Taranis je koncept bojnega letala, ki je namenjen operacijam dolgega dosega. Britanci so do zdaj vanj vložili več kot tri milijone ur dela. Britanski minister za obrambo Gerald Howarth je projekt označil za "bleščeč preboj, ki vsebuje najboljšo tehnologijo, kar jo narod premore". Poimenovali so ga po keltskem bogu groma Taranisu, razvijajo pa ga v neformalni povezavi med britanskim ministrstvom za obrambo in podjetji, kot so Rolls-Royce, BAE Systems, QinetiQ in Ge Aviation.
Letalo, ki bo prve poskusne polete opravilo v prvih mesecih prihodnjega leta, je prvi korak proti izdelavi brezpilotnega bojnega letala, ki bo namenjeno predvsem napadom zrak-zemlja na sovražnem ozemlju. Sposobni bodo kirurških napadov na velikih razdaljah, tudi na drugih celinah, pravijo na ministrstvu. Oborožena brezpilotna letala so sicer že v uporabi, na primer MQ-1 Predator, toda primerna so samo za zračni prostor pod nadzorom zavezniških sil.
Kontroverzna odprava pilota
Odkar so začeli uporabljati prvo brezpilotno letalo, potekajo vroče debate o tem, ali je sploh mogoče pilota kar "odpisati."
V strokovni javnosti je širše sprejeto mnenje, da je najbolj ranljiv del letala ravno pilot. Prva težava nastane pri prenašanju hudih gravitacijskih sil. Medtem ko lahko ogrodje letala prenese izjemno visoke pritiske, izražene v G-jih (G je enota gravitacijske sile, ki deluje na telo, če le-to stoji na višini morske gladine), lahko piloti prenesejo največ od 8 do 9 G-jev, tudi če so opremljeni s posebno protigravitacijsko obleko.

Še več, veliko protiletalskih izstrelkov navadno eksplodira v bližini pilotske kabine, kar sproži dež izstrelkov in šrapnelov proti ranljivemu pilotu in lahko povzroči hude poškodbe ali celo smrt.

Urednik revije Jane's Defence Weekly Peter Felstead, referenčne revije na področju obrambe in vojaške tehnologije, je izjavil, da se razvoj brezpilotnih letal lahko primerja z razvojem prvih pilotnih letal med prvo svetovno vojno: "Najprej so bila izvidniška letala, potem so jih opremili za ročno bombardiranje in polagoma so postala letala zrak-zrak za medletalske dvoboje na višinah."

Človeški nadzor
Kljub temu Felstead pravi, da bo človeški nadzor vedno potreben. Razvoj brezpilotnih letal za boje zrak-zemlja se bo nadaljeval, a vedno bo potreba po "prvovrstnem izurjenem očesu pilota na področju bojevanja zrak-zrak".

"Še več, če dobiš sporočilo, da so letalo ugrabili, boš še vedno potreboval človeški faktor, ki bo presodil stanje letala, kaj lahko vidi skozi okna in podobno. To še vedno ni nekaj, kar bi se dalo storiti z oddaljenim nadzorom," meni Felstead.

Tudi na britanskem ministrstvu za obrambo so poudarili, da so vsa oborožena brezpilotna letala še vedno pod človeškim nadzorom. "Tovrstni brezpilotni sistemi so in bodo ves čas pod dodatnim nadzorom visokoizobraženega vojaškega osebja na tleh", so še dodali.