konkurenčnih ljudi in sposobnih ustanov za vodenje," je bil kritičen Luthar. Ministrstvu priporoča oblikovanje predstavništva v Bruslju.
"Pretirana zbirokratiziranost"
Kot v številnih drugih sektorjih naše države je tudi za raziskovalno dejavnost po Lutharjevih besedah značilna pretirana zbirokratiziranost postopkov, ki duši osnovno dejavnost in omejuje sodelovanje z gospodarstvom. To je še posebej absurdno zato, ker se znanstveno delo že po naravi veliko zapisuje. "Kdor koli želi preverjati kvaliteto in kvantiteto, pritisne na tri tipke," je spomnil na sistem Cobiss.
Zaradi prej omenjenih ovir ima sodelovanje z gospodarstvom najboljši rezultat takrat, ko se inštitut in družba dogovorita neposredno, mimo vseh preprek. Kot primer je navedel sodelovanje Gorenja in Instituta Jožef Stefan.
Kje se torej lahko sploh prihrani?
Da ne bi podajal samo "rigidnih stališč", je Luthar v pismu ministrstvu podal tudi pet predlogov za kratkoročno varčevanje. Ti zadevajo predvsem prejemke zaposlenih, kot so dnevnice, dodatki za prehrano, kilometrine in zmanjšanje vlaganj v opremo (razen nujne raziskovalne opreme). Poudaril je, da je tu manevrskega prostora izjemno malo, saj se dejavnost že od leta 2002 spoprijema z omejitvami in krčenji tako pri materialnih stroških kot pri plačah.

Kaj konkretno vladni rezi v porabo pomenijo za posamezne ustanove, pa je z lastnim primerom Inštituta Jožef Stefan ponazoril Lenarčič. "Pozdravljam to, da se v tej državi vsi zresnimo in vsi prispevamo svoj delež. Vendar mora biti varčevanje selektivno in obseg tak, da ne bo nastala trajna in neodpravljiva škoda," je dejal. Istočasno mora država nujno razrahljati zakonodajo "vseh birokratskih obsedenosti" in omogoči podjetnejše ravnanje, je uvodoma pozval.

50 milijonih prihodkov, 10-milijonsko varčevanje
O izračunih je poudaril, da so neuradni in narejeni na podlagi podatkov, ki so jih na inštitutu pridobili ustno. Najprej osnovna finančna slika: inštitut je lani imel 50 milijonov evrov prihodkov. Od tega se je 7 milijonov evrov steklo iz evropskih projektov, 5,5 milijona iz industrijskih projektov, 0,5 milijona pa od "drugih uporabnikov". Milijon se je stekel iz naročil raznih ministrstev. Glavni vir, kjer država zahteva 21-odstotno varčevanje, pa je 36-milijonski priliv iz projektov in programov javne agencije za raziskovalno dejavnost.

Inštitut je evropske projekte zavezan izvajati, zato tu varčevanja ne more biti. Ostane še zadnja postavka - plače, materialni stroški in storitve -, kar znaša 15 milijonov evrov. "Naš inštitut pa naj bi letno privarčeval 10 milijonov evrov letno," je bil kritičen direktor. Zahtevek je ponazoril s primerom. Če s 1. majem začnejo postopek odpuščanja popolnoma vseh zaposlenih (vključno z direktorjem), bi ob odpravninah do konca leta prihranili 9 milijonov evrov.
"Ustavimo lahko inštitut"
"Če bi zahtevano varčevanje nekje prepolovili, da bi recimo morali izvesti 5-milijonski rez, bi z notranjimi rezervami poskušali preživeti, brez da bi inštitut doživel trajne posledice. Če za petino zmanjšamo prihodke, lahko nekdo reče, 'saj to ni nič takega'. A kot vidite, je treba zaradi teh 20 odstotkov ustaviti inštitut," je izjavil Lenarčič.
Luthar je zadovoljen, da se minister Turk strinja s "85 odstotki" njihovih predlogov in zahtev, da pa se jih bo lahko izvajalo, ko se država vrne v boljše stanje - nekje do leta 2014. Luthar upa in poziva, naj se varčevalni predlog v parlamentarnem postopku še prilagodi.