Uporabnost naprave ne pozna meja in predsodkov. Foto: EPA
Uporabnost naprave ne pozna meja in predsodkov. Foto: EPA
Adlerjev izum ima žal tudi nekatere slabe strani. Foto: Reuters

To napravo, brez katere si več ne znamo predstavljati televizorja, sta skupaj s Eugeneom Polleyjem izumila leta 1956 za čikaško podjetje Zenith Electronics.

Adler, ki se je rodil leta 1913 na Dunaju, je pri 24 letih doktoriral in se pred drugo svetovno vojno umaknil v ZDA. Leta 1941 je začel delati za razvojni oddelek Zenitha. Med vojno se je posvečal vojaškim komunikacijskim napravam, potem pa je to znanje uporabil pri razvoju televizijske tehnologije, med drugim tudi za boljši prenos TV-valov.

Od vojske do kavča
Prvi pa daljinskega upravljanja niso uporabili TV-gledalci, temveč vojska, saj so z njim upravljali nekatere naprave. Tako je nemška mornarica med vojno z radijsko vodenimi plovili poskušala zmesti zaveznike, poznali pa so tudi radijsko vodene bombe. Ameriški znanstveniki so po letu 1945 napravo razvijali za miroljubno uporabo: konec 40-ih let so že predstavili avtomatsko odpiranje garažnih vrat, temu pa je sledil daljinec.

Prvi, ki so mu ljubkovalno rekli "lenoba" (Lazy Bones), je leta 1950 še potreboval kabel, ki ga je povezoval s televizorjem. Čeprav je bila nova "igračka" uporabna, pa ni bila preveč priročna - ljudje so se namreč pritoževali, da se pogosto spotaknejo zaradi kabla. Po vmesnem daljincu z imenom Flashmatic, ki je s televizorjem komuniciral s pomočjo svetlobe in je imel zato omejeno delovanje, sta Adler in Polley izumila napravo, ki je namesto svetlobe uporabila zvok.