Pred kratkim je postalo javno dostopno poročilo zunanje preiskave, ki jo je naročila ameriška univerza v Rochestru in v katerem pisci ugotavljajo, da je avtor odmevnih člankov o superprevodnosti pri sobni temperaturi Ranga Dias večkrat kršil načela znanstvene integritete.

Škandal velja za enega od najodmevnejših v znanosti, saj je Dias objavil več zaporednih člankov v revijah z visokim faktorjem vpliva, ki pa so jih nato umaknili. V deset mesecev trajajoči preiskavi, ki se je končala s 124 strani dolgim poročilom, so odkrili številne kršitve integritete. Dias je, kot piše v poročilu, lagal, zavajal pa je tudi svoje sodelavce in študente, nadrejene, urednike in recenzente. Določene podatke si je izmislil, pozneje pa zanje kazal ponarejene surove podatke. Neredko je izločal neželene meritve in selektivno prikazoval rezultate. Gre za enega od številnih primerov poneverb v znanosti, ki vzbujajo skrb, saj jih je iz leta v leto več.

Od superzvezdnika do lažnivca

Ranga Dias z ameriške Univerze Rochester v zvezni državi New York je zaslovel leta 2020, ko je poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. V reviji Nature je s sodelavci objavil članek, v katerem je opisal izdelavo materiala, ki je sicer pri visokem tlaku superprevoden pri temperaturah vse do 15 °C. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki mu je na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije.

Sprva se je zdelo vse v najlepšem redu, a so se začeli v znanstveni sferi kmalu pojavljati glasni pomisleki, da pri odkritju nekaj ne drži. Težave so bile že pred objavo. "Objavo je po vseh recenzentskih krogih podpiral le eden od treh recenzentov, a je revija Nature kljub temu članek objavila," je opozorila Nataša Karas Kuželički z ljubljanske fakultete za farmacijo, ki ima kot urednica revije Drug development research, pri kateri ureja članke s področja terapije raka, dober vpogled v slabosti sistema znanstvenega objavljanja. Tudi v znanosti so po njenem "postali pomembni rezultati, ki bodo odmevni in brani".

Dias po tem, ko je bilo dvomov o verodostojnosti njegovega odkritja vse več, ni želel razkriti surovih podatkov meritev, opisi protokolov in obdelava podatkov so bili nenavadni, predvsem pa rezultatov ni mogel ponoviti nihče drug na svetu. Ko je postalo jasno, da s prvim člankom nekaj ni v redu in ga je revija umaknila, je marca lani ista skupina raziskovalcev objavila še en članek v isti reviji, ki je – sicer za drugo snov – trdil tako rekoč isto.

Čeprav je revija tedaj pojasnjevala, da je Diasova skupina vzorno sodelovala v recenzentskem postopku, ki je bil še strožji kot sicer, in priložila vse podatke, ki dokazujejo njihove navedbe, so po objavi umaknili tudi ta članek. Na koncu so umaknili štiri njegove članke – dva v reviji Nature, po enega pa v revijah Chemical Communications in Physial Review Letters, odvzeli so mu vse doktorske študente, izgubil pa bo tudi zaposlitev. Ali se bo to zgodilo prihodnje leto, ko mu poteče pogodba, ali že prej, pa se odloča na sodišču.

Zunanje poročilo, ki ga je naročila univerza, ni bilo javno in tako bi najbrž tudi ostalo, če ne bi Dias tožil univerze, ki mu je prekinila financiranje doktorskih študentov in ga želela odpustiti. Ko je univerza poročilo predložila kot dokazno gradivo, je postalo javno.

Zaslužki založnikov so veliki, tisti, ki ustvarjajo vsebino, pa delajo zastonj

"Ko raziskovalci dokončajo raziskavo, morajo o izsledkih obvestiti kolege in splošno javnost, kar storijo z znanstvenim člankom," sistem znanstvenega objavljanja pojasnjuje raziskovalec na Kemijskem inštitutu Matej Huš. "Njegova struktura je precej stereotipna: uvod s pregledom obstoječega stanja, opis metod, rezultati, analiza in sklep. Dokončan rokopis nato pošljejo uredništvu revije, za katero ocenijo, da bo zainteresirana za objavo. Urednik članek preleti in tiste, ki so dovolj zanimivi, pošlje recenzentom." Ti članke natančno preberejo in bodisi odsvetujejo objavo bodisi predlagajo popravke, izboljšave, dodatne eksperimente, s katerimi je naposled objavljen.

Zlorabe v znanstvenem objavljanju so največkrat posledica kariernih pritiskov na raziskovalce, poudarja Nataša Karas Kuželički. "Pri nas in v tujini je število člankov, objavljenih v revijah z visokim faktorjem vpliva, pogosto edino merilo za habilitacijska napredovanja, ohranitev delovnega mesta in pridobitev financiranja."

Kot dodaja, je sistem znanstvenega publiciranja takšen, da spodbuja slabe prakse. "Po eni strani vsi, ki se v določeni znanstveni reviji ukvarjajo z vsebino članka, za svoje delo niso plačani, in to počnejo poleg redne službe." Večina urednikov in recenzentov so znanstveniki, ki so zaposleni v različnih raziskovalnih in izobraževalnih institucijah, ob čemer za recenzentsko delo ne prejmejo plačila, uredniki pa po njenih besedah prejmejo le minimalno nadomestilo. "Založniki imajo po drugi strani zelo velike zaslužke, saj zahtevajo visoke zneske za dostop do člankov. Potem ko se je v Evropski uniji zakonodaja pred kratkim spremenila in morajo imeti vse revije na območju Unije prosto dostopne članke, so revije finančno breme zdaj preložile na avtorje člankov. Tako moraš za to, da je lahko članek prosto dostopen, plačati zelo visok znesek. Zaslužki so torej veliki, tisti, ki ustvarjajo vsebino, pa delajo zastonj."

"V znanosti je meriti kakovost dela precejšen izziv, a merila vendarle potrebujemo," pravi Huš. Pogosto se zato uporabljajo numerični parametri in različni surogati. "Kakovost dela pogosto ocenjujejo po člankih, ki so iz tega napisani, kakovost teh pa po reviji, v kateri so objavljeni."

Nekatere revije imajo zgodovinsko velik ugled, denimo Nature ali Science. Za veliko večino pa se izračuna tako imenovani faktor vpliva, ki, poenostavljeno povedano, kaže, kako množično so članki iz revije citirani v vseh revijah na svetu. Vsako leto se ta vrednost izračuna za vse znanstvene revije, ki se nato razporejajo in primerjajo. "To je smiselno le znotraj istega področja, ne pa na primer med matematiko in kemijo, kaj šele jezikoslovjem in fiziko."

Prelomna odkritja lahko presodi le čas

Kot pravi Huš, recenzentski postopek namernih manipulacij in laži skorajda ne more odkriti, ker ocenjevalci ne ponavljajo eksperimentov. "To ni mogoče, saj gre običajno za zelo specializirane in nišne poskuse, meritve in izračune. Recenzenti pogledajo, ali je eksperiment zastavljen primerno, ali je interpretacija rezultatov pravilna, ali so zaključki skladni z opažanji in siceršnjim znanjem."

"Po navadi odkrijejo prevare, ki se nanašajo na kakšna zelo pomembna odkritja, ko skušajo torej drugi ponoviti eksperiment, in to nikomur ne uspe. Močna indikacija, da gre za ponarejanje rezultatov, je tudi, če so videti rezultati preveč idealno, če je napaka zelo majhna," dodaja Nataša Karas Kuželički. "Če sumimo, da bi lahko šlo za goljufanje, od avtorja zahtevamo, naj pošlje surove podatke."

Kakšno vlogo pa imajo soavtorji članka in nadrejeni raziskovalcem? Kot pravi sogovornica, je včasih že v najožji raziskovalni skupini težko razkriti prevaro, celo neposredno nadrejeni jo lahko spregleda. "Dober primer je leta 2014 medijsko zelo razvpit škandal japonske raziskovalke Haruko Obokata z inštituta Riken, ki je v članku trdila, da lahko 30 minut v blago kislem mediju spremeni odraslo celico v matično." Ko so skušali drugi to ponoviti, ni uspelo nikomur, izbruhnil je škandal, raziskovalko so odpustili, "njen nadrejeni pa je čez nekaj mesecev storil samomor. Morda sam res ni vedel za njeno prevaro". Podobno je tudi s študenti in podrejenimi v raziskovalnih projektih. "Ti se pogosto bojijo, strah jih je za njihovo lastno kariero in si ne upajo opozarjati za zmote. Tudi v primeru Diasa si študentje dolgo niso upali nič povedati."

Zato moramo pri prelomnih odkritjih počakati, da o njih presodi čas, dodaja Huš. "Če gre za res revolucionarna odkritja, jih bodo drugi raziskovalci ponovili in na njih gradili nadaljnje raziskave. Tedaj so torej zares potrjena."

Prevare v znanstvenem tisku se povečujejo

Dva odstotka znanstvenikov priznavata, da so vsaj enkrat v življenju že priredili rezultate, 14 odstotkov pa jih ve za koga, ki je to naredil. Tako pravi ena od študij revije Plos iz leta 2009, Nataša Karas Kuželički ob tem dodaja, da se število umaknjenih člankov iz leta v leto povečuje. "Leta 2014 je bilo umaknjenih manj kot 2000 člankov, lani pa kar 10 000."

"Največje število člankov, ki so jih umaknili, je bilo pri avtorjih iz Savdske Arabije, Pakistana, Rusije in Kitajske," dodaja. "Kitajska je zanimiv primer, problematični so zlasti članki pri avtorjih, ki so zaposleni v kitajskih bolnišnicah." Objave v revijah z visokim faktorjem vpliva so tam eden od najpomembnejših dejavnikov za napredovanje, zdravnikom prinesejo tudi določen bonus k plači, pravi. Med rekorderje po njenih besedah spada japonski raziskovalec Jošitaka Fudžii, "anesteziolog, ki je ponaredil skoraj vse svoje članke, le trije so temeljili na dejanskih raziskavah".

Umaknjeni članki se sicer po Huševih besedah delijo na dve večji skupini. Na eni strani so odmevni škandali, za katerimi je namerna prevara. "Taki primeri so že omenjeno goljufanje Ranga Diasa, pa japonske raziskovalke z matičnimi celicami, v 90. letih prejšnjega stoletja je odmeval tudi tako imenovani Schönov škandal na področju polprevodnikov." Potem so tu pomote, kot je na primer zmota z nadsvetlobno hitrimi nevtrini, "ki so jih leta 2011 domnevno napovedali v eksperimentu Opera. In to je tudi primer dobre znanosti: raziskovalci so takoj povedali, da gre za zelo neverjeten rezultat, ki bo zahteval veliko preverb. Ob tem so ves čas transparentno komunicirali, znanost je v tem primeru delovala tako, kot mora".

Kot še sklene Matej Huš, "so gnila jabolka v znanosti vedno obstajala in najbrž tudi vedno bodo. Sistem pa je postavljen tako, da jih prej ali slej najde in izloči".

O vlogi kapitala in sivem polju umetne inteligence

"Institucija znanosti je postala vpeta v kapitalski krog produkcije in reprodukcije, doseganja kapitalskih zaslužkov," poudarja Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. "S tem se nujno kvari, kapital kvari vse; znanost je še dolgo časa zdržala v relativni izolaciji, zdaj pa se zid podira, zlasti s prodorom umetne inteligence. Kapitalu ne moremo pustiti, da požre čisto vse."

To sivo območje deleža umetne inteligence, torej ne nujno napačnih, ampak nepravih oziroma neavtorskih člankov, se po Uletovo intenzivno širi. "To je bolj nevarno kot neposredni ponaredki, to jemlje substanco znanstvene poštenosti in časti." Po njegovih besedah vse večji delež znanstvenih člankov nastaja s sredstvi umetne inteligence, taki izdelki so zelo težko razpoznavni kot umetni, ob čemer ni nujno, da so zmotni.
Po njegovem je težava tudi, da se v znanstveni skupnosti razkraja zaupanje. "Zaupanja ni več niti na isti instituciji." Doslej je po njegovih besedah veljalo, da so za manipulacije najbolj izpostavljena področja biotehnologija, medicina in družbene vede, "s tehnizacijo znanosti je to postalo vseprisotno tudi v naravoslovju, celo med nobelovci so ponarejevalci. Gre za boj za ohranitev znanstvenega duha, ne le znanosti kot institucije".

V znanosti sicer po njegovem pojem resnice ni preveč uporaben, sam se mu izogiba. "Raje rečemo, da stvar ni zavrnjena, da je dobro prešla vse poskuse preverjanja. Več ko prenese hipoteza poskusov, trdnejša je in bolj zaupanja vredna." Vrednota pa bi moralo biti spoštovanje resnice, poudarja. "Kadar resnica ni več vrednota, takrat se začne totalna korupcija, takrat tudi falsifikacija propade. Če resnica ni vrednota, potem zmota ni slabost. Postane samo nekaj, kar je treba prikriti, in ne nekaj, čemur bi se morali na vsak način izogniti."