Britanski znanstvenik je za svoje prelomne raziskave celičnega cikla leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

Pri svojem raziskovanju se je osredotočil na razumevanje temeljnih procesov v celici, kako poteka njena rast in delitev. Sredi 70. let prejšnjega stoletja je odkril, kako poteka celični cikel pri kvasovkah, in sicer je odkril gen cdc2. Pozneje se je izkazalo, da je sistem delitve celic enak v vseh živih organizmih. Leta 1987 je pri ljudeh izoliral ustrezen gen, ki so ga poimenovali od ciklina odvisna kinaza 1 (cdk1). Gen kodira protein, ki spada v družino ključnih encimov, od ciklina odvisnih kinaz (CDK), ki sodelujejo pri številnih celičnih funkcijah.

S svojim delom je pomembno prispeval k razumevanju rakavih obolenj, osredotočil se je na raziskovanje novih zdravil, ki ciljajo na rakave celice, da bi preprečila nastanek tumorjev, in preučevanje genov, ki rakavim celicam omogočajo nekontrolirano rast.

Opis njegovih funkcij in dosežkov je zelo dolg, med drugim je od leta 2010 direktor Inštituta Francisa Cricka v Londonu in od leta 2017 rektor Univerze v Bristolu, bil pa je tudi predsednik Kraljeve družbe (2010–2015), izvršni direktor Cancer Research UK (2002–2003) in predsednik Univerze Rockefeller v New Yorku (2003–2010), kot član Sveta za znanost in tehnologijo je od leta 2000 do 2015 svetoval predsednikom vlade Združenega kraljestva, med letoma 2017 in 2021 pa je bil eden od glavnih znanstvenih svetovalcev pri Evropski komisiji. Med drugim je tudi prejemnik več kot 70 častnih nazivov in gostovanj, vključno z univerzami, na katerih se je izobraževal, britanska kraljica pa ga je leta 1999 povišala v viteza. Je tudi avtor okrog 350 znanstvenih člankov in knjige What is Life?, ki je izšla v 22 državah.

Leta 2001 je skupaj z Lelandom H. Hartwellom in Timom Huntom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za odkritje, kako ciklini in od ciklina odvisne kinaze regulirajo celični cikel.

Predvsem pa je profesor Nurse izjemno topel sogovornik, ki z iskreno strastjo govori o znanosti na poljuden način. V Ljubljano je prišel na povabilo Leka in izkoristili smo enkratno priložnost, da smo mu zastavili nekaj vprašanj. Njegova zgodba je izjemna, ne le v strokovnem oziru, temveč tudi zasebno, šele pred nekaj leti je namreč odkril, da sta bila njegova starša dejansko stara starša, njegova sestra pa prava mama. "Kakšno naključje, ironija, kajne, pa genetik sem!"

Vabljeni k branju intervjuja.

Pravite, da ste vajeni poljudno govoriti o zelo strokovnih temah. Kot ste dejali, niste odrasli v akademskem okolju, temveč v delavski družini. Kako se je sploh rodila pri vas ljubezen do biologije, znanosti?
Res je, odraščal sem v delavski družini. Dejansko sem pred nekaj leti odkril, da so bili moji starši dejansko moji stari starši, moja sestra pa je bila dejansko moja mama. Šele pred nekaj tedni pa sem odkril, kdo je bil moj pravi oče. Gre za res izjemno zgodbo.

Ker sem odraščal v običajni družini in običajnem okolju, sem se čisto naravno naučil govoriti o strokovnih temah na poljuden način. Če bi odraščal v akademskem okolju, bi to gotovo že samo po sebi pomenilo neko distanco do običajne sredine. Moram povedati, da tudi v šoli nisem blestel, padel sem na izpitih, skratka pri preverjanju znanja res nisem bil dober. Izboljšal sem se potem v poznejših letih. Skratka, več izkušenj sem imel kot običajen človek kot pa izjemen študent. Zdaj recimo prihajajo k meni samo izjemni študenti, ki nimajo takih izkušenj. Mislim, da je moja pot pripomogla k temu, da lahko o strokovnih dognanjih razpravljam na za večino ljudi razumljiv način.

Kot otroka vas je hitro pritegnilo vesolje? Se je tako začela pot do raziskovanja?
O tem, zakaj narava in biologija, sem veliko razmišljal. Moja starša sta bila že starejša, ko sem se rodil, prav tako tudi bratje in sestra, zato sem se pogosto počutil, kot da sem edinec. Veliko sem bil sam. Spominjam se, kako sem hodil v šolo, v vsako smer je bilo nekaj kilometrov, in sem opazoval naravo v parku, kaj se dogaja z drevesi, kako pojejo ptiči, kako sijejo zvezde na nebu zvečer. Vse to me je res fasciniralo, narava me je res osupljala. Razmišljal sem, da bi postal okoljevarstvenik. Pozneje sem ugotovil, da to pomeni, da je treba veliko časa preživeti zunaj, tudi ko je vreme grdo, kar ni ravno prijetno. Zato sem končal kot znanstvenik v laboratoriju (smeh).

Skratka, narava me je od nekdaj zanimala, in še vedno sem zelo radoveden. Imam teleskop, še vedno opazujem Luno, rad opazujem ptice.

Od tedaj ste prehodili izjemno pot. Ste eden najbolj spoštovanih britanskih znanstvenikov, Nobelov nagrajenec, za svoje delo ste prejeli tudi številne druge nagrade in nazive. Vaše delo je tek na dolge proge. Gre za dolga leta raziskovanja v laboratoriju, dolgotrajne procese, pri katerih izid ni nikoli vnaprej znan oz. gotov. Se spominjate svojih občutkov, ko ste se zavedeli, da ste na robu odkritja nečesa velikega?
Imate prav. Gre za dolga leta raziskovanja, tudi za številna razočaranja, za takšno delo moraš biti žilav, saj nikoli ne veš, ali ti bo uspel napredek. Moraš biti realističen. Ko pa prideš do odkritja, to začutiš. Kot znanstvenik sem želel razumeti, kaj nadzoruje sistem delitve v celicah, iz katerih smo narejena vsa živa bitja. Ta projekt oz. raziskovanje sem začel z željo, da bi odkril nekaj, kar bi lahko bilo uporabno pri razumevanju širše slike, ne pa s ciljem, da bi osvojil Nobelovo nagrado. Preprosto sem želel razumeti, kako deluje sistem v celicah. Potem sem leta 1973 začel ta projekt, in sicer nedolgo zatem, ko sem bil prvič v Ljubljani. 10 let pozneje sem se zavedel, da je to, da sem ugotovil, kako poteka proces delitve celic pri kvasovkah, zelo zanimivo in sem bil zelo zadovoljen.

Toda ko sem začel raziskovati kvasovke, sem imel v glavi, da bi lahko bilo raziskovanje kvasovk metafora za druge celice, tudi človeške. Ko mi je uspel napredek v raziskovanju, sem se si mislil, da je mogoče čas, da se vprašamo, ali je ta proces enak pri vseh: pri kvasovkah, človeških celicah in tudi celicah vseh drugih živih bitij?

Potem sem leta posvetil raziskovanju, da bi se prebil do odgovora na to vprašanje. In ko mi je potem res uspelo, sem vedel, da je to odkritje res pomembno. A moram poudariti, da si nisem mislil, da je proces res enak in da bi nam to lahko uspelo dokazati. Vedel pa sem, da moramo poskusiti. Ko smo dokazali, da delitev celic poteka enako pri kvasovkah kot pri človeških celicah, smo vedeli, da gre za veliko odkritje.

To odkritje je pomenilo dvoje: 1. da verjetno delitev celic poteka na isti način pri vseh živih bitjih, ne pa tudi recimo pri bakterijah, in 2. da bo to odkritje igralo pomembno vlogo v medicini. To se je dogajalo v letih 1986, 1987. Takrat odkritje še ni odmevalo v svetu, ker sem prihajal z obrobja znanstvene stroke. Čez nekaj let, v začetku 90. let sem začel dobivati nagrade in takrat sem potem začel razmišljati tudi o tem, da bi lahko dobil Nobelovo nagrado.

To se je potem zgodilo čez 8, 9 let. Nobelov odbor, kot mi je bilo pojasnjeno, je zelo previden. Ni vedno lahko priti do zaključka, kdo naj dobi Nobelovo nagrado. Pozneje so mi povedali, da so odločitev, da naj dobim Nobelovo nagrado, sprejeli že 4, 5 let prej, preden sem jo potem leta 2001 dejansko dobil. Lahko bi jo dobil torej že nekaj let prej, a da so iskali kombinacijo znanstvenikov, ki si nagrado za dosežke na določenem področju zaslužijo.

Ali ste, ko ste dobili to prestižno nagrado, to dojeli kot spodbudo, da se morate kot znanstvenik še naprej dokazovati, ali je bilo to, če lahko primerjam z alpinističnim svetom, osvojitev najvišje gore?
Ko sem dobil nagrado, mi je bilo jasno, da sem imel tudi veliko srečo. Treba je biti realen: tudi srečo moraš imeti, da jo dobiš. Številni znanstveniki si zaslužijo takšno priznanje, a ga vsi ne dobijo. Po osvojitvi si nikakor nisem mislil, da bi moral osvojiti še eno Nobelovo nagrado (smeh). Šel sem nazaj k osnovni motivaciji: radovednosti. Vedno me je zanimal svet okoli mene, že kot otrok sem bil zelo radoveden. Vedno sem si zastavljal vprašanja, da bi mi odgovori pomagali, da bi ga bolje razumel. To me žene naprej že vse življenje.

Ko sem osvojil Nobelovo nagrado, nisem bil tako star, imel sem 50 let, kar pomeni, da je bilo pred mano še 20, 25 let raziskovalnega dela. In tako nadaljujem raziskovanje, upam, da sem dober v tem, in po drugi strani tudi izobraževanje novih generacij. V tem zelo uživam.

Še nekaj moram dodati, čeprav bo mogoče zvenelo čudno.

Moj cilj v osnovi ni bil odkriti nekaj za dobro skupnosti, nisem iskal zdravila ali razvijal aplikacije, temveč sem preprosto želel poiskati odgovore na vprašanja, ki so me zanimala. Številni starejši kolegi so šli v smer raziskovanja zdravil, sam pa sem želel še naprej ostati zvest svoji radovednosti, da bi razumel, kako deluje svet. Vseeno pa sem želel nekako povrniti družbi, in izkazalo se je, da sem precej uspešen pri vodenju ljudi, pri usmerjanju raziskovalnih institucij ter pri komuniciranju o znanosti. Tako zdaj polovico časa še vedno delam v laboratoriju in sem v stiku s študenti, kar ni tako pogosto pri mojih kolegih na takih položajih. Ne potujem veliko po svetu, da bi predaval, kot recimo zdaj v Ljubljani, to je prej izjema, ker res menim, da vračam družbi tako, da učim študente.

Živimo v digitalni dobi, na spletu je vse. Zanima me, kako je bilo v obdobju, ko ste začenjali kot znanstvenik. Kako ste takrat komunicirali s kolegi po svetu, kako ste se obveščali o svojih napredkih, dognanjih?
Če povem po pravici, sem človek stare šole, bolj udobno sem se počutil v analogni dobi, ko je čas mineval malce počasneje. Kajti ena od težav, ki jih imamo v tem digitalnem času, pa vem, da ima tudi veliko prednosti, je, da človek nima časa za razmišljanje, ker je ves čas zasičen z dobivanjem in dajanjem informacij. Sam nisem na družbenih omrežjih, kar je relevantnega, mi povedo študenti in bližnji. Raje imam nekaj časa za razmišljanje, za svoje misli. Sem družbeno bitje, a potrebujem tudi čas za razmišljanje. Če si ves čas obkrožen z dražljaji, potem nimaš časa za razmislek, nimaš časa za razvijanje radovednosti. To na neki način kaže smer, v katero gre tudi znanost: gre za akumulacijo vse več podatkov, ker tehnologija to omogoča, ne pa za poudarek na razmišljanju, kaj ti podatki pomenijo. Še vedno poskušam čim več razmišljati. Ko sva z ženo potovala v Slovenijo, sem recimo na letalu razmišljal. Skušam omejiti čas za odpisovanje na sporočila, ker potem ni časa za razmišljanje. In sam imam rad čas zanj.

Vaše odkritje na področju celic je pomenilo tudi preboj za molekularno razumevanje raka. Pred 20 leti je diagnoza rak pomenila sinonim za smrt. Danes je zdravljenje raka drugačno, možnosti za preživetje so veliko večje, vse več je tarčnih terapij. Kako gledate na nadaljnji razvoj zdravljenja raka?
Najprej je treba razložiti, da rakava obolenja pomenijo vrsto različnih obolenj, kjer pride do napake pri delitvi celic. A vseeno to ni ena bolezen, ampak jih je več sto, vse pa uvrščamo pod skupno ime rak. Kar je pomembno razumeti, je, da je vsaka oblika raka različna. Običajno gre za okvare določenih genov ali kombinacije genov, ki nadzorujejo reprodukcijo celic v določenem delu telesa. Toda eno obliko raka lahko povzroča ena skupina mutiranih genov, drugo pa druga. Če torej iščeš način, kako ustaviti te mutirane gene, je možno, da bodo potrebne različne oblike zdravljenja. Tradicionalna metoda, kot je operativna odstranitev tumorja ali ubijanje rakavih celic z radioterapijo ali kemoterapijo, predvsem ta pomeni, da v telo dejansko vnesemo strupe, ki opravijo z obolelimi celicami, a hkrati poškodujejo tudi zdrave celice.

Kar smo potrebovali, je bilo boljše razumevanje raka, da bi lahko razvili specifična zdravljenja, ki ne bi poškodovala zdravih celic. To je zelo zahteven proces, zato farmacevtska podjetja napredujejo le počasi. A napredek v zadnjih desetletjih je bil velik. Kaj povzroča raka, danes razumemo veliko bolje, kot ko sem začel delati v 70. letih. To znanje je ključno in osnova, potem pa je treba delati na načinih, kako se lahko lotimo teh sprememb v genih in kako jih odpraviti.

Razvoj zdravil, protiteles traja zelo dolgo, napredek je, toda počasen. Raje kot o zdravilu za raka – mislim, da nikoli ne bomo dobili enotnega zdravila, kot je recimo penicilin –, govorim o zidu iz zidakov: z leti poznamo vse več zidakov in tako zdaj določene rake poznamo zelo dobro. Otroški raki so bili recimo pred 40 leti neozdravljivi, danes je drugače. Rak dojke je zdaj, ob zgodnji diagnozi, veliko bolj ozdravljiv. Napredek torej je, a žal, tako mislim, nikoli ne bo prišlo do čarobnega preboja in zdravila za vse vrste raka. Toda čez 50 let bo gotovo veliko več oblik raka bolje zdravljenih. Naš cilj je lahko, da zmanjšamo strah pred besedo rak. Vsak zidak pomeni spremembo na bolje.

Na drugi strani pa so redke bolezni, za katere zdravil še ni. Za razvoj zelo dragih zdravil za te bolezni farmacevtska industrija nima interesa, saj niso široko uporabna in torej ne prinašajo dobička, pravijo nekateri.
Redke bolezni so pogosto vezane na genske napake. Če gre za okvaro enega gena, recimo da gre za nezmožnost tvorbe aminokislin, potem se da to popraviti. To je preprost primer. Pri takih boleznih je v osnovi pogosto lažje odkriti zdravilo, ker je treba pogledati, kakšna je okvara gena. Na tak način se lahko pomaga posamezniku. Kot skupnost, tako medicinska kot širša, se učimo, kako lahko nova dognanja pri raziskovanju takšnih primerov apliciramo na druga bolezenska področja.

Res je, da mora farmacevtska industrija na drugi strani služiti denar. In pri razvoju takšnih zdravil tega ni. Kaj je rešitev? Mislim, da moramo izboljšati javno-zasebna partnerstva in da se moramo zavedati, da je zdravstvo javna odgovornost, da je treba poskrbeti za zdravje ljudi. Imamo torej odgovornost do posameznika. Javne ustanove morajo izvajati raziskovanje bolezni in zdravil, v sodelovanju z zasebnimi podjetji. Ne more biti vodilo le dobiček, temveč skrb za družbo. Zato mislim, da je treba okrepiti javno-zasebno partnerstvo.

V četrtek je svet obkrožila novica, da so v Izraelu razvili zarodek brez jajčeca in sperme. Tako odkritje odpira široko paleto vprašanj, tudi etičnih.
Ne le v Izraelu, tudi v drugih raziskovalnih institucijah potekajo raziskovanja na tem področju. Gre torej za raziskovanje izvornih celic, kako jih lahko spremenite, če znate. Poenostavljeno rečeno: vzamete lahko celico in jo spremenite, da ima takšno funkcijo, kot jo ima sperma ali jajčece. Posledično lahko naredite zarodek. Torej osnova je, da lahko spremenimo izvorno celico in ji damo funkcijo po svoji želji. To še pred 10 leti ni bilo mogoče.

Tudi v moji instituciji smo pred letom oz. dvema izvajali podobne manipulacije: iz moških miši smo naredili ženske miši. Če takšno razmišljanje prenesete recimo na mlečno industrijo, lahko spremenite zarodke in imate zgolj krave, nič bikov, ker ti ne bi bili več potrebni. Takšni načini bi mogoče lahko privedli do bolj učinkovitega in bolj sprejemljivega kmetijstva.

Tu se poraja etični vidik.
Ker smo ljudje, imamo družbene norme. Toda te se s časom spreminjajo. Ko vzamemo v ozir tehnološki napredek, je treba imeti v mislih tudi kontekst, v katerem družba živi. V globalnem svetu je to lahko težava, namreč nekaj, kar je sprejemljivo v Sloveniji, mogoče v Indiji ni, in obratno. Težko je ubrati svetovni pristop za vse težave. Kaj lahko naredimo? Če se znanstveniki zavedajo, kaj lahko s svojim delom naredijo oz. spremenijo, potem je nujno, da o tem hitro spregovorijo s širšo družbo, s politiki, da se lahko o pomislekih pogovorijo, preden gredo ti izven vseh proporcev. To pa terja bolj zrel politični sistem, kot ga poznamo v svetu.

V deregulirani družbi, kot je v ZDA, se lahko stvari razvijajo zelo hitro. Poglejmo družbena omrežja, kaj so prinesla, ker se o njih nismo dovolj in dobro pogovorili. Ko gre duh iz steklenice, ga je nemogoče spraviti nazaj. Družbena omrežja sem omenil, ker recimo trumpizem nikoli ne bi dobil takih kril, če ne bi bilo družbenih omrežij, na katerih lahko ljudje govorijo z ljudmi, ki imajo podobna skrajna stališča, in se v njih le še spodbujajo. In potem pride do napada na Kapitol. Brez razmisleka in regulacije žal prihaja do takšnih situacij.

Pred leti je bila v Združenem kraljestvu močno razširjena debata o zarodku, ki je potekala na zelo visokem ravni. Želel bi si, da bi potekala tudi o drugih pomembnih vprašanjih. O težavah in pomislekih smo se takrat pogovarjali in potem je prišlo do družbenega dogovora večine ljudi, preden je razprava ušla z vajeti.

To je po moje velik izziv za demokracije po svetu v prihodnje. Znanost in tehnologija bosta prinesli vse več odkritij, ki bodo terjala odobritev družbe, ki mora imeti primerne načine, da o tem razpravlja. V obstoječih političnih sistemih pa strokovnjaki za znanost žal nimajo zadostnega vpliva.

Kaj napovedujete za prihodnost, je na področju biologije na vidiku kakšno veliko odkritje v prihodnjih 20, 30 letih?
Na področju raziskovanja celic vse bolj razumemo, kako celice delujejo, in mislim, da se bo to še okrepilo. To nam bo več povedalo o naravi življenja. Druga stvar, ki jo delno že opazujemo, je revolucija nadzorovanja izvornih celic. To ima široke implikacije na medicino in širše na družbo. Mislim, da bomo na tem področju priča pospešenemu razvoju, smer, v katero gre, se že nakazuje, poskrbeti pa moramo, da bo varna.

Vaša osebna zgodba je tako izjemna kot vaša odkritja. Vse življenje se ukvarjate z biologijo, genetiko. Ne predstavljam si, kako je bilo, ko ste kot odrasli ugotovili, da je bila vaša sestra dejansko vaša mama, starši pa dejansko stari starši. In to ste ugotovili naključno.
Odraščal sem v delavski družini, z dvema bratoma in sestro. V svojih 50. letih, ko sem delal v ZDA, sem zaprosil za zeleno karto, ki so mi jo zavrnili. Bil sem zelo presenečen, ne nazadnje sem že imel Nobelovo nagrado, kraljica me je povišala v viteza. Prošnjo so zavrnili, ker je na mojem rojstnem listu pisalo zgolj, da sem britanski državljan, niso pa bili navedeni starši. Nikoli nisem razmišljal o tem. Starša sem sicer vprašal, zakaj imam tako kratek rojstni list, a sta me odpravila, da je bil tak cenejši. To ni bilo res. Skrivala sta, kot cela družina, da je moja sestra dejansko moja mama. Zanosila je pri 17 letih, odpeljali so jo k teti, kjer je rodila, potem je moja (stara) mama prišla in me predstavila kot svojega sina. Prava mama me je pri 2,5 letih zapustila, ko se je poročila. Na poroki je v eni roki držala za roko mene, v drugi pa moža, ki mu nikoli ni povedala, da sem njen sin. Tako je ostalo več kot 50 let.

Takšne situacije v tistih časih v delavskih družinah niso bile tako neobičajne, bolj je neobičajno, da v mojem primeru nisem izvedel resnice, dokler nisem bil star več kot 50 let, sploh pa, da sem genetik. Tako se je razrešilo moje razmišljanje, ko sem se včasih spraševal, zakaj sem malo drugačen kot drugi člani družine.

Seveda je bil šok. Ampak dejstvo je, da so skušali narediti, kar je bilo najboljše zame. Niso me dali v posvojitev, ampak so poskrbeli zame, nisem doživel travme. Včasih mi je bilo malo dolgčas, ko sem odraščal, a sicer se nimam kaj pritoževati. Mojim starim staršem se moram zahvaliti in obenem bi rad izrekel sožalje moji pravi mami. Namreč danes se kaj takega ne bi moglo zgoditi, danes ni več take stigme v tovrstnih primerih najstniških nosečnosti. Takrat pa so bili drugi časi. Na žalost so moji starši in mama umrli, preden sem izvedel resnico, zato se nismo mogli pogovoriti.

Želel sem tudi izvedeti, kdo je bil moj oče. Mislil sem, da je bil mogoče študent, da je bil mlad, kot je bila mama. Pred nekaj tedni sem na podlagi DNA-testov izvedel, kdo je moj oče in čez dva tedna se bom srečal s polbrati in polsestrami po njegovi strani. No, ni bil študent, temveč je bil voznik avtobusa in tovornjaka. Skratka, po obeh straneh prihajam iz delavske družine. Naj ponovim: vsi so se trudili po najboljših močeh.