Raziskovalci iz Londonskega Imperial Collegea so ugotovili, da dnevno obsevanje Sonca vpliva na zemljo na popolnoma nasproten način, kot so domnevali do danes. Ko je Sonce v najmanj intenzivnem delu 11-letnega sončnega cikla (kot je bilo decembra 2009), Zemljo dejansko ogreje. Nasprotno, v najsvetlejšem delu cikla pa Zemljo ohlaja.

Podatki le tri leta
"Ko sem prvič videla izide raziskave, sem mislila, da sem kaj narobe izračunala," je dejala fizičarka Joanna Haigh z Imperial Collegea, vodja razsikave, objavljene v reviji Nature. Čeprav so za izračune imeli na voljo podatke iz satelitov le za tri leta, Haighova meni, da bo odkritje imelo dolgoroče posledice. "Če bodo sledeče raziskave potrdile isti vzorec v daljšem časovnem obdobju, smo zelo precenili vlogo Sonca pri ogrevanju našega planeta," je dejala.
Odkritje ponuja razlago, zakaj se dogajajo nenavadni pojavi, kot so zelo mrzle zime v Evropi - medtem ko se ves planet segreva. Še več, fizičarka meni, da imajo toplogredni plini človeškega izvora vsaj desetkrat večji učinek kot Sonce.
Učinek bo največji na lokalni ravni
Mike Lockwood, strokovnjak na področju fizike Sonca iz univerze Reading, je dejal: "Ni še razloga, da bi spremenili naš pogled na učinke sončnega sevanja na spremembe podnebja, vsaj ne na vsesplošni ravni. Toda vedno več je dokazov, da je učinek opazen na lokalni ravni, še posebej v Evropi."
Konec velikega cikla zamuja?
Poleg 11-letnih ciklov sončne aktivnosti poznamo tudi "velike" cikle, ki trajajo od 200 do 300 let. Lockwood meni, da konec trenutnega cikla zamuja: "Gledano regionalno se lahko vrnejo take temperature, kot so bile v t. i. mali ledeni dobi (doba nižjih temperatur v Evropi med letoma 1600 in 1800). Tako lahko pridemo do največjega paradoksa, da bo v globalno segrevajočem se svetu Evropa imela zelo mrzle zime - medtem ko bi bilo na Grenladniji precej topleje."
Prvi satelit, ki meri celoten spekter X-žarkov
Raziskovalci so svoje delo utemeljili s sploh prvimi meritvami sončnega sevanja celotnega spektra rentgenskih žarkov. Mešanica različnih valovnih dolžin svetlobe - na primer infrardeče, ultravijolične - je bila precej drugačna od pričakovanj. Podatki, ki jih je zbiral satelit SORCE med letoma 2004 in 2007, so pokazali, da je moč ultravijolične svetlobe v sončnih žarkih padla šestkrat bolj od predvidenega, medtem ko je količina očem vidne svetlobe presegla pričakovanja. Šibkejša ultravijolična svetloba pomeni manj ozona v zgornji atmosferi, kar Zemljo ogreje, tako kot tudi povečanje količine vidne svetlobe.
"Nadaljnje raziskave bodo pokazale, ali je navedena povezava med sončno močjo in vsesplošnim segrevanjem med letoma 2004 in 2007 običajno ali anomalija," je sklenila Haighova.