Iznajdbo je Makosinskijeva pripravila za Googlov znanstveni sejem in jo je uvrstila tudi med 15 finalistov, ki se potegujejo za 50.000 dolarjev težko prvo nagrado in potovanje na Galapagos. Mlado izumiteljico je zanimala predvsem uporaba neizrabljene energije iz okolice, pri čemer je naletela na t. i. Peltierjeve celice. Ena izmed njihovih značilnosti je tudi ta, da je iz njih mogoče pridobiti električni tok na podlagi temperaturne razlike med obema ploskvama.
Lučko je Makosinskijeva sestavila iz aluminijaste cevi, ki jo je vstavila v plastično cev. Na aluminijasti cevi je nato del izrezala tako, da lahko pride toplota roke v stik s "hladno" stranjo ploščice in jo začne segrevati. Ko se hladna stran ploščice segreje, pa se toplota začne prevajati na drugo stran ploščice, s čimer poskuša vzdrževati stalno temperaturno razliko.
Za končni izdelek je kanadska najstnica med obe strani postavila še nekaj žic in transformator, ki omogoča, da se precej majhna količina oddane telesne toplotne energije pretvori v zadosten električni tok, ki lahko razžari LED-žarnice. Aluminijasto ohišje ob vsem tem skrbi za to, da se "topla" stran ploščice ohlaja zgolj s pomočjo okoliškega zraka, kar omogoča kontinuiran proces ustvarjanja električnega toka. Hkrati je Makosinskijeva ugotovila tudi, da lučka deluje bolje ob večjih temperaturnih razlikah.
Svetlika tako deluje, dokler obstaja temperaturna razlika med ploščicama, vse skupaj pa zadošča za okoli 20 minut delovanja pri sobni temperaturi. Nakup delov za svetilko jo je stal zgolj 26 dolarjev, a verjame, da bi z množično proizvodnjo cena še padla.