Glavna avtorja študije James Fowler, profesor medicinske genetike in političnih ved z univerze v San Diegu, in Nicholas Christakis, profesor sociologije, evolucijske biologije in medicine na univerzi Yale, sta v študiji analizirala več kot 1,5 milijona genetskih označevalcev. Uporabila sta genetske podatke več tisoč udeležencev iz študije srčnih bolezni, ki se je začela leta 1948 v mestu Framingham poleg Bostona, ZDA in traja še danes ter vključuje že tretjo generacijo pacientov. V zadnjih letih zajema tudi genske raziskave in podatke, vključuje pa tudi informacije o prijateljskih vezeh.

V raziskavo so vključili 1932 ljudi. Primerjali so ljudi, ki so prijatelji, in ljudi, ki se ne poznajo. Baza vključuje ljudi s podobnim etničnim ozadjem, zato razlike niso posledica tega, da ljudje težimo k prijateljevanju z ljudmi iz podobnega etničnega in kulturnega okolja.

Kot bratranci v četrtem kolenu
Fowler in Christakis ugotavljata, da so si genetsko prijatelji podobni tako kot bratranci v četrtem kolenu. To pomeni, da imajo približno en odstotek enakih genov.

"En odstotek se večini ljudi ne zdi veliko," pravi Christakis, "ampak za genetike je pomembna številka. Večina ljudi niti ne ve, kdo so njihovi bratranci v četrtem kolenu. Vseeno nam med milijoni ljudi nekako uspe najti tiste, ki smo jim genetsko podobni, in se spoprijateljiti z njimi." V študiji so razvili tudi oceno, na podlagi katere lahko predvidijo, kdo se bo spoprijateljil s kom. Ocena seveda ni popolnoma zanesljiva, je pa primerljiva z zanesljivostjo napovedi debelosti na podlagi genetike.

Podobnost ima evolucijske prednosti
Podobne lastnosti med prijatelji imajo več evolucijskih prednosti. Enostavno povedano, če tvojega prijatelja zebe, ko zebe tebe, in zakuri ogenj, imata od tega oba korist. Prijatelji so si najbolj podobni v genih za vonj in najbolj različni v genih za razvoj imunosti, se pravi v genih za razvoj zaščite pred boleznimi. Tukaj mogoča evolucijska razlaga – v skupini ljudi z različnimi geni za zaščito pred boleznimi je manj možnosti za razširitev bolezni. Kako prepoznamo ljudi s podobnim genetskim ozadjem, ni znano, zelo verjetno je odvisno od več mehanizmov.

Najzanimivejše je, da kaže, da se geni, ki so si med prijatelji najbolj podobni, tudi najhitreje spreminjajo. Mogoče to pomaga razložiti, zakaj se zdi, da je človeška evolucija v zadnjih 30.000 letih hitrejša kot prej. Mogoče je, da jo spodbuja tudi socialno okolje. Prof. Christakis pravi, da študija podpira idejo, da so ljudje "metagenomski", kar pomeni, da naša sposobnost za preživetje ni odvisna samo od naših lastnih genov, ampak tudi od prijateljskih organizmov v nas (npr. mikroorganizmi v prebavnem traktu) in okoli nas, kot so npr. genski profili prijateljev.

Dr. Mojca Jež, univ. dipl. biotehnologinja