Večina od nas je zavarovana vsaj za eno stvar, če ne drugega, nas k temu vsaj v Sloveniji prisili zakon. Do zdaj so to nalogo opravljale zavarovalnice s številnimi produkti, ki naj bi bili pisani na kožo zavarovancem. A zdaj se zna zgoditi, da bo čisto nov koncept zavarovalnice, imenovane Peercover, klasično zavarovanje zatresel do temeljev.
Posamezniki že lahko posojajo denar z obrestmi, financirajo nastajajoča podjetja, menjajo valute, obidejo obstoječi monetarni sistem ipd. "Spremembe, ki se trenutno dogajajo v finančnih storitvah, se odvijajo bolj dramatično kot kar koli, kar smo videli v zadnjih 100 letih," je za New Scientist ocenil Ron Suber iz še enega P2P (peer-to-peer) posojilnega podjetja Prosper.
Razlika med P2P-zavarovalnicami in klasičnimi zavarovalnicami je v enostavnosti in ceni za uporabnika. Medtem ko mora zavarovanec klasični zavarovalnici plačevati še njen dobiček, teh stroškov pri "ljudskih" storitvah prek spleta ni.
Enostavno, poceni in pregledno
Peercover, ustanovil ga je Jared Mimms, delovati pa je začel 3. septembra letos, premij ne zbira. Deluje na principu skupin. Posameznik, ki se želi zavarovati (nabor škodnih dogodkov je potencialno ogromen, saj se lahko zavaruje vse od obljube izgubljanja kilogramov do možnosti kraje telefona), ustanovi skupino. Vanjo nato povabi ljudi, ki jim zaupa (račun je mogoče povezati tudi s socialnimi omrežji), določi predmet zavarovanja in njegovo ceno, prag potrjevanja novih članov skupine (kolikšen odstotek obstoječih članov je potreben, da potrdijo novega člana), prag odločanja, da skupina postane pooblaščena za odločanje, in prag, potreben za potrditev škodnega dogodka.
Ko je skupina ustanovljena in pooblaščena za odločanje - tisti, ki se z osnovnimi pogoji o nastanku npr. škodnega dogodka ne strinjajo, morajo skupino zapustiti -, lahko njeni člani vlagajo zahtevke za izplačilo. Škodne dogodke morajo dokazati, in če se zavarovalna skupina s tem strinja, jih potrdi. Člani nato dobijo na svoj račun račun za izplačilo premije, ki je proporcionalna glede na vrednost zavarovanega predmeta (npr. nekdo zavaruje izgubo svojega 100 evrov vrednega telefona v skupini s 100 ljudmi. Če skupina izgubo potrdi, mora vsak plačati en evro).
Če član ne plača, bo izgubil svoje mesto v skupini in ni več upravičen do zavarovanja, saj celoten sistem deluje na vzajemnosti. Dobra stran je torej, da zavarovancu za zavarovanje ni treba plačati niti centa, na voljo pa ima tudi povsem prilagodljiv zavarovalni produkt.
A mora po drugi strani - pravilo sicer ni eksplicitno, vendar ker je vsa pretekla dejavnost članov vidna vsem drugim uporabnikom, ti zlahka vidijo, ali hoče nekdo samo izkoristiti sistem - sodelovati pri zavarovanju drugih in izplačilu premij, ki načeloma znašajo nekaj 10 centov na člana. Tako nizke zneske omogoča plačilna mreža Ripple, ki računa zelo nizke provizije.
Veliki načrti
Čeprav je bil prvotni načrt mikrozavarovanje, npr. telefonskih zaslonov, pa ima Mimms v načrtu, da bi bilo prek Peercoverja mogoče tudi zdravstveno zavarovanje, kar bi bil svojevrsten precedens. Njegova vizija je, da bi se lahko velike skupine kolektivno pogajale za tarife pri ponudnikih zdravstvenih storitev.
Ellen Carney, zavarovalniška analitičarka pri znanem raziskovalnem podjetju Forrester, priznava, da Peercover odstira prihodnost. "[Koncept] je zelo pameten. Številne zavarovalnice imajo svoje zgodovinske korenine prav v tem modelu," je ocenila.
Richard Carter, direktor Nostrum Group, podjetja, ki razvija finančno programsko opremo, pa opozarja, da bodo podatki, ki jih bodo uporabniki naložili v P2P-omrežja s svojih socialnih omrežij, na voljo za presojo tudi njihovim vrstnikom z vsemi spremljajočimi posledicami.