1. Odprava Artemis brez večjih težav

Nasina vesoljska ladja Orion se je v petek utirila v oddaljeno retrogradno orbito okoli Meseca. To je storila s prižigom glavnega motorja za minuto in 28 sekund, začenši ob 23.52 po našem času. Odslej bo letela približno 64.400 kilometrov nad Luno (od tod 'oddaljena'), v nasprotni smeri od kroženja Lune okoli Zemlje (zato 'retrogradna').

To soboto bo podrla rekord po največji oddaljenosti od Zemlje, ki jo je dosegla vesoljska ladja, namenjena prevozu posadke in varni vrnitvi na Zemljo. Rekord za zdaj pripada vesoljski ladji Apollo 13 iz leta 1970 (400.171 kilometrov).

Nasa je v preteklosti naletela na številne kritike, ker v definiciji rekorda ni bila dovolj natančna. Zatrjevala je, da bo to največja oddaljenost od Zemlje, ki jo je dosegla vesoljska ladja za prevoz posadke, in pri tem očitno pozabljala na del lunarnega modula odprave Apollo 10 (Snoopy), ki še danes kroži okoli Sonca. Zdaj je definiciji dodala še "varno vrnitev na Zemljo", česar Snoopy ne zmore.

V manj kot tednu dni bo premerila polovico oddaljene retrogradne orbite, nato bo začela štiridnevne priprave na vrnitev domov, ki se bodo končale z bližnjim obletom Lune in še enim prižigom glavnega motorja.

Sledil bo zadnji veliki preizkus odprave. Vesoljska ladja bo 11. decembra morala varno vstopiti v ozračje, zavirati, odpreti padala, pristati v Tihem oceanu, nato jo morajo pobrati z vodne gladine. Če bo vse to uspelo, bo Artemis I zelo uspešna misija z minimalnim številom odpovedi in bo utrla gaz za Artemis II, na katerem bodo leta 2024 okoli Lune poleteli ljudje.

Povsem gladko vseeno ni šlo. Najresnejši zaplet je bila 47-minutna izguba stika z Orionom.

Izvedli so več preizkusov sledilca zvezd, navigacijskega sistema, ki glede na položaj zvezd pove, kam je Orion obrnjen. Sledilec je na začetku poleta zatajil, zmotil naj bi ga sij delujočih motorjev. Izida preizkusov Nasa za zdaj ni razkrila. Več bomo izvedeli na ponedeljkovi tiskovni konferenci.

Video 1: Posnetki Zemlje med potovanjem do Lune

Video 2: Vstop v tirnico okoli Lune, celoten prenos

Video 3: Zahajanje Zemlje 21. novembra pred prvim bližnjim obletom Meseca

Video 4: Vzhajanje Zemlje 21. novembra ob 14.05 po našem času

Video 5: Vzhajanje Zemlje 21. novembra po prvem bližnjem obletu Meseca

Video 6: Prižig pogona za utirjenje v oddaljeno retrogradno orbito

Video 7: Nasa je dodatno objavila posnetke stranske kamere SLS-a med izstrelitvijo

Video 8: Pogovor z astrofizikom Zwittrom v Odmevih

Video 9: Prispevek o Artemisu v Tedniku

2. SpaceX zavrgel prvo stopnjo

Ameriško podjetje SpaceX je v sredo ob 3.57 po našem času s Cape Canaverala izstrelilo raketo Falcon 9, ki je uspešno dostavila satelit Eutelsat 10B.

Prva stopnja rakete tokrat ni pristala, temveč je namenoma padla v uničenje, kar je redkost. V vesolju je bila enajstkrat.

Video: Posnetek dogodka

3. Izstrelitev indijske rakete

Indijska vesoljska agencija ISRO je v soboto zjutraj po našem času izstrelila raketo PSLV. V tirnico na višini 743 kilometrov je oddala satelit za opazovanje Zemlje EOS-06. Nato se je spustila na 520 kilometrov in oddala še osem manjših satelitov.

PSLV je visok 44 metrov, širok 2,8 metra. Ima štiri stopnje, dve na trdo, dve na tekoče gorivo, in še stranske potisnike na trdo gorivo. Namenjen je izstrelitvam v polarno soncesinhrono tirnico, kamor zmore z največ 1,7 tone tovora. Doslej je poletel 57-krat, dvakrat neuspešno.

Video: Posnetek dogodka

4. Perseverance se je lotil sedimentnih kamnin

Nasino samohodno vozilo Perseverance nadaljuje raziskovanje kraterja Jezero na Marsu. Je na območju z vzdevkom prelaz Yori (Yori pass) ob vznožju delte reke, ki se je nekoč izlivala v krater. V veliko zadovoljstvo znanstvenikov je naletelo na sedimentne kamnine, torej kamnine, ki so nastale iz drobnih rečnih naplavin. V njih bi se lahko skrivali organske spojine (ogljikovodiki) ali celo morebitni ostanki življenja, ki si ga tako želijo odkriti. Rover bo vzel vzorec sedimentnih kamnin, nato pa se bo odpravil 227 metrov daleč do ogromne sipine, kjer bo pobral prvi vzorec nesprijetih kamninskih drobcev (regolita).

Vztrajnost na Marsu deluje od lanskega februarja. Doslej je premerila več kot trinajst kilometrov in z vrtanjem zbrala 14 vzorcev kamnin, en vzorec ozračja in tri "priče", torej vsebnike, ki so bili odprti med vzorčenjem in bodo pokazali, kateri kontaminanti so zašli vanje. Vztrajnost bo nekaj podvojenih vzorcev odložila na lokaciji, začasno poimenovani Three forks. Odloženo bi lahko nekoč v prihodnjem desetletju pobrala misija MSR (Mars Sample Return, vrnitev vzorcev Marsa), ki jo načrtujeta Nasa in Esa, Kitajska pa si ju želi prehiteti z misijo Tjanven-3 (poglavje 9).

Video: Kako namerava Nasa (z Eso) dostaviti vzorce na Zemljo

45-kilometrski krater Jezero je bil pred več kot tremi milijardami let prekrit z jezerom. Dozdajšnje strokovne ocene, nastale na podlagi opazovanj iz orbite, velijo, da je vodo vseboval vsaj dvakrat in da je bila stoječa voda dolgotrajna, med desetimi in stotinami milijoni let. Ali to drži, bo povedal Perseverance.

Tri opazovanja, opravljena v prvem letu delovanja na dnu kraterja, niso tako optimistična. Sicer potrjujejo prisotnost vode v dveh različnih časovnih obdobjih, a nakazujejo, da ni bila tako dolgotrajna. Iz česa to sklepajo? Prvič: rover v omenjenih treh opazovanjih ni našel sedimentnih kamnin, kar bi na dnu nekdanjega jezera pričakovali. Mogoče je sicer, da jih je odnesla erozija in razkrila magmatsko podlago. Drugič: v magmatskih kamninah je Perseverance našel precej olivina, minerala, ki se v prisotnosti vode spremeni. Približno polovica olivina je bilo spremenjeno, kar potrjuje interakcijo z vodo ... a druga polovica je neokrnjena. To lahko pomeni dve stvari. Ali je bila prva instanca jezera razmeroma kratkotrajna ali pa je bila voda zelo hladna, blizu ničle.

Robot je našel še nanose sulfatov, ki bi jih lahko pozneje prinesla hladna slanica – in ne dolgostoječa voda.

Ugotovitve so objavljene v revijah Science in Science advances, povezave so dostopne tukaj.

Še bo zanimivo

Poudariti je treba, da ugotovitve izhajajo iz prvega leta. Perseverance je pozneje vsaj dvakrat naletel na sedimentne kamnine, in bolj ko se približuje delti nekdanje reke, več je sledi vode. V prihodnjih letih se bo povzpel na usedline in celo potoval po dolini nekdanje Neretve (krater in njegovi pritoki so poimenovani po slovanskih rekah, več v podobi desno).

5. NA KRATKO:

6. Izbran nov razred evropskih astronavtov, med njimi ni Slovencev

Evropska vesoljska agencija je izbrala 17 astronavtskih kandidatov. Med njimi je pet kariernih astronavtov, 11 rezervnih in en hendikepiran astronavt. Predstavili so jih na koncu srečanja ministrov držav članic Ese v Parizu. To je prvi evropski astronavtski letnik po 13 letih.

Branje njihovih življenjepisov lahko prispeva k motivaciji.

Karierni astronavti:

• Sophie Adenot (Francija)
• Pablo Álvarez Fernández (Španija)
• Rosemary Coogan (Združeno kraljestvo)
• Raphaël Liégeois (Belgija)
• Marco Sieber (Švica)

Rezervisti:

• Meganne Christian (Združeno kraljestvo)
• Anthea Comellini (Italija)
• Sara García Alonso (Španija)
• Andrea Patassa (Italija)
• Carmen Possnig (Avstrija)
• Arnaud Prost (Francija)
• Amelie Schoenenwald (Nemčija)
• Aleš Svoboda (Češka)
• Sławosz Uznański (Poljska)
• Marcus Wandt (Švedska)
• Nicola Winter (Nemčija)

Paraastronavt:

• John McFall (Združeno kraljestvo)

Karierni astronavti bodo eno leto pridobivali temeljne veščine v Evropskem astronavtskem središču v Kölnu, nato se bodo usposabljali za delo na Mednarodni vesoljski postaji (MVP), zatem pa še za posamezne misije, na katere bodo dodeljeni.

Esa je prvič v zgodovini izbrala astronavte rezerviste. Ni jih zaposlila, jim je pa ponudila svetovalne pogodbe in "osnovno podporo". Rezervisti tako ostajajo pri svojih delodajalcih. Ko (če) se bo pojavila priložnost za polet, bodo deležni astronavtskega treninga.

Paraastronavt je gibalno ovirani astronavt. Z njim bo Esa preverila, kako lahko hendikepirani sodelujejo v vesoljskih poletih. Ni nujno, da bo na koncu dejansko poletel. To je 41-letni Britanec John McFall. Nogo je izgubil po prometni nesreči z motorjem pri 19 letih starosti. Nato se je naučil teka s protezo, postal profesionalen športnik in dobil bronasto medaljo na paraolimpijskih igrah. Po izobrazbi je doktor medicine, kirurg, ki se specializira za travmatologijo in ortopedijo. Več o njem tukaj.

Esa ima sedem aktivnih astronavtov:

• Samantha Christoforetti (Italija)
• Alexander Gerst (Nemčija)
• Matthias Maurer (Nemčija)
• Andreas Mogensen (Danska)
• Luca Parmitano (Italija)
• Tim Peake (Združeno kraljestvo)
• Thomas Pesquet (Francija)

Vsi ti so že leteli na Mednarodno vesoljsko postajo. Ker so bolj izkušeni, bodo verjetno zasedli tri prosta mesta, ki jih ima Evropa za zdaj zagotovljena v programu Artemis.

Video: Razglasitev novega letnika

Evropska vesoljska agencija je razpis odprla aprila lani (poglavje 5). Od prijavljenih je pogoje izpolnjevalo 22589 kandidatov, od tega 62 iz Slovenije. Dva, ki sta se uvrstila v drugi krog, torej med zgornja dva odstotka kandidatov, sta izkušnjo opisala v nedavnem intervjuju.

Odebeljen proračun Evropske vesoljske agencije

Ministri so za delovanje Ese v prihodnjih od treh do petih letih zbrali 16,9 milijarde evrov, kar je manj od zaprošenih 18,5 milijarde, a vseeno za 17 odstotkov več, kot so Esi namenili leta 2019 (poglavje 1).

Esa programe licitira. Predstavnikom držav da na mizo načrt in potreben denarni znesek, ministri pa povedo, koliko so pripravljeni navreči. Premalo napaberkovanega pomeni odpovedan program, lahko pa se nabere tudi več. Veliko vlogo igra zakulisna diplomacija, češ vi podprite ta program (ki bo koristil našim podjetjem), mi bomo vašega ...

Esa je s povišico, ki prihaja v oteženih razmerah draginje in vse večjega pritiska na državne proračune, zadovoljna. Izvedla bo vse načrtovane programe, nekateri bodo zgolj okrnjeni.

Iz proračuna je razvidno, da večino finančnega bremena nosijo štiri države. Nemčija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo prispevajo kar 11,6 milijarde oziroma 69 odstotkov celotne vsote. Slovenija, za zdaj še pridružena članica, bo navrgla 20 milijonov evrov, kažejo Esini dokumenti.

Razvoj evropskega pristajalnika za Mars

Sveži proračun prinaša rešitev za osiroteli marsovski rover Rosalind Franklin. Države so zbrale 360 milijonov evrov za razvoj evropskega pristajalnika, ki ga bo predvidoma leta 2028 dostavil do tal Marsa. Esa je sicer zaprosila za 700 milijonov, a računa, da bo preostanek zakrpala v prihodnosti ali pa z mednarodnim sodelovanjem.

Rover Rosalind Franklin nima sreče. Zasnovan je bil že leta 2001 in šel skozi mnogo revizij, med drugim bi moral biti del misije, ki bi kot prva prinesla vzorec Marsa na Zemljo. Iz razvojnih vic ga je potegnila pogodba o sodelovanju, ki sta jo leta 2009 podpisali Nasa in Esa. Ameriška vesoljska agencija bi zagotovila raketo, pristajalni sistem in še marsikaj. Toda Nasa je leta 2012 padla v proračunsko krizo. Vesoljski teleskop James Webb se je zelo podražil in kanibaliziral druge programe, med drugim ExoMars. Nasa je sodelovanje odpovedala.

Esa se je po pomoč obrnila h Roskozmosu in jo dobila. Rusija je prispevala raketo Proton-M in pristajalnik Kazačok.

Razvoj se je razvlekel, med drugim zaradi spodletelega poskusa pristanka na Marsu s prototipom Kazačoka, Schiaparellijem, težav s padali in tudi zaradi epidemije covida-19. Skorajda smrtni udarec pa mu je zavdalo poslabšanje mednarodnih odnosov. Rover bi moral biti izstreljen septembra, a je ostal prizemljen zaradi velike invazije Rusije v Ukrajini in skoraj popolne prekinitve sodelovanja med Eso in Roskozmosom. Države članice Ese so se zavedale, da je to morda konec sanj o pristanku na Marsu.

Generalni direktor Ese Josef Aschbacher je ta teden v izjavi za medije poudaril, da so resno obravnavali tudi možnost poslati napravo v muzej. Naposled so se odločili podpreti razvoj evropskega pristajalnika.

Nasa je že namignila, da bi lahko priskočila na pomoč. Po poročanju medija ArsTechnica bi lahko priskrbela raketo, motor za pristajalni modul, radioaktivne grelce in druge elemente, ki bodo nadomestili ruske prispevke k programu ExoMars.

Razvoj povsem evropskega pristajalnika bo zahteven, tako tehnično kot časovno. Nobena evropska država doslej ni uspešno pristala na Marsu (z veliko drobnjakarstva bi lahko med delno uspešne pristanke uvrstili samo britanski Beagle 2).

Nova uradna letnica izstrelitve je 2028. Možnost, da ne bo obveljala, je občutna.

Evropa bo na Mesec dostavljala tovor

Ministri so potrdili nadaljevanje razvoja evropske tovorne ladje, ki bo oskrbovala astronavte na Luni. Imenuje se Evropski veliki logistični pristajalnik (European Large Logistics Lander, EL3), krajše pa Argonavt (Argonaut). Izstreljevali ga bodo iz Francoske Gvajane na raketi Ariane 64, torej Ariane 6 s štirimi stranskimi potisniki. Značilnosti: 4,5 metra premera, šest metrov višine, masa 8,5 tone, na Luno bo lahko dostavil 1,5 tone tovora. Esa preučuje tudi različico, ki bi se lahko vrnila s površja.

Argonavt bo še en evropski prispevek k ameriškemu programu Artemis. Esa upa, da bo s tem dobila vozovnico do lunarnih tal za evropskega astronavta ali več njih. Za zdaj ima tri mesta, a zgolj v tirnico okoli Meseca.

Še več denarja za Ariane 6 in Vego-C

Proračunska postavka za prevoz v vesolje se je zvišala na 2,8 milijarde evrov. Več denarja gre za prihodnjo evropsko raketo Ariane 6, ki bo prvič poletela (predvidoma) konec prihodnjega leta, in za Vego-C, ki je krstni polet prestala julija (poglavje 1). Esa ne razkriva, čemu točno bo denar namenjen. Pove le to, da bodo med drugim poskušali razogljičiti proizvodnjo vodika, ki poganja rakete Ariane.

Dodaten denar gre za razvoj večkrat uporabnega raketoplana Space Rider, ki naj bi na raketi Vega-C prvič poletel konec leta 2024.

Mimogrede, v četrtek bi morala poleteti naslednja raketa Vega-C, a jo je zagodla okvara na opremi. Izstrelitev je prestavljena na december.

Video: Esin pojasnilnik Space Riderja

Nekatere druge odločitve

• Svet Ese je potrdil izdelavo naslednje pošiljke Evropskih podpornih modulov, ki poganjajo ameriške vesoljske ladje Orion.
• Nadaljevanje izdelave evropskih elementov prihodnje vesoljske postaje Lunarni portal (Lunar Gateway), torej ESPRIT in I-HAB.
• Nadaljevanje razvoja satelita Lunar Pathfinder, prototipa globalnega navigacijskega in komunikacijskega omrežja pri Luni v sklopu programa Moolight.
• Esa bo skupaj z Evropsko komisijo pripravila novo satelitsko konstelacijo IRIS². Namenjena bo namenjena varnim komunikacijam, predvsem državnim in vojaškim. Zaščitena naj bi bila s kvantnim šifriranjem. Pokrila naj bi Evropo in Afriko. Z njo se namerava Evropa otresti odvisnosti od ZDA, SpaceX-a, Kitajske ... Sistem naj bi stal šest milijard evrov, sestavljen naj bi bil iz 170 nizkozemeljskih satelitov, izstreljenih med letoma 2025 in 2027, piše Reuters.
• Uspešnemu Aeolusu, ki je izboljšal vremenske napovedi, bo sledil Aeolus-2. Potrjena sta tudi satelita za opazovanje Zemlje Harmony in MAGIC.
• Stekel je nov program za vesoljsko znanost, Voyage 2050, ki bo pokril misije med letoma 2035 in 2050.
• Lepo napredujejo misije Juice (sonda za Jupitrove ledene lune), Euclid (infrardeči teleskop za preučevanje širjenja vesolja), Plato (iskalec eksoplanetov), Comet Interceptor (lovec na prišleke iz medzvezdnega prostora ali komete, ki prvič obiščejo središče Osončja), Vigil (opazovanje Sonca), Hera (obisk asteroida Dimorfos)
• Esa je spet potrdila sodelovanje pri Mednarodni vesoljski postaji do leta 2030.
• Esa je potrdila sodelovanje pri misiji Mars Sample Return (Vrnitev vzorcev Marsa).
• 118 milijonov evrov gre za spodbujanje komercialnega vesoljskega sektorja v Evropi. Esa se očitno zgleduje po Nasi, ki je lepo "zalivala" rast SpaceX-a in drugih zasebnih podjetij, le vsota denarja ni niti približno primerljiva.

Video: Novinarska konferenca po srečanju ministrov

Slovenski prispevek

Več podrobnosti o slovenskem prispevku je priskrbelo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Slovenija bo okrepila sodelovanje v izbirnih programih Ese, piše v sporočilu za javnost.

Slovenija bo povečala prispevek v programe Ese v letih 2022 in 2023 s treh milijonov evrov na 5,8 milijona evrov vplačil letno.

Esa sicer v svojem objavljenem grafu navaja, da bo Slovenija prispevala 20 milijonov evrov.

Na zasedanju je Slovenija dodatno pristopila k sodelovanju v programih: Digitalni dvojček Zemlje (v okviru programa Opazovanje Zemlje), Vlaganje v industrijske inovacije (InCubed v okviru programa Opazovanje Zemlje) ter Vesoljske rešitve in poslovne aplikacije (BASS v okviru programa ARTES).

Poleg tega je Slovenija potrdila sodelovanje v štirih izbirnih programih Ese, v katerih je sodelovala do zdaj, in sicer: v programu za razvoj splošnih tehnologij – GSTP, programu za opazovanje Zemlje – EO, znanstvenem programu Prodex in programu za človeške in robotske raziskave – E3P 3, sporoča ministrstvo.

Slovenija je pridružena članica Ese in meri na polnopravno članstvo, zagotavlja ministrstvo.

7. AVDIO: Slovenski video iz vesolja

Zgodba o uspehu satelita NEMO-HD, ki je skoraj ne bi bilo.

Na tisoče satelitov kroži okoli Zemlje, a le nekaj med njimi jih ima na krovu kamero. Kar je samoumevno tu na Zemlji, ni samoumevno v vesolju. Prvi slovenski mikrosatelit NEMO-HD že dobri dve leti dokazuje ne samo, da ima odlično kamero, ampak da jo lahko z neverjetno natančnostjo usmerja v želeno točko na Zemlji in postreže s tako stabilno sliko, da je težko verjeti, da je nastala z razdalje 500 kilometrov. A en tak satelit v sebi skriva ogromno zgodb in v ApolloLajki jih je Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, delil veliko. Danes zgodba o uspehu je bila zelo blizu temu, da se nikoli ne zgodi. Več v podkastu Apollolajka:

8. Foto: Arp-Madore 417-391

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo združitve galaksij Arp-Madore 417-391. Par osvetij je oddaljen 670 milijonov svetlobnih let, vidimo ga v ozvezdju Eridana. Hubble je fotografijo posnel v iskanju najboljših tarč za teleskop Jamesa Webba.

9. Podroben vpogled v ozračje eksoplaneta

Vesoljski teleskop James Webb je še podrobneje preučil atmosfero zunajosončnega planeta WASP-39 b. Razkril je podrobno atomsko in molekulsko sestavo ozračja ter nakazal, kakšno bi lahko bilo razmerje med sestavinami, pri tem pa presegel pričakovanja, pravijo znanstveniki.

Webb se je dotičnega eksoplaneta lotil med prvimi, že avgusta letos (poglavje 6). A tedaj je uporabil zgolj spektroskop NIRSpec, tokrat pa se ga je lotil s širšim naborom znanstvenih instrumentov.

WASP-39 b je t. i. "vroči Saturn", kar pomeni, da je vroč, plinast in približno tako masiven kot – Saturn. Vroč je zato, ker je zgolj 7,3 milijona kilometrov od matične zvezde WASP-39, kar je osmina razdalje med Merkurjem in Soncem. Lastnosti: 900 stopinj Celzija, četrtina Jupitrove mase, 1,2 premera Jupitra. Je torej zelo redek in puhast. Oddaljen je 700 svetlobnih let.

Webb je eksoplanet opazoval med t. i. tranzitom, torej prehodom čez ploskev matične zvezde. Ujel je svetlobo, ki je ob robovih prešla ozračje in tako prevzela odtis sestavin. Tako je našel te elemente in spojine: voda, žveplov dioksid, ogljikov monoksid, natrij, kalij. Ni pa zaznal metana in vodikovega sulfida. Če sta prisotna, sta v zelo majhnih količinah.

Najdba žveplovega dioksida je posebej zanimiva, ker verjetno potrjuje potek fotokemičnih reakcij v ozračju WASP-a-39 b. To so kemijske reakcije, ki potekajo zaradi svetlobe (vsrkavanja fotonov). Žveplov dioksid tam zelo verjetno nastaja v kemičnih reakcijah, ki jih sproža visokoenergijska svetloba zvezde, podobno, kot v našem ozračju nastaja ozon. "Prvič vidimo trdne dokaze za potek fotokemije v eksoplanetih," piše v sporočilu za javnost.

Na podlagi zbranih podatkov lahko sklepajo tudi o razmerjih posameznih sestavnih delov ozračja, in posledično tudi o nastanku planeta. Domnevajo, da je WASP-39 b nastal skozi zaporedje trkov planetezimalov, in precej bolj daleč od zvezde, kot je zdaj.

Sodelujoči znanstveniki so sporočili, da je Webbova natančnost presegla pričakovanja, in komaj čakajo, da se Webb loti kamnitih, Zemlji bolj podobnih tarč, kot so denimo v sistemu TRAPPIST-1.

10. FOTO: Webbova protozvezda

Naslednji Webbov ulov je temni oblak L1527. V vratu "peščene ure" se skriva protozvezda, torej zvezda v najzgodnejši fazi razvoja, ki vsebuje med petino in 40 odstotki mase Sonca in še ne spaja jeder vodika. Stara je zgolj 100.000 let. Okoli nje je akrecijski disk, iz katerega se napaja in kjer utegnejo nekoč nastati planeti. Podrobneje tukaj.

10. PRISPEVEK BRALCA: SF-SN o SpaceX-u in napredku Starshipa

NA VIDIKU:

Sobota, 26. november - Falcon 9 - Dragon CRS-26

Nedelja, 27. november - Sojuz-2.1b - Glonass M

Torek, 29. november - Cosmolab - predavanje o uničenju z neba (tukaj)

Torek, 29. november - Dolgi pohod-2F - Šendžov-15 (Shenzhou 15)

Sreda, 30. november - Falcon 9 - iSpace 1 (Hakuto-R, Rashid)

Petek, 2. december - Center Noordung Vitanje - predavanje ob 130. obletnici rojstva Hermana Potočnika