IBM-ovi računalniki in njegovi kloni, modeli podjetij Apple, Commodore in Sinclair, so se kmalu pojavili tudi v jugoslovanskih domovih, poroča portal delo.si. Že vsaj desetletje in pol pa brez računalnika ne gre več.

Zgodovina osebnega računalnika
Julija 1980 so se predstavniki podjetja IBM prvič srečali z Billom Gatesom in se dogovorili, da bo Microsoft napisal operacijski sistem za njihov novi računalnik. Pred tem je IBM že poskušal vstopiti na trg "osebnih računalnikov" z modelom IBM 5100, vendar se je odločil, da bo oblikoval popolnoma novo družino z novim operacijskim sistemom. Avgusta 1981 je dvanajst inženirjev IBM-a svetu predstavilo IBM PC (personal computer, osebni računalnik). S tem je na trg prinesel novo ime za računalnike, namenjene širokim ljudskim množicam.

Danes tako govorimo o treh desetletjih osebnega računalnika, čeprav to zgodovinsko gledano ni popolnoma pravilno. Zgodovina računalnikov, ki so bili dovolj majhni in poceni, da so jih ljudje lahko imeli doma, se je začela vsaj pet let prej. Takrat se je pokazalo, da računalnik ni nujno velik kot manjša stanovanjska hiša in da ga lahko izdelajo in z njim delajo tudi ljudje, ki ne nosijo bele halje.

Prvi procesorji so bili veliki kot hiša
Pojav osebnega računalnika je neposredno povezan z izumi v elektrotehniki in informatiki med letoma 1936, ko je Konrad Zuse naredil Z1, prvi sicer mehanični računalnik, ki ga je bilo mogoče programirati, in 1974, ko so se pojavili prvi kompleti sestavnih delov za samogradnjo osebnih računalnikov.

Procesor, glavni del vsakega računalnika, je bil pri prvih računalnikih sestavljen iz vakuumskih cevi, nato iz tranzistorjev, še pozneje pa so iznašli integrirana vezja (čipe). Prvi procesorji so bili zato veliki, celo toliko kot hiša. Nazadnje so jih uspeli "stlačiti" v "garderobno omaro", toda kljub temu so bili še vedno preveliki, predvsem pa predragi in prezahtevni za vzdrževanje.

"Sestavi ga sam"
Potencial mikroprocesorjev so hitro razumeli "konjičkarji", ki so po sistemu "naredi sam" začeli izdelovati prve osebne računalnike. Kmalu so se začeli v ameriških revijah pojavljati oglasi za komplet delov za samogradnjo.

Intel je v tem času izdelal zmogljivejši procesor 8080, ki je postal del takrat najbolj priljubljenega osebnega računalnika, MITS altair 8800. Programerji so hitro ugotovili, da lahko programi, pisani za mikroračunalnike (tako so takrat imenovali nekoliko manjše klasične računalnike), z nekaj spremembami tečejo tudi na hišnem računalniku altair. Bill Gates in Paul Allen, soustanovitelja Microsofta, sta z dovoljenjem lastnika podjetja MITS v šestih tednih izdelala različico programskega jezika basic za altair.

Apple I: prvi, ki je imel vso elektroniko na enem tiskanem vezju
Steve Wozniak je skupaj s Stevom Jobsom aprila 1976 izdelal apple I, sočasno pa sta ustanovila še podjetje, ki je danes največje podjetje IT na svetu. Apple I je bil prvi osebni računalnik, katerega vsa elektronika je bila na enem tiskanem vezju. Imel je videovmesnik, 8 KB dinamičnega pomnilnika, tipkovnico in procesor 6502.

Leto dni pozneje so inženirji izdelali naslednika, appla II, ki je pomemben zato, ker ni bil več v izvedbi kompleta za sestavljanje, temveč že izdelana naprava, ki jo je kupec kupil, nanjo priključil televizor in začel uporabljati.

Razvoj arhitekture osebnega računalnika
Po predstavitvi appla II so se stvari začele premikati. Oblikovala se je arhitektura osebnega računalnika, kot ga poznamo danes, čeprav veliko prvih hišnih računalnikov ni imelo monitorja, temveč priključek za televizijski sprejemnik. Hišni računalniki so imeli vso elektroniko na enem tiskanem vezju, tipkovnica je bila vgrajena v ohišje, večinoma so imeli 8-bitne procesorje, pomnilnike tipa RAM in ROM, za hranjenje podatkov pa so najprej uporabljali klasične avdiokasete, šele pozneje tudi prve gibke diske (diskete).

Novi proizvajalci in novi modeli so se pojavljali kot po tekočem traku.

V takratni Jugoslaviji je bilo nekaj težav z nakupom tako računalnikov kot procesorjev in drugih čipov, saj Amerika uradno ni dovolila izvoza napredne tehnologije v socialistične države. Cvetelo je tihotapljenje čez meje, predvsem italijansko in avstrijsko. Kljub omejitvam so bili tudi v nekdanji državi sposobni narediti lastni hišni računalnik.

Boj za trg osebnih računalnikov
Nadaljnji razvoj osebnih računalnikov je prinesel boj med Applom, ki je za svoje računalnike izbral za takrat v nekaterih pogledih naprednejše procesorje podjetja Motorola, in Microsoftom. Ta je kmalu sklenil strateško partnerstvo z Intelom, imenovano Wintel, kar je pripeljalo do tega, da danes vsi osebni računalniki tečejo na procesorjih arhitekture x86.

Poleg Appla, ki je nekaj časa zelo dobro prodajal svoje računalnike, so bili priljubljeni tudi osebni računalniki z operacijskim sistemom CP/M. Jugoslovansko podjetje Iskra Delta je izdelovalo računalnike partner, na katerih je svojo strokovno pot začelo veliko slovenskih računalničarjev. Da je v svetu res potekal boj za trg osebnih računalnikov, med drugim kaže računalnik triglav, ki je na željo kupca lahko imel Intelov, Motorolin ali Zilogov procesor in posredno prav tako želeni operacijski sistem.

Ob razpadu Jugoslavije in propadu Iskre Delte je kmalu postalo jasno, da je naveza Wintel prevladala. Motorola in Zilog pa sta namreč kmalu nehala izdelovati procesorje za osebne računalnike.