V znanosti ni nič zagotovo, dokler ni s poskusi brez dvoma potrjeno. Pa še takrat se lahko to spodnese.

Spomnimo, kako so marca svetovne medije, tako splošne kot znanstvene, zajela poročila o odkritju na Antarktiki, kjer naj bi ujeli "odmev" velikega poka in dobili neposredne dokaze o obstoju prvinskih gravitacijskih valov. Najuglednejša svetovna znanstvena imena so govorila o neizogibni Nobelovi nagradi.
Nekateri med njimi, tudi slovenski kozmolog Anže Slosar, pa so opozarjali: še bodo potrebne meritve. Le nekaj mesecev je trajalo, da so drugi znanstveniki poprej veliko odkritje spodkopali z natančnim preučevanjem še drugih dostopnih podatkov. "Odkritje desetletja" je pokazalo bolj trhle temelje.

Tudi nad lanskim razglasom Nase, da je vesoljska sonda Voyager 1 kot prvi predmet, delo človeških rok, vstopila v medzvezdni prostor, niso bili vsi znanstveniki navdušeni. Nekateri so še danes prepričani o nasprotnem.

Tomaž Zwitter, astrofizik z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko ne spada mednje, je pa že pred slavnim prehodom Voyagerja 1 opozoril: "Vemo, kaj bi bila jasna potrditev. To bi bila močna sprememba magnetnih polj."

Ta sprememba se še danes, več kot leto in pol po Nasinem razglasu, ni zgodila.

Gloeckler opozarja na luknjo
"Če se bo to zgodilo ... Mislim, da bo takrat vsakdo, ki misli, da je Voyager 1 zdaj v medzvezdnem prostoru, moral marsikaj pojasniti," pa je izjavil George Gloeckler z univerze v Michiganu. Gloeckner je avtor študije, ki kani spodnesti Nasine trditve in bo objavljena v znanstveni publikaciji Geophysical Research Letters. Izdaja jo Ameriško geofizično združenje.

Kot piše v sporočilu za javnost ameriškega združenja, je dvom o trditvi, ali je Voyager res prestopil "poslednjo mejo" Sončeve heliosfere, premočan. Gloeckler je razvil testno metodo, ki bo po njegovem prepričanju dokončno ovrgla ali potrdila vse dvome.

Spremembe v magnetnih poljih
Hipoteza predvideva, da bo Voyager 1 mejo prestopil šele v naslednjih dveh letih. V tem primeru bo vesoljsko plovilo zaznalo spremembo v polariteti okoliških magnetnih polj, spremenila se bo iz pozitivnega v negativno. In ker to magnetno polje izhaja iz Sonca, ne bo dvoma, da je sonda še vedno v njegovem vplivnem območju, poroča Space.com.

In nasprotno: če v dveh letih ne bo spremembe v magnetnem polju, potem je sonda ves ta čas zunaj Sončevega magnetnega vpliva.

Testna metoda sloni na novem modelu delovanja Sončevega vetra, ki ga je Gloeckler s soavtorjem Lenom Fiskom razvil in v reviji The Astrophysical Journal objavil spomladi letos.

Model predvideva, da se Sončev veter (delci Sonca, ki jih naša zvezda "piha" navzven v vse smeri) počasi upočasnjuje in posledično zgoščuje. Če to drži, potem sonda Voyager 1 dejansko potuje hitreje od navzven pihajočega Sončevega vetra in se bo kmalu potopila v tiste plasti heliosfere, kjer se polarnost obrne.

Kaj se je zgodilo leta 2012
Kako je sploh prišlo do prvote Nasine potrditve prehoda v medzvezdni prostor? Že sredi leta 2012 je agencija začela zaznavati precejšnje spremembe v okolici sonde. A ker se je eden od pomembnih instrumentov, Plasma Wave Subsystem, pokvaril, Nasa prehoda ni želela potrditi. Neposredne potrditve brez meritev ni. PWS meri gostoto delcev v okolici plazme.

Gostota plazme
Nasa se je morala znajti drugače. Pripomoglo je Sonce, ki je proti sondi poslalo večji izbruh, "nevihto". Slednja je bila dovolj močna, da je začel prostor (oz. plazma) okoli Voyagerja vibrirati. Nasa je samo še izmerila, koliko te vibracije vplivajo na sondo, ter prek intenzivnosti tresenja izračunala gostoto delcev v okolici. Glede na te izračune se je slavni prehod zgodil 25. avgusta 2012.
Gloeckler, stari sodelavec Voyagerja
Gloecker je eden najstarejših sodelavcev misije Voyager, saj se z njo ukvarja že od leta 1972. Glavni inženir za izdelavo enega od Voyagerjevih instrumentov je bil Slovenec Anton Mavretič. Še več, "njegov" instrument Plasma Science (PLS) je eden ključnih za določanje meje med heliopavzo ter plazmo, ki prihaja iz smeri drugih zvezd.

Stone izziv pozdravlja
Na izziv se je odzval glavni projektni inženir Voyagerja Ed Stone. Gloecklerjeve namene je pozdravil. "Razvoj alternativnih teorij, ki lahko pripeljejo do novih odkritij, je temelj narave znanosti," je izjavil. "Objava prinaša nove modele Sončevega vetra in heliosfere. Je med nekaj izbranimi modeli, s katerimi se bo Voyagerjeva ekipa podrobno ukvarjala, ko bo sonda poslala nove podatke," je dodal stari znanstvenik.

Meje
Voyager leta 2012 ni zapustil širšega sončnega sistema, kot se pogosto in napačno sklepa. Širši sončni sistem vključuje tudi ogromen Oortov oblak, dom ledenih teles, kometov ter pritlikavih planetov. Mejo Oortovega oblaka naj bi Voyager prestopil šele čez 30.000 let. Ali je zapustil Osončje kot tako, pa je odvisno od definicije. Če se meja postavi pri orbiti zadnjega (znanega) planeta, jo je Voyager prečkal že davno. Če za mejo izberemo območje Sončevega magnetnega polja ter njegovega vetra, naj bi jo pred kratkim. Če pa je vključen še Oortov oblak, je vprašanje, ali bo ob prehodu naša civilizacija še obstajala.