Lunarnemu opazovalnemu satelitu je uspelo zajeti skoraj vso površino Lune in tako Zemlji pokazati najnatančnejšo morfologijo Zemljinega satelita do zdaj. Luna je, čeprav je najbližje Zemlji, namreč dokaj "neraziskano" vesoljsko telo, saj prejšnjim odpravam zaradi tehničnih omejitev ni uspelo zbrati dovolj kakovostnih posnetkov.

Na Luni je bila prva Luna 2
Prvi predmet, ki je "padel" na Lunino površje, je bila sonda Luna 2 leta 1959, piše Wikipedija. Prve posnetke Zemlji nevidne Lunine strani je istega leta naredila sonda Luna 3, prvo plovilo, ki je "mehko" pristalo na površju, pa je bila leta 1966 Luna 9. Prva odprava s človeško posadko, ki je stopila v lunino tirnico, je bila odprava Apolla 8, človek pa je na Luno stopil leta 1969 s krova plovila Apollo 11.

Nasine odprave so na Zemljo prinesle okoli 380 kilogramov kamenja, kar je pomagalo pri odkrivanju podrobnosti geološkega nastanka Zemljinega satelita. Zadnja človeška odprava na Luni je bila odprava Apolla 17 leta 1972, potem pa so na njen pristajala le plovila brez človeške posadke. Luno lahko v skladu z dogovorom o odprtem vesolju za mirnodobne namene raziskujejo vsi narodi sveta.

Luna nam kaže le eno stran
Luna (tudi Mesec) je Zemljin edini naravni satelit, ki je od nje povprečno oddaljen 384.403 kilometre. Luna po premeru meri 3.476 kilometrov, kar jo postavlja na peto mesto med naravnimi sateliti v Osončju (za Ganimed, Titan, Kalisto in Io). Ker je Lunin tir sočasen z Zemljinim vrtenjem, vidimo le eno stran Lune.